Preberite tudi: Je učinkovitost zaposlenih možno povečati z umetno inteligenco?
Promocijsko besedilo
Iz posebne izdaje NAJVEČJI PODJETNIKI:
Na Poljskem so prodali žago, veliko kot nogometno igrišče
Leta 2018 je družinsko podjetje Mebor iz Železnikov prejelo naziv zlata gazela, obenem pa je vodenje podjetja že prehajalo na naslednjo generacijo. Od leta 2019 do leta 2023, ko je nova generacija že orala ledino, so se prihodki povečali za kar 65 odstotkov. S tem se je Mebor, ki razvija in proizvaja stroje za razrez lesa za globalne trge, prvič uvrstil med največjih 600 podjetij v Sloveniji in tako tudi na našo lestvico največjih slovenskih podjetij v lasti podjetnikov.
Družinsko podjetje zdaj zaposluje več kot 150 zaposlenih ali kooperantov in deluje v naslednji ožji postavi: trije sinovi direktorji, Simon za prodajo in marketing, Gregor za proizvodnjo in digitalizacijo ter Uroš za razvoj in proizvodnjo. Mama Marinka je prokuristka, ki skrbi za finance in za – vsakodnevno kosilo. Oče Boris pa je prokurist, ki veliko sodeluje pri dolgoročnih idejah in novih investicijah ter pomaga pri prodaji strojev. Hkrati rad pove, da o dolgoročnih načrtih že zdaj precej razmišljajo tudi sinovi.
Malo za šalo, malo zares: je nova generacija že presegla ustanoviteljsko? 😊
BORIS: Da. Pozna se, da so prinesli novo energijo, več ambicij, da razmišljajo drugače. Mi starejši smo že malce manj ambiciozni. 😊
MARINKA: Tudi odgovornost se je porazdelila na več oseb. To je pomembno zaradi rasti podjetja, ker je več prihodkov in zaposlenih, zato je dobro, da so vsi trije sinovi vključeni.
BORIS: Še več, zdaj vidimo, da bi nam prav prišel še kdo. 😊
Ali vnuki že rastejo?
BORIS: Ja, rastejo.
GREGOR: Nanje bo treba počakati še nekaj let. 😊
BORIS: Je pa seveda od njih odvisno, kako se bodo odločili.
Kako pa na to, da ste tako hitro presegli ustanoviteljsko generacijo, gledate sinovi?
SIMON: V bistvu nikoli nismo pomislili na to; prevzemanje se je dogajalo postopoma. Vedno smo delali skupaj. Tudi direktor v pokoju še vedno veliko pomaga. 😊
Kaj je razlog za tako občutno rast podjetja, tudi v času epidemije?
BORIS: Prav v času epidemije smo imeli veliko rast. Najbolj smo se bali, da ne bo dela, pa verjetno nikoli nismo bili tako zasedeni. Rasli smo tudi po epidemiji. Ampak v prvih mesecih epidemije je trg žagarstva nepričakovano začel rasti.
UROŠ: Imeli pa smo precej izzivov z dobavo delov za stroje. Morali smo se znajti in se prilagoditi na druge komponente, kar pomeni, da smo morali stroje zelo hitro predelovati. Brez tega ne bi tako zelo zrasli.
Prodajate po vsem svetu, delujete pa v mali Selški dolini. Kako vas kupci najdejo?
SIMON: Zadovoljstvo kupcev z našimi stroji je še vedno najboljša referenca. To je najboljša reklama in osnova za prodajo. Tudi na globalni ravni.
So pa še druge poti, kjer nas najdejo: na internetu, na sejmih … Imamo tudi okoli 30 zastopnikov v tujih državah.
BORIS: Naši kupci se pogosto poznajo med seboj, tudi na globalni ravni.
Leta 2022 ste prejeli naziv najboljše razvojno-inženirske ekipe. Kako v tej mali Selški dolini razvojno in tehnološko konkurirate globalnim tekmecem?
BORIS: Začeli smo v hribih, tam smo se morali vedno znajti in vse narediti sami. Ko smo se preselili v Železnike, je postalo lažje. Konkuriramo predvsem z znanjem, inovativnostjo. Stvari znamo poenostaviti, nove rešitve pa tudi zelo hitro razviti. Imamo svoj koncept strojev in način dela.
Ta podjetniški duh je dobra osnova, ampak verjetno ste morali razvijati inženirje, mar ne?
UROŠ: Veliko mladih poskušamo dobiti na počitniško delo in nato na prakso. Tako lahko presojamo potencial kandidatov za zaposlitev. Naša ekipa je zato zelo mlada. Sam sem celo med najstarejšimi.
»Zelo veliko strojev smo razvili v zadnjih letih. Dvomim, da jih je v zadnjih desetih letih kdo od tekmecev več.«
Jih dovolj dobite doma, v okolici Železnikov, ali pa jih privabite tudi od drugod iz Slovenije ali tujine?
UROŠ: Ne, trenutno so vsi iz bližnje okolice.
SIMON: Že vsa leta vlagamo v razvoj. Ne izplačujemo dobička. Nenehno vlagamo v nove proizvodne stroje. Vse proizvedemo sami, prav tako sami razvijemo vse stroje. Tako jih lahko izdelamo zelo hitro, saj nam ni treba čakati na sestavne dele. Med tekmeci ni vedno tako.
UROŠ: Zelo veliko strojev smo razvili v zadnjih letih; dvomim, da jih je v zadnjih desetih letih kdo od tekmecev več. Svojo ponudbo smo praktično podvojili, zato smo še bolj zanimivi za inženirje. Zanje je zelo zanimivo, če lahko stroj razvijejo od začetka do konca.
Zdaj spet širite proizvodnjo. Zakaj?
GREGOR: Povečali bomo proizvodne prostore. Nova stavba bo v treh etažah: v pritličju bo montaža strojev, ker nam že zelo primanjkuje prostora, v prvem nadstropju bo skladišče, na vrhu pa parkirišče.
SIMON: To je največja investicija v zgodovini Meborja. Predlani smo kupili sosednjo stavbo.
Lani smo je podrli, junija pa začeli graditi novo. V treh nadstropjih bo na voljo 15 tisoč kvadratnih metrov. Investicija je vredna več kot osem milijonov evrov. Tako bomo prostore skoraj podvojili.
Še naprej bomo rasli. Naš cilj ni primarno usmerjen v to, da bi bili največji, ampak nameravamo krepiti pozicijo na trgu ter postati vodilni v svetu še v dodatnih segmentih trga. V času velikega povpraševanja smo zaradi velike zasedenosti in dolgih rokov dobav izgubili kar nekaj naročil. Tudi zato moramo rasti oziroma povečati zmogljivosti.
Ali lahko vse to finančno ohranjate pod nadzorom?
MARINKA: Nekako gre. Če se vse vrti, če so naročila, če so avansi, potem so tudi plačila.
Za zdaj gre. Vse je odvisno od operative, treba pa je ravnati preudarno. Mi smo pri tem nekoliko konservativni. Smo »ziheraši«.
Kje ste na trgu tradicionalno najmočnejši?
SIMON: V Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem. To so bili tudi naši prvi močni trgi. Naš glavni trg je še vedno Evropa, slovenski trg pa je v zadnjih letih pridobil precej večji delež.
Res?
UROŠ: Za nekatere nove stroje smo se najprej morali dokazati po svetu. Nato smo lahko povečali tržni delež v Sloveniji. 😊
BORIS: Pred leti nam je Slovenija pomenila le od 3 do 5 odstotkov trga, zdaj pa že 15 odstotkov.
Ali to pomeni, da kmalu ne bomo več rekli, da gozdovi zaraščajo prostor v Sloveniji? 😊
BORIS: Preveč hlodov se iz Slovenije izvaža v Avstrijo oziroma tujino. Zdaj se je to nekoliko popravilo. Bil je že čas, da se v Sloveniji obdela več lesa, in tako je treba nadaljevati. Prav tako bi morali razviti in prodati še več končnih izdelkov iz lesa.
Kje ste v zadnjih letih najbolj zrasli?
SIMON: V Franciji in na Poljskem.
BORIS: Precej prodamo tudi v Nemčiji.
Kako je s trgi v čezmorskih državah?
SIMON: Trenutno izdelujemo velik projekt za Južno Ameriko. Imamo tudi projekte za Azijo, Afriko in Severno Ameriko, občasno pa tudi za zelo oddaljene kraje, na primer za Tahiti in Fidži.
Na katere trge pa želite prodreti bolj kot doslej?
BORIS: Radi bi povečali izvoz v ZDA, kjer smo prisotni že leta.
SIMON: Afrika je potencial, a tam se posli še vedno odvijajo počasi. Poslovno okolje je še zelo nestabilno. Mi tja največ prodajamo prek investitorjev zunaj Afrike.
Koliko je bila dolga najdaljša žagarska linija, ki ste jo prodali?
SIMON: Leta 2023 smo na Poljskem zmontirali več kot 100 metrov dolgo linijo. To je bil tehnološko zelo zahteven projekt.
GREGOR: Pol leta smo jo samo montirali, skupno pa smo za ta projekt porabili dve leti. Gre za zelo zmogljivo linijo. Vključuje 3D skeniranja hlodov. Vse je zelo avtomatizirano, zlasti pozicioniranje in razrezi. Takšna linija v dveh izmenah lahko razreže do 35 »šleparjev« hlodov na dan. Maksimum je do 15 hlodov na minuto ali 700 kubičnih metrov v osmih urah. To je primerljivo z razrezom, ki ga v enem mesecu opravi kakšen manjši žagar v Sloveniji.
BORIS: Trenutno imamo zelo raznoliko ponudbo strojev za razrez lesa, ker so kupci različni; od nezahtevnih do zelo zahtevnih. Lahko se postavimo tudi ob bok najnovejšim nemškim večjim linijam.
Lani so mi v družinskem podjetju Marovt rekli, da imajo zaradi vzdušja vsako leto skupščino v času Božička. Kaj pa vi?
MARINKA: Mi imamo takrat samo božično večerjo, nič se ne pogovarjamo o poslih.
GREGOR: Skupščino imamo vsak dan … 😊 Vse se zmenimo sproti.
BORIS: Imamo pa vsak dan še družinsko kosilo. V firmi.
Torej je mami Marinka prokuristka za finance in za družinsko kosilo? 😊
BORIS: Ja. Nimamo pa uradne skupščine. Sinovi imajo seveda tedenske sestanke.
Kako pa ob takšni rasti dobite dovolj delavcev?
BORIS: Najtežje je najti varilce.
UROŠ: Domačih varilcev imamo res malo. Večina naših je iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Makedonije. A to so večinoma tisti, ki so že prej prišli v Slovenijo, ne naravnost k nam. Za sestavljanje strojev pa se nam domačini ponujajo sami. Nasploh so nam zaposleni zelo lojalni, fluktuacije je malo.
Kateri ukrep v Sloveniji bi takšnim nišnim, razvojnim izvoznikom najbolj pomagal?
SIMON: Razbremenitev plač.
»Birokracije je občutno preveč in čedalje več. Vse zahtevnejša je in pobere nam vse več časa.«
Kako pa je z birokracijo? Ali tudi vi ugotavljate, da v Sloveniji sploh nihče več ne govori o ukrepih za zmanjšanje birokracije?
MARINKA: Birokracije je občutno preveč in čedalje več. Vse zahtevnejša je in pobere nam vse več časa.
BORIS: Pred 30 leti smo prodali stroj v Nemčiji ali v Avstriji, ker smo lahko ponudili občutno nižjo ceno. Nihče nas ni poznal, nismo imeli blagovne znamke. Znamka Made in Slovenia ni bila poznana. Danes pa s ceno že težko konkuriramo tudi Nemcem in Italijanom. Tako veliko je davčno breme in toliko časa in energije nam vzamejo birokratska opravila. Na srečo smo ustvarili močno blagovno znamko.
MARINKA: Žal glede vsega tega v Sloveniji nimamo nikogar, ki bi nas slišal … Ne le država, tudi banke so postale administrativno zelo zahtevne. Za odobritev česarkoli jim je treba pripraviti strašansko veliko podatkov.
Kako pa uvajate digitalizacijo?
GREGOR: Že nekaj let uvajamo celovit informacijski sistem v treh sklopih: razvoj, proizvodnja in prodaja. Ta je v celoti prilagojen našemu prodajnemu in proizvodnemu procesu. Vzpostavljamo konfigurator strojev za izdelavo ponudb in delovnih nalogov, za interne namene. S tem bomo avtomatizirali pripravo ponudb in posodobili komunikacijo med prodajnim oddelkom in proizvodnjo, ki naročilo na koncu realizira.
Kaj počnete, ko niste v tovarni ali v pisarni?
SIMON: Smučamo, »športamo«.
BORIS: Hribi. Hribi. Hribi.
MARINKA: In družina, prijatelji.
UROŠ: Hribi.
GREGOR: Golaž, golaž …
Kakšen golaž?
GREGOR: S keramičnim žarom.
Torej je Gregor chef družine?
UROŠ: Masterchef. 😊
»Na Bajkalskem jezeru sva po lokalnem receptu jedla surovo ribo s česnom in oljem.«
Očeta je veliko videti na Facebooku …
SIMON: Postaja vplivnež. 😊
BORIS: Pa skupaj smo velikokrat na morju.
SIMON: Včasih smo potovali skoraj samo poslovno, zdaj si vzamemo kaj več časa tudi za turistična potovanja.
BORIS: Midva z Marinko sva bila že veliko po svetu, na Azorih, na Madeiri, na Islandiji, tudi na Bajkalskem jezeru v Sibiriji. Tam sva bila na obisku pri kupcu našega stroja, daleč stran od civilizacije.
Voda je celo poleti hladna, a tako čista, da smo po lokalnem receptu jedli surovo ribo, s česnom in oljem. V divjini sem tudi streljal z močno puško. Od trzaja imam še zdaj spomin nad očesom. 😊
Največji podjetniki v Sloveniji
Preberite tudi:
Sorodni prispevki
