O levici: »Zakalkulirali so se …« O desnici: »Desni politični pol širi strah pred migranti.«

Dotakniva se še malo podjetniškega duha v Sloveniji. Zdi se, da ga je bistveno manj kot pred 25 ali 35 leti. Kako spodbuditi več podjetniške iniciative in inovativnosti?

Ljudje se ne želijo javno izpostavljati. To pa smo dosegli z grozljivim diskurzom, da je lump vsak, ki je podjetnik in dobro zasluži. Dokler v glavah ne bomo preklopili iz takšne miselnosti in se iz dneva v dan zavedali, da samo močno gospodarstvo pomeni kakovostno socialno državo, potem … Ne vem …

Športnikom, kot so Luka Dončič, Jan Oblak, Janja Garnbret in Tadej Pogačar, ne zavidamo milijonov. Zavidamo pa jih vsakemu podjetniku, ki jih ustvari s svojo glavo in trudom, podobno kot športniki, in zaposluje denimo tudi 400 ljudi. To ozračje se je sicer malce spremenilo, ampak še vedno nismo v fazi, da bi takšen diskurz zavrgli. Če kdo s svojim podjetjem zaposluje 400 ljudi, naj ima jahto, če želi.

Pomembno pa je še nekaj. V večini podjetij, ki sem jih videla, so družbeno odgovorni. To boža mojo dušo. Če podjetja ne bi vlagala nazaj v okolja, kjer delajo, in to v segmente, kjer država ne zmore, noče ali ne zna, se nam ne bi pisalo dobro. Tega ne smemo pozabiti.

Kaj pa, ko se v kakšnem podjetju zgodi eksces? Ali gospodarske organizacije preveč molčijo? Podobno kot v sindikatih ali politiki, ko se kaj slabega zgodi v njihovih lastnih vrstah.

Zaradi korupcijskih škandalov je umazana vsa slovenska politika. Tisti trenutek, ko nekdo vstopi v politiko, je že umazan. Ta madež se ga drži vse življenje, čeprav v nahrbtniku nima niti enega kamna. Pri podjetnikih je podobno. Zaradi ekscesov, ki so se v podjetništvu dogajali, je madež na celotnem podjetništvu.

Že, ampak mar se ne bi morale gospodarske organizacije odločneje odzivati na škandale v lastnih vrstah?

To težko ocenjujem, ampak zdi se mi, da bi vse stanovske organizacije vendarle morale znati obsoditi nepravilna ravnanja. Večina podjetnikov takšne ekscese zagotovo obsoja. Ampak ko se zgodi eksces, ne smemo ravnati tako kot pri Šutarjevem zakonu. Ta zakon namreč velja za vse. Naša največja napaka v zakonodajnem postopku je, da zakone spreminjamo zaradi enega primera ali enega ekscesa, ki ga nismo znali preprečiti.

Dober primer je bila pred leti objava davčnih dolžnikov. Takrat sem kot informacijska pooblaščenka poskušala pozivati k zdravemu razumu. Objava davčnih dolžnikov je v proračun prinesla 0,0034 odstotka več prilivov. Nihče pa se takrat ni spraševal, ali naš FURS zna dovolj učinkovito preverjati izvor premoženja in odkrivati malverzacije, preden je prepozno in nekdo postane davčni dolžnik.

Slovenija se spopada tudi s pomanjkanjem kadrov in staranjem prebivalstva. Kako zadržati domače talente in preprečiti odliv možganov?

To je najtrši oreh za staro celino. V EU je zaradi zelo slabe demografije veliko pomanjkanje delovne sile – v socialnem skrbstvu, turizmu, manjka inženirjev … Po drugi strani sem bila pred letom dni v Afriki. Na Madagaskarju, v Etiopiji in v Keniji je 30-odstotna brezposelnost. Tam je delovne sile preveč, pri nas je je premalo.

Vsaka pametna država bo morala najti primerne vzvode za zakonite migracije in biti pazljiva pri nezakonitih. Nezakonite migracije nikomur ne prinašajo nič dobrega. Ljudje so zaradi tega nervozni. Pri zakonitih migracijah pa morajo države imeti jasno smer, jasno pot, kakšne profile kadrov potrebujemo in koliko jih potrebujemo na leto po posameznih segmentih.

Mi smo zato odprli veleposlaništvo na Filipinih. Imamo dogovor s filipinsko vlado, da tam lahko pridobivamo delovno silo.

Da smo odprli to veleposlaništvo, je trajalo leta …

No, pa sva spet pri uradništvu. Gospodarstvo me opozarja tudi na to, da so postopki pridobivanja delovnih dovoljenj in začasnega prebivališča za tujce grozoviti.

Demografske napovedi nam ne kažejo dobro. Spremljam podatke in znam jih na pamet, ker so me šokirali. Leta 2022 smo imeli 22.500 rojstev. Leta 2023 19.200. Leta 2024 16.500. Za leto 2025, kjer manjka še podatek za december, bomo lahko veseli, če jih bo vsaj malo čez 16.000. To je kruta realnost.

Prebivalstvo Slovenije raste zaradi zakonitih priseljencev. Res nas je 2,13 milijona, ampak tudi zaradi priseljevanja. Prav na tem področju pogrešam dialog med gospodarstvom, državo in lokalnimi skupnostmi. Župani mi pogosto govorijo, da prihajajo tuji delavci, potem pa hodijo na občino spraševat, kje so stanovanja. Dajmo, skupaj nekaj naredimo. Vsakdo mora nekje živeti. Takšnega dialoga je premalo in v prihodnje mu bo treba nameniti več pozornosti.

Torej demografski ukrepi ne bodo dovolj. Treba bo na pameten način selektivno privabljati tuje delavce. Je tako?

Absolutno. Zato mora politika zelo paziti na svojo kulturo dialoga. Ne sme vseh priseljencev metati v isti koš, ki se mu reče nebodigatreba. Na tem področju je odgovornost politike velika. Iskreno, desni politični pol je tisti, ki širi strah pred migranti, zlasti v predvolilnih bitkah. Takrat je najučinkovitejša taktika razmere predstavljati tako, kot da se jih je treba bati.

Ali je v Sloveniji takšen ekonomski nacionalizem najbolj nevaren od vseh nacionalizmov, ki jih lahko spremljamo tudi drugod?

Vsaka država ima določen nacionalistični naboj. To, da se domoljubje pripisuje samo desnici, me velikokrat zelo boli. Če imaš rad domovino, to ni povezano z levico ali desnico. Domoljubje ni stvar, ki bi jo desnica lahko uzurpirala.

Mar ni med domoljubjem in nacionalizmom velika razlika?

Domoljubje je ljubezen do svoje države. Vsak, ki je moder, ima zato dobre odnose s sosedi, ker ve, da je to dobro zanj in za domovino. Nacionalizem pa je sovraštvo do drugih.

Da, zato pravim, da bi bilo temu čustvu treba reči domoljubje. Pri tem je bistvena politika integracije, ne politika asimilacije in sovraštva.

Lani mi je profesorica Katja Zajc Kejžar z ljubljanske Ekonomske fakultete odprla oči. Zaradi medijskih objav smo vsi mislili, da se zaradi Trumpovih carin dogaja val protekcionizma. Dejansko pa se dogaja največja liberalizacija, ker vse druge države kot odgovor na to med sabo pospešeno sklepajo trgovinske sporazume.

Ali slovenska podjetja dovolj intenzivno vstopajo na trge tretjih držav, ki pa zelo rastejo?

Vsekakor. Ko obiskujem tretje države, dobivam izjemen odziv na vabila v gospodarske delegacije. V Mongolijo, Kazahstan in Katar smo šli z resnično veliko gospodarsko delegacijo. V azijskih in arabskih državah se ob obisku s predsednikom marsikatera vrata hitreje odprejo.

V teh treh državah so bila zanimiva tema pokrita teniška, nogometna in druga igrišča. Ko smo v Mongoliji razpravljali o tem, je Dušan Olaj iz Duola prišel na idejo, da bi v puščavi Gobi lahko prekrili tudi največje najdišče ostankov dinozavrov. Tako bi lahko zaradi vremenskih razmer namesto dva meseca tam izkopavali in delali celo leto. To so ideje, ki se porodijo, ko se pogovarjaš z ljudmi.

Ali do konca mandata morda načrtujete bolj tarčno obiskovanje in izbiranje držav, ki najbolj rastejo: v JV Aziji, nekatere afriške države in v Južni Ameriki?

V prihodnosti želim posvetiti pozornost dvema največjima državama na svetu. To sta Indija in Kitajska. Imamo izrazit deficit pri trgovanju s Kitajsko. To ni dobro.

Trenutno je EU tretje najmočnejše gospodarstvo na svetu. ZDA so še vedno na prvem mestu, Kitajska je druga. Ampak Kitajska močno diha za ovratnik ZDA. EU pa bo morala, skladno z Draghijevim poročilom, investirati krepkih 800 milijard evrov, da bomo lahko še vedno tako močni, kot smo.

Spremljam podatke avstralskega inštituta ASPI (Australian Strategic Policy Institute), ki meri vlaganja v kritično infrastrukturo v povezavi s sodobnimi tehnologijami. Preverjajo več kot 40 področij kritičnih infrastruktur v povezavi z razvojem in sodobnimi tehnologijami.

Pred 10 leti so bile na veliki večini teh področij na prvem mestu ZDA. Leta 2025 se je slika zelo spremenila. EU ni na vrhu na nobenem področju, ZDA prednjačijo še na sedmih, na vseh drugih je na prvem mestu Kitajska.

Indija pa je trenutno eno najhitreje rastočih gospodarstev na svetu, z več kot 8-odstotno gospodarsko rastjo.

Svet postaja mačističen, kajne? Kaj lahko storijo ženske, da bi se to spremenilo? Kaj lahko same naredijo v podjetništvu in v politiki, da bi se svet spremenil na bolje?

Same poskušamo veliko, ampak to je nikoli dokončana zgodba. OZN je izračunala, da če bomo nadaljevali z današnjim tempom, bomo do spolne enakosti potrebovali še 133 let. Sama tega časa nimam.

Pri tem je pomembna pozitivna diskriminacija. Enakopravnost je dosežena takrat, ko vsem daš čevlje. Enakost pa dosežeš takrat, ko daš človeku čevlje, ki ustrezajo številki njegove noge. EU je sprejela uredbo, ki določa, da morajo vse družbe, ki kotirajo na borzi, imeti v upravah vsaj tretjino žensk. Zakaj je to dobro? Izkazalo se je, da se tam, kjer so zraven ženske, povečujeta produktivnost in dobiček podjetij.

Jin in jang sta pomembna. Ni dobro, če so v timu samo ženske, in ni dobro, če so v ekipi samo moški. V Sloveniji na tem področju vidim napredek. A ženske še vedno malo zaostajamo, to je dejstvo.