Bo imela Hrvaška leta 2040 boljše avtoceste kot Slovenija? »To je realno.«

Andrej Klančar je lastnik in direktor podjetja Klančar žerjavi, ki oddaja v najem gradbeno opremo in stroje. To podjetje je zato nekakšen lakmusov papir za dogajanje v gradbeništvu.

Da v tem podjetju dobro poznajo različne niše v panogi, potrjujejo različni, tudi zelo zahtevni projekti, pri katerih so sodelovali s svojimi žerjavi: Dom na Okrešlju, viadukti Gabrovica (drugi tir), Limska draga, Mirna in Novi Vinodolski, najsodobnejši visokotehnološki center za biofarmacevtsko proizvodnjo v Sloveniji, letališče Brnik in tudi Nordijski center Planica.

Če bi morali trenutni slovenski gradbeni trg opisati kot tip žerjava: ali bi bil ta žerjav stabilen, hiter in mobilen ali star, zanesljiv, klasičen model?

Rekel bi, da je ta hip v gradbeništvu več različnih žerjavov. Trg je za zdaj v dobri kondiciji. Gradbinci smo dobro razpoloženi. Hrvaški in slovenski trg delujeta, saj je ogromno odprtih projektov. Vsi smo precej zasedeni. Na Hrvaškem je celo bolj vprašanje, kdo bo delal, kot pa, za koliko bo delal. Na določene njihove razpise sploh ni prijav.

Očitno smo opremljeni z izkušnjami, ki smo jih dobili po kriznem letu 2009. Bolj smo fleksibilni in tudi malo bolj zadržani. Več smo začeli vlagati v znanje in digitalizacijo, na gradbiščih pa je videti tudi več mladih.

Katere so ta hip ključne razlike med hrvaškim in slovenskim gradbenim trgom?

Hrvaška je dvakrat večji trg in je hkrati v razvojnem ciklu. Država in zasebni sektor ogromno investirata. Na voljo je veliko sredstev EU. Dogaja se popotresna obnova, zato tam čutimo nekoliko višji utrip.

Kako pa bo v prihodnjih letih z gradbeno posodobitvijo, tehnološko in digitalno?

Stavim, da bo digitalizacija preplavila tudi gradbeništvo, čeprav se temu upiramo in mislimo, da panogo še vedno lahko obvladujemo po dinozavrsko. V prihodnje bo šlo več energije za načrtovanje procesov in za prefabricirano gradnjo. Trend bo naslednji: manj ljudi, več opreme, več planiranja in malce profesionalnejši pristop.

Kakšen bo vpliv sodobne gradbene tehnologije na cene?

Prefabricirana gradnja bi na dolgi rok morala biti cenejša. Procesi so nadzorovani, napak je manj, uporaba strojev in opreme je večja. Bolj ko se načrtuje, manj je izgub.

Teoretično bi gradnja morala biti cenejša. A vprašanje je, kaj vse drugega bo še vplivalo na cene. Trenutno na cene gradbenih del najbolj vpliva cena delovne sile. To je težak poklic …

Ali bo leta 2040 v kabini na vrhu žerjava še vedno človek?

Ne. V Evropi, Ameriki in na Kitajskem jih je že zdaj vse manj. Na vrhu žerjava ne bo človeka. Upravljanje žerjava bo nekaj podobnega kot avtonomna vožnja. Pri tem bo imela največjo vlogo umetna inteligenca oziroma bodo večino opravili sistemi za dobro upravljanje.

Na Hrvaškem je v bližini gradbenih podjetij veliko ljudi, ki prihajajo delat iz Azije. Se nam obeta podobno?

Domnevam, da nismo imuni na to. Verjamem, da je svet globalna vas. Razmere se trenutno malo zaostrujejo, ampak s tem pojavom se bomo zagotovo srečali.

Znani ste po navdušenju nad mladimi. Katere generacijske spremembe opažate v odnosu mladih do dela ali posla?

Vsaka mlajša generacija prinaša nove vrednote, ki so jim pomembne. A vsakič, ko preživim kakšno uro z mladimi, mi to vlije polno energije. Svet je vedno stal na mladih in tako bo tudi v prihodnje. Ni potrebe, da nas za mlade skrbi.

Sodelujete tudi v projektu POPRI – tekmovanju mladih s podjetniškimi idejami. Koliko je mladih iz gradbeništva, ki sodelujejo v tem projektu?

Na žalost zelo malo. Mislim, da smo letos edini iz gradbeništva. Projekt sicer traja že več kot 20 let in ima resnično posebno poslanstvo – med mladimi širiti podjetniško razmišljanje. Ni treba, da bi bili v prihodnje vsi podjetniki. Dobro pa bo, če bodo vsi razmišljali podjetniško.

Spomnim se, da so si pred 30 ali 40 leti mnogi mladi želeli postati podjetniki v gradbeništvu. Ali je trg zdaj toliko konsolidiran in tehnološko razvit, da je teh želja manj?

Mogoče je bilo gradbeništvo nekoč bolj »seksi«, kot je zdaj. Razlogov za to je verjetno več. Ampak mislim, da prihaja čas, ko lahko gradbeništvo spet postane simpatično. Mladi bodo bolj uporabljali miško in manj roke. Uporablja se namreč vse več naprednih tehnologij.

Navsezadnje prav v gradbeništvu gradimo prihodnost. Če pogledamo Dubaj, vsi najprej opazimo stolpnice. Civilizacija brez arhitekture in gradbeništva je skoraj neznana. Mostovi, stolpnice, stadioni in podobni projekti – vse to je lahko privlačno za mnoge med mladimi. Mislim, da so slabi časi gradbeništva mimo.

V primerjavi z večino podjetij v gradbeništvu zelo ambiciozno objavljate na družbenih omrežjih. Kakšni so učinki?

Naša blagovna znamka Klančar žerjavi je prepoznana. To nam odpira vrata do novih talentov in pri novih dobaviteljih, sploh svetovnih. Znana je že zgodba, ko se je na nas obrnila svetovno znana tovarna, ker so naše delo opazili na družbenih omrežjih, ne na sejmih. Takšna komunikacija dviguje tudi zaupanje do našega podjetja.

Zakaj večina drugih gradbenih podjetij v Sloveniji tega ne počne tako kot vi?

Po mojem mnenju je razlog pomanjkanje znanja o marketingu in komuniciranju z javnostmi. Večina je ozko specializirana in osredotočena na gradnjo – varno, pravočasno, brez aneksov in tako naprej. Tretji možni razlog je, da je trg majhen. Mislijo, da tega ne potrebujejo.

Toda najboljši v panogi po vsej Evropi natančno tako komunicirajo z javnostjo. To področje je torej v Sloveniji zagotovo še neizkoriščen potencial.

Volitve so mimo. Kateri predpis predlagate, da ga nova vlada izbriše kot prvega?

To je določilo, da na javnih razpisih zmaga najnižja cena.

Kakšna pa je potem lahko rešitev?

Rešitve obstajajo, denimo ponderji med najvišjo in najnižje ceno. Cena pri tem ostaja ena od odločujočih faktorjev, ni pa edina. S pravilom najnižje cene investitorji izgubijo na dolgi rok, izvajalci pa zato, ker se mučijo kakovostno pripraviti ponudbo in potem projekt sploh izpeljati.

Na cestnem področju se zdi, da na Hrvaškem ceste gradijo, mi pa jih popravljamo …

Tako je. Precej jasno vedo, kaj, kdaj in kako želijo nekaj doseči. Projektov je ogromno, tudi naše izkušnje z njimi so zelo dobre.

V Sloveniji imamo že precej stare avtoceste. Pri tem je zelo problematična pretočnost, pa tudi nekaj odsekov že leta čaka na realizacijo gradnje avtocest: Koroška, Dolenjska proti Hrvaški, Postojna – Jelšane, Obala … Po drugi strani Hrvaška pospešeno gradi avtocesto od Učke do Reke, povezuje Reko z Žuto Lokvo, načrtuje mostove na Krk in pri Splitu, verjetno bo kmalu z avtocesto povezala tudi Dubrovnik.

Se tudi vam zdi, da bo Hrvaška leta 2040 imela boljše avtoceste kot Slovenija?

Mislim, da je to realno.

Mi pa bomo imeli boljše železnice. Ali pa niti to ne?

O tem nisem prepričan. Zanimivo je, da smo se dolgo pogovarjali o tem, koliko nas je stal kilometer avtoceste, zelo malo pa o tem, kaj smo z avtocestami dobili. Ekonomisti bi to znali izračunati. Bolj smiselno bi se bilo pogovarjati, kdaj se takšna investicija povrne.

Očitno se je dobro povrnila, če se lahko nekaj mesecev vozimo brez vinjete, torej cestnine. 😊

😊 Očitno je »lufta« dovolj. Kot je dejal Blaž Brodnjak – državo smo zadolžili za nekaj milijard, infrastrukture pa smo naredili malo. Preplastili smo stare ceste. Novih je premalo.

Na Hrvaškem postavljajo velike mostove, ki jih gradijo Kitajci, projektira pa slovenski arhitekturni oziroma projektantski biro. V Sloveniji imamo fenomenalno znanje, hkrati pa je panoga pri uporabi sodobne tehnologije zelo konservativna.

Zakaj je tako? Gre tudi za čuvanje vrtičkov? Je premalo kakovostne konkurence? Kaj je razlog?

Ne vem, kaj je razlog. Pozna se tudi, da je panoga veliko let bíla hud boj za preživetje. Takrat nimaš časa razmišljati. Samo delaš in loviš posle.

Zdaj je drugače. Firme ponovno vlagajo v izobraževanje, v opremo, v neko prihodnost. Verjamejo, da prihodnost sploh bo. Mi poskušamo biti desna roka učinkovitih gradbišč, predvsem s pomočjo logistike na gradbiščih. Med drugim ponujamo stebrna dvigala za ljudi in material.

Na Dunaju, v Italiji, na Poljskem boste videli nešteto takšnih dvigal. V Sloveniji jih je bilo nekoč že nekaj, danes pa jih skoraj ne uporabljajo. Vmes je izginilo znanje, zato ga je počasi treba spet vzpostaviti.

Fantje pa medtem še vedno hodijo peš v visoka nadstropja. Čeprav takšno dvigalo prihrani ogromno energije, časa, ustvarja dobro voljo in zagotavlja varnost.