»Hrvati želijo imeti nacionalne šampione, to pa ni blizu slovenski kulturi.«

V Panviti sta s partnerji večinski delež predlani prepustila Bosqarju. Sta kupnino že kam investirala?

PETER: Seveda. Del kupnine smo investirali v nakup hrvaške družbe Mlinar. Skupaj z našimi partnerji, družino Orešković, smo po dokapitalizaciji družbe s strani Evropske banke za obnovo in razvoj skupaj okoli 58-odstotni lastniki.

Že od vsega začetka smo nameravali poiskati partnerja, s katerim bomo gradili agroživilsko zgodbo z velikim potencialom in možnostjo nadaljnje regijske konsolidacije.

Pri prodaji Panvite ni bilo načrtovano, da se umaknemo iz tega segmenta našega poslovanja. Če bi to hoteli, bi prodali 100-odstotni delež. Nasprotno, ustanovili smo novo projektno podjetje, ki je kupilo hrvaško pekarsko družbo Mlinar. Vse družbe skupaj pa so v skupini Bosqar, ki bo kot krovna družba izpeljala konsolidacijo.

Sta investirala še kam drugam?

IZTOK: Ne, razen v investicijski sklad Advance Capital Partners.

Investicije v takšne sklade postajajo pravi trend med podjetniki. Kakšen namen ima specialni investicijski sklad Advance Capital Partners?

PETER: Kupovati in upravljati podjetja, ki imajo perspektivo. Izboljšati njihovo poslovanje in jih v skladu z življenjskim ciklom sklada prodati z nekim dobičkom.

Sklad je že kupil podjetje Mikrocop, posredno naj bi sodeloval tudi pri prevzemu avstrijske modne družbe Humanic in še enega podjetja …

IZTOK: … Uniturja Zreče.

Zgodba je verjetno še večja …

PETER: Nisva v upravljavski vlogi tega sklada. A kolikor se pogovarjamo o tem, je namen investirati v pet do sedem podjetij, stebre, ki bodo pri tem nastali, pa razvijati naprej.

To pa je razlika med skupinama, kajne? Bosqar se ukvarja izključno z razvojem prehrambne verige, Advance Capital Partners pa se bo očitno ukvarjal z razvojem več različnih stebrov.

PETER: Da. Toda Bosqar je bolj dolgoročen lastnik. Skladi pa imajo po navadi omejen čas trajanja, denimo pet do sedem let. Bosqar je lahko lastnik tudi 25 let ali več.

V teh dveh primerih gre za mednarodno sodelovanje investitorjev in mednarodne ambicije. Vključitev slovenskih lastnikov v takšne ambicije je preskok.

Ali so bili slovenski podjetniki kot investitorji doslej morda preveč previdni ali premalo ambiciozni, ko gre za takšne projekte?

PETER: Ne bi rekel. Mogoče so bili pomembni drugi dejavniki, povezani predvsem z nerazvitim kapitalskim trgom v Sloveniji. Zdaj imam izkušnje na hrvaškem kapitalskem in finančnem trgu, ki je nekajkrat bolj razvit kot slovenski. To je v Sloveniji pomembna ovira.

Drugi dejavnik je generacijska menjava v slovenskem podjetništvu. Druga in tretja generacija pogledujeta malo dlje. Slovenci smo bili mogoče vseeno malo bolj konservativni kot preostali del Evrope.

Hrvaška ima močne pokojninske sklade, ki delujejo na kapitalskem trgu. So močan investitor. Slovenija je to priložnost zamudila. Kdo bodo v prihodnosti močni slovenski investitorji?

PETER: Priznam, da na to vprašanje nimam odgovora. Nismo vzpostavili takšnega pokojninskega sistema kot Hrvaška. V hrvaških pokojninskih skladih je ogromno denarja. Vsepovsod so največji investitorji in podpirajo izhod hrvaških podjetij na tuje trge.

Vse investicije hrvaških podjetij na tujem so podprte s hrvaškimi pokojninskimi skladi. Mi smo res zamudili veliko priložnost. Nimam pa odgovora, kako jo nadoknaditi.

Vse več slovenskih podjetnikov, ki so postali močni, se podaja v vlogo investitorjev. Med 600 največjimi slovenskimi podjetji je že 205 takšnih, ki so v (so)lasti domačih podjetnikov.

Kakšen bi bil vajin nasvet tistim, ki se podajajo na investitorsko pot? Na kaj naj bodo pazljivi?

IZTOK: O vseh investicijah morajo dobro in pametno razmisliti. Marsikaj je videti lepo na papirju, pa se na koncu morda izkaže, da v resnici ni tako. Ne glede na to pa bi vsakemu priporočil, naj se širi izven svojih okvirjev, s prevzemi ali s pasivnim investiranjem. To je edina pot k temu, da podjetja rastejo naprej.

PETER: Poleg tega so nujne ambicije. Če ni ambicije, če je nekdo zadovoljen znotraj Slovenije, znotraj posla, ki ga obvlada, potem ne vidi razvojnih priložnosti. Takšna oseba morda ni prava za vlogo investitorja.

Ali naj tudi dobro preverijo, katere odvetnike najeti? 😊

IZTOK: 😊 Predvsem naj uporabljajo zdravo pamet. To je v današnjem času najbolj pomembno.

Kaj je pomursko živilsko gospodarstvo pridobilo po prevzemu Panvite s strani družbe Stjepana Oreškovića in njegovih partnerjev?

PETER: Vsekakor je to preboj na hrvaške trge. Panviti je prinesel tudi nekoliko večjo stabilnost, ker ima ta zdaj še enega lastnika. Vedno je lažje, če breme lastništva nosi več ljudi. Sploh v trenutkih, ko podjetju ne gre najbolje.

Prek družine Orešković in s prevzemom podjetja Mlinar bomo imeli lažji dostop do hrvaškega trga. Radij delovanja Panvite je od 250 do 300 kilometrov, kar vsekakor pomeni tudi hrvaški trg. Iz svojih 20-letnih izkušenj v živilski industriji lahko povem, da na tuj trg ni lahko vstopiti.

Panvita v tem trenutku na hrvaškem trgu ustvari dva ali tri milijone evrov prodaje na leto. Verjamem, da jo bomo zaradi te povezave v naslednjih treh do petih letih na Hrvaškem dvignili na 30 milijonov evrov. O tem sem skoraj prepričan.

Panvita namreč v Sloveniji letno ustvari 100 milijonov evrov prihodkov. Če je hrvaški trg dvakrat večji, potem je jasno, kakšen je potencial. Tega bomo z družino Orešković gotovo lažje izkoristiti, kot če bi poskušali sami.

Pogosto spremljam hrvaško televizijo, kjer je veliko pritožb zaradi slabe organiziranosti hrvaškega kmetijstva.

Ali je bil nakup Panvite s strani družine Orešković tudi posledica tega, da je pomursko kmetijstvo morda organizirano bolje kot v povprečju hrvaško?

PETER: Slovensko kmetijstvo ni organizirano prav nič bolje od hrvaškega. Odkar smo v samostojni državi, slovensko kmetijstvo, milo rečeno, iz leta v leto nazaduje. Dr. Aleš Kuhar z Biotehnične fakultete pravi, da bo slovensko kmetijstvo lahko samo še etnološki muzej, če bomo nadaljevali po tej poti. Bojim se, da se bo na koncu res zgodilo to.

V Sloveniji si na kmetijskem področju niti približno ne znamo predstavljati, kaj naj z njim naredimo. Če se to v nekem doglednem času ne bo spremenilo, slovenskega kmetijstva preprosto ne bo več. V hrvaškem kmetijstvu je bistveno več zdrave pameti.

Že v bivši državi je bila tam ta panoga močnejša. Pa še naravne danosti so bistveno boljše. Predvsem pa na Hrvaškem znajo ceniti šampione. Želijo imeti nacionalne šampione, to pa ni blizu slovenski kulturi.

Dobro, ampak če smo bolj natančni pri Panviti … Saj ni šlo za hrvaški, ampak hrvaško-slovenski prevzem Panvite. Soproga Stjepana Oreškovića je Slovenka. 😊

PETER: To je pa tudi res.

IZTOK: Ne samo to. Vsi trije otroci imajo slovenske potne liste in tekoče govorijo slovensko. 😊

Tudi Stjepan Orešković govori slovensko. 😊

PETER: Stjepan govori tekoče slovensko.

Vrnimo se k prejšnji temi. Kakšna je torej prihodnost slovenske pridelave in predelave hrane?

PETER: Bojazni, da se bodo ob lastniškem vstopu družine Orešković v skupino Panvita porušili slovenski prehrambni sistemi, se seveda ne bodo uresničile. Tujci so verjetno lastniki že okoli 80 odstotkov slovenske prehrambne industrije, a se niti v času epidemije zaradi tega ni zgodilo nič dramatičnega. Tudi v prihodnje se ne bo.

V našem primeru je bila to premišljena poteza. Verjamemo v to, da bomo lahko zgradili še večjo in boljšo zgodbo kot do zdaj, zato združujemo regionalne sile. V naši panogi si lahko velik ali pa si nišni igralec. Če si nekje vmes, kot je bila Panvita, je težko poslovati.

Kako je Panvita poslovala lani? Sprašujem, ker je bilo precej Panvitinih družb leta 2024 v izgubi. Kakšni so cilji poslovanja za prihodnost?

PETER: Leti 2023 in 2024 sta bili verjetno najtežji leti v mojih 20 letih poslovne poti. V letu 2025 nam je uspelo poslovanje stabilizirati. Leto smo končali s približno 130 milijoni evrov prihodkov in 12 milijoni evrov EBITDA. To je v okviru plana, ki smo si ga zastavili.

Načrti za prihodnost so še bolj ambiciozni. Lani smo uresničili investicijo v visokotehnološki rastlinjak solate na dveh hektarjih, ki ga nameravamo v prihodnje še razširiti. Verjamemo, da je to ena od poti za Slovenijo, če želi biti samozadostna na področju zelenjave. Na dveh hektarjih pridelamo 1.800 ton solate letno. To je 17 odstotkov slovenskih potreb – na dveh hektarjih!

Zemlje je za hrano več kot dovolj. To smo videli že pri Luštu.

PETER: Tako je. Verjamem, da bo prihodnost Panvite v naslednjih letih zelo lepa.

Druga vajina dejavnost je gradbeništvo. S partnerji sta lastnika Pomgrada. Se kaj ubadate s pomanjkanjem delavcev, v zadnjem času morda tudi zaradi naraščajočega nacionalizma v EU in pri nas?

IZTOK: Gradbeništvo ni edina panoga, ki se bori s pomanjkanjem delovne sile. Tako je zaradi demografskih trendov. Poskrbeti moramo za več naraščaja. Tuji delavci nas ne bodo rešili, saj bodo tu le kratek čas. Če so prepotovali 200, 500 ali več 1.000 kilometrov, bodo pač naredili še nekaj sto kilometrov do Skandinavije ali Nemčije.

Danes se imamo enako radi, kot so se imeli naši starši in njihovi starši. A okolje mladim ni naklonjeno. Ob povprečni slovenski plači na vrtec odpade 400 evrov ali celo več. Otroške doklade in olajšave ter druge podpore za mlade bi morale biti bistveno višje. Tudi stanovanjska politika je izjemno slaba. Ni nobenih ugodnosti za družine na področju obresti za posojila. Mnogi mladi se zato iz ekonomskih razlogov odločijo, da otrok ne bodo imeli.

Zaradi tega mladi danes težko prevzemajo takšno odgovornost nase, obenem pa ima mlajša generacija tudi drugačen pogled na svet: čim manj obveznosti in bistveno več pravic.

Vi poslujete v gradbeništvu. Kaj je treba v Sloveniji narediti, da bodo stanovanja bolj dosegljiva za mlade? To je eno od ključnih vprašanj, povezanih z demografijo.

IZTOK: Se strinjam. Stanovanjsko področje nujno in hitro potrebuje poenostavitev postopkov. Umeščanje objektov v prostor ne more trajati deset in več let, ker je vpletenih izjemno veliko deležnikov.

Več vlad je že poskušalo urediti to področje. Razmišljam, da bi bilo dobro združiti posamezna ministrstva, ker si zdaj med seboj nagajajo.

Nekoč smo imeli ministrstvo za okolje in prostor.

IZTOK: Tako je. Da so ga razbili, nikakor ni pripomoglo k reševanju tega izziva. Stanovanja se ne dražijo zaradi gradbincev, ampak zaradi dolgotrajnega birokratskega procesa umeščanja v prostor in pridobivanja vseh dovoljenj.

Predstavljate si, da danes kupite zemljišče. Zanj plačate nekaj milijonov evrov. Potem pa čakate med 7 in 10 let, da dobite gradbeno dovoljenje. Nato potrebujete še 2 do 3 leta za gradnjo in prodajo stanovanj. Tako od začetnega vložka do povračila kupnine mine 10 ali več let.

Če bi isti denar vložili v neko drugo podjetje, ki ga obvladujete in kjer poznate procese, ali pa na borzo, vzajemne sklade in podobno, bi lahko to investicijo bistveno hitreje unovčili, če bi potrebovali denar. Ta pot je zagotovo lažja.

Ali verjamete v vladni nacionalni program gradnje stanovanj? Kaj si obetate od njega?

IZTOK: Trenutno si ne obetamo ničesar, ker gre za zelo velikopotezne načrte, z velikimi obljubami. Ne vidim pa teh 3.000 ali 1.500 stanovanj letno, ki so jih obljubljali. Treba se je zavedati, kot je bilo že velikokrat rečeno, da so glavni problem dolgotrajni postopki pred gradnjo. Denar danes sploh ni več problem.

Torej lahko dostopnejše cene nepremičnin zagotovimo samo s skrajšanjem postopkov?

To je edina prava pot. Drugi izziv je odpiranje novih zemljišč s spremembo namembnosti. To je pri nas skoraj misija nemogoče. Celoten postopek smo nerazumno zbirokratizirali, obenem pa ministrstvo za kmetijstvo pretirano ščiti kmetijske površine, ki se potem v nadaljevanju zaraščajo. Zakaj bi prodajalec zemljišča privolil v nižjo ceno, če ve, da v naslednjih 15 ali 20 letih na trgu ne bo nobenega drugega zemljišča?

Kako pa bi naredili ta rez pri birokraciji?

IZTOK: Poznamo proces na Hrvaškem. Tam je vse digitalizirano. Točno se ve, koliko časa se obravnava vloga in podobno. Tudi pri nas je bilo veliko poskusov in dobrih idej. Ampak te dobre ideje včasih zamrejo v predalu kakega urada.

Zdaj bodo volitve. Kaj bi storili, da bi rešili te izzive, če bi bili predsednik vlade? Ali bi v kabinetu premierja imenovali državnega sekretarja, ki bi se ukvarjal izključno z odpravo birokratskih postopkov?

PETER: Elona Muska. 😊

Sam se z Elonom Muskom pogosto ne strinjam, ker ne razume družbe. Ampak pri birokraciji bi pa znal biti uporaben … 😊

IZTOK: Vsekakor najprej potrebujemo celovit pregled, kako se naši zakoni med sabo prepletajo. Potem bi bila pot do cilja izjemno preprosta. Morda tudi ob pomoči umetne inteligence lahko zaznamo, kateri zakoni negirajo druge zakone …

Slovenija je izjemno zbirokratizirana država. Vodijo jo uradniki. Ministri in državni sekretarji se menjajo, uradniki pa ostajajo. Državo vodijo tudi sindikati. Zanje je najlepše, saj sami sebi pišejo pravila in normative za delo. Zato ni nobene želje, ambicije po poenostavitvi, pohitritvi, izboljšavah.

Na vrh bi morala priti izjemno močna, odločna oseba, ki je ne bi smelo skrbeti, da ne bo dobila še drugega mandata. Hkrati pa bi nekaj dobrega storila za državo, za vnuke, za otroke.

Matej Rigelnik je lani v intervjuju za našo revijo dejal, da smo Slovenci največji nepremičninski tajkuni. In sicer zato, ker imamo veliko lastnikov nepremičnin, cena teh pa je v zadnjih letih izjemno zrasla. V mojem kraju je nekdo pred kratkim objavil oglas za hišo, ki je GURS ni mogel oceniti na več kot 400 tisoč evrov, in v njem postavil ceno na 750 tisoč evrov.

Ali nekateri že izkoriščajo stanje na trgu in prispevajo k rasti balona?

IZTOK: Ne bi rekel, da ta prodajalec prispeva k rasti balona. Testira, poskuša. Zakaj pa bi vi nekaj prodali za 100 evrov, če mogoče lahko najdete kupce za 300 evrov? Mogoče bo našel takšnega kupca.

Ampak to lahko prispeva k ustvarjanju balona, saj daje vtis, da je na trgu nekaj veliko dražje, kot dejansko je. Psihološko vpliva na druge udeležence na trgu.

IZTOK: Povpraševanje v Osrednji Sloveniji je ogromno, ponudbe pa ni. Prodajna cena kvadratnega metra rabljenega stanovanja v Ljubljani je med 4 in 5 tisoč evri. To pove vse. Ljudje se želijo v Osrednjo Slovenijo preseliti iz več razlogov. Slovencem je verjetno položeno v gene, da moramo biti lastniki nepremičnine. Zato se tudi najemniški trg ne bo vzpostavil tako hitro.

PETER: Je pa res, da se tudi s takšnimi cenami, ko je bila omenjena v oglasu, psihološko napihuje balon.