»Moje sporočilo za vsakega volivca v Evropi je naslednje: Zahtevajte kvalitetne storitve za svoj davčni denar.«

Istvána P. Székelyja sem prvič srečal jeseni 2013. Na vrhuncu krize – ko se Slovenija ni ustrezno odzvala in ji je pet let po začetku krize grozila »trojka« – smo na Gospodarski zbornici Slovenije vzpostavili stike z različnimi tujimi institucijami, tudi z Evropsko komisijo. Prav István P. Székely je bil ključna operativna oseba v Evropski komisiji, s katero smo iskali poti, kako se izogniti trojki.

V Evropski komisiji je večino časa deloval kot direktor za posamezne članice. Z njimi je sodeloval, da bi na najboljši možni način dosegli tako njihove nacionalne cilje kot cilje EU. V svoji karieri je sodeloval s 14 od 27 (prej 28) držav članic EU. Kot pravi sam, je bilo tako kot v zakonu – v dobrem in slabem, v bolezni in zdravju. Skupaj s članicami EU je krmaril skozi več kriz, med drugim na Irskem, v Romuniji, Sloveniji in Bolgariji. V Litvi je skupaj s to državo praznoval uvedbo evra.

Pred dvema letoma se je upokojil in se iz Evropske komisije vrnil v rodno Madžarsko. Pravkar je zaključil urejanje zbornika, omenjenega v tokratnem intervjuju. Končuje tudi svojo knjigo, ki bo služila kot študijsko gradivo za magistrski predmet o EU. O tem predava na različnih institucijah. István P. Székely je tudi eden od dveh glavnih urednikov Acta Oeconomice, znanstvene revije, osredotočene na ključne izzive naše regije.

Kje vidite največja tveganja za slovensko gospodarstvo?

Poleg globalne negotovosti – ki jo podžigajo hektične politike ZDA ter trajajoči konflikti z EU, Kitajsko in številnimi drugimi – je tu boleč prehod Nemčije v postindustrijsko, na znanju temelječe gospodarstvo.

Nemške težave niso kratkoročne ciklične narave, temveč so posledica globoko zakoreninjenih strukturnih problemov. Mednje sodijo nezadosten človeški kapital, oslabljena sposobnost prilagajanja in inoviranja ter pomanjkanje mladih podjetij s prebojnimi novimi tehnologijami, kot je umetna inteligenca. A sredi kaosa se skriva tudi priložnost. Zmagovalci se osredotočajo nanjo. 😊

Slovenija ima rekordno zaposlenost in rekordne prilive v javne finance. Letošnji proračun pa načrtuje najvišji primanjkljaj, ki ga dopuščajo pravila EU. Kako nevarno je to za Slovenijo?

Velikost proračuna bi morala odražati družbene preference – to, kar si ljudje želijo. To se izraža skozi demokratični politični proces. Ni moja naloga niti naloga kogarkoli, ki ni državljan Slovenije, da to komentira. Pomembno pa je, da se razprava osredotoča na cilje javnih politik – na vrsto, raven in kakovost javnih storitev, kot sta izobraževanje in zdravstvo. Poudarek naj bo na tem, kaj ljudje želijo, ne zgolj na tem, koliko proračun za te storitve porabi.

Toda brezplačnega kosila ni. Če želi družba doseči te cilje, mora biti pripravljena zanje plačati. Ljudje bi morali jasno opredeliti meje skupne porabe. Družba mora biti tudi jasna glede tega, kolikšno gospodarsko in socialno neenakost je pripravljena tolerirati. Naloga javne uprave, ministrstev in agencij pa je najti načine, kako te cilje doseči ter zagotoviti zahtevane storitve in kakovost z najnižjimi možnimi stroški.

Predstavniki vlade bi morali družbi pošteno povedati, ali je vse cilje mogoče doseči z razpoložljivimi sredstvi. Če ne, je naloga politike, da vrzel zapre s kompromisom glede višjih davkov in/ali nižjih izdatkov. Če se vrzel ne zapre – če nastajajo primanjkljaji in se kopiči javni dolg – se problem prelaga v prihodnost. Breme se prenaša na naslednjo generacijo.

To v teoriji zveni dobro, toda kako to zagotoviti glede na današnjo politiko?

Politika ima glavno besedo pri določanju ciljev in usklajevanju potreb družbe. Ko pa gre za izvajanje, bi moralo biti tako kot v zasebnem podjetju. Vodilno načelo mora biti učinkovitost. Ni pošteno do davkoplačevalcev, če se porabi več, kot je potrebno za dosego cilja, s katerim so se strinjali. V majhnem odprtem gospodarstvu znotraj EU pretirana in izkrivljena obdavčitev odganja kakovostna podjetja, hkrati pa omejuje sposobnost države, da doseže svoje cilje.

Kot trdim v svoji prihajajoči knjigi Vpliv EU na razvoj njenih članic, med državami članicami obstajajo osupljive razlike v učinkovitosti doseganja političnih ciljev. Na ravni EU skoraj ni statistično značilne povezave med ravnjo socialne porabe in stopnjo socialne enakosti.

Nedavna publikacija Svetovne banke je pokazala, da se učinkovitost programov za brezposelne med državami razlikuje v razmerju 1 proti 5. Predstavljajte si, da ste na dnu te lestvice. Ali lahko z resnim obrazom davkoplačevalcem rečete, da potrebujete pet evrov za nekaj, kar nekdo drug doseže z enim evrom? Če bi vi izdelovali avtomobil po ceni 10.000 evrov, kitajsko podjetje pa podoben avtomobil za 2.000 evrov – kako dolgo mislite, da bi ostali na trgu?

Kako ocenjujete Slovenijo?

Tako Slovenija kot Češka republika sta med najbolj egalitarnimi družbami v EU in na svetu, kar je velika prednost – ena največjih slovenskih prednosti. Obe državi sta med vodilnimi v skupini EU11 pri dohitevanju bogatega SZ dela Evrope, čeprav je Slovenija začela zaostajati. Vendar pa je češka javna poraba v deležu BDP približno 6 odstotnih točk nižja.

Vsak v Sloveniji bi se moral vprašati, kaj Slovenija zagotavlja s temi dodatnimi 6 odstotnimi točkami BDP, česar Češka republika ne zagotavlja – ali ne more zagotavljati.

Enako velja za javni dolg. Lahko se vprašate, katere cilje ste v zadnjih dveh desetletjih dosegli s tem, da ste dovolili, da se javni dolg podvoji – s približno 33 odstotkov BDP na več kot 66 odstotkov. Katerih ciljev Češka republika ni mogla doseči, ker je svoj dolg ohranila za tretjino nižji (43 odstotkov)? Eno je, kako velik je dolg; drugo pa, kaj ste z njim dosegli.

Kakšne bi lahko bile posledice?

Prenos dodatnega bremena na naslednjo generacijo zgolj zato, ker se politiki izogibajo najtežjemu delu svojega dela – iskanju kompromisov, ki koristijo vam – ni pravičen do prihodnjih generacij. Prav tako ne rešuje težav sedanjih generacij, saj spodbuja neučinkovitost sistema, ki jo je mogoče zelo natančno opredeliti.

To počnejo poročila evropskega semestra, poročila IMF po členu IV in poročila OECD. Enako počne poročilo Evropskega observatorija za zdravstvene sisteme in politike o Sloveniji. Veliko se je mogoče naučiti. Ni treba izumljati tople vode. Preprosto namestite dobro kolo na avto in se odpeljite.

Slovensko dolžniško breme je razmeroma nizko. Ob razumnem ekonomskem upravljanju v velikem valutnem območju, kot je evrsko območje, in ob presežnih prihrankih ne bi smelo biti težav s financiranjem proračuna. Toda to še ne pomeni, da gre za dobro politiko.

Zaposlenost v industriji je v Sloveniji padla pod zaposlenost v javnem sektorju. Ali bi nas to moralo skrbeti?

Tak razvoj je lahko dober ali slab, odvisno od številnih dejavnikov. Zaposlenost v javnem sektorju je treba primerjati z mejo učinkovitosti javnega sektorja glede na družbene cilje. Vsak dodatni javni uslužbenec, ki ni nujen, predstavlja nepotreben strošek za davkoplačevalce.

Obstajajo strokovnjaki, ki vam lahko povedo, koliko zaposlenih je v javnem sektorju dejansko potrebnih; sicer javne storitve preplačujete. V tem primeru je glavna naloga soočiti se s to realnostjo. Takšni strokovnjaki obstajajo.

Se je Evropa kaj naučila iz velike krize pred skoraj 20 leti?

Najpomembnejša lekcija se nanaša na odpornost. Ta izhaja iz dveh dejavnikov: odpornosti posameznih držav in odpornosti EU kot celote.

Ker imamo enoten trg, je bilo veliko čezmejnega posojanja in zadolževanja. Kapital je vstopil v sistem in tekel čez meje – kar je znotraj EU dobro. Čezmejni kapital je fantastičen. Če ste podjetje, lahko dobite denar iz Nemčije, Švedske ali od drugod po Evropi. To je veliko bolje, kot če ste omejeni na svojo državo.

Toda če se to zgodi v sistemu, ki ni odporen, nastanejo težave. Takšni baloni lahko vodijo do neracionalnega vedenja bančnikov, saj se je težko upreti dobičkom. Denar leži na mizi, zato ga vzamete. To je povsem človeško poslovno vedenje. Naloga oblikovalcev sistema – ki se takšnega vedenja zavedajo – je torej zagotoviti, da je igra varna. Takrat v Evropi ni bila.

Je to danes popravljeno?

Evropa je danes na tem področju veliko boljša. Ste med epidemijo slišali kaj o bankah? Ne. Pravzaprav je bil bančni sektor prvi mobiliziran za pomoč pri reševanju krize. S centraliziranim bančnim nadzorom pod vodstvom Evropske centralne banke (ECB) je igra postala poštena. Ne morete več preprosto dvigniti telefona in poklicati ECB. V preteklosti, ko je bil nadzor nacionalen, je bilo drugače.

Poglejte zadnji dve veliki krizi – covid in Ukrajino: obe večji od krize 2008–2013. Ste slišali, da se katera vlada ni mogla financirati na trgih? Ne. To je zdaj rešeno. EU smo uporabili kot dobro rešitev – v pozitivnem smislu: dobre institucije, jasna pravila in enaki pogoji za vse.

Evropska integracija z močnimi evropskimi in nacionalnimi institucijami koristi vsem nam. S šibkimi institucijami pa za vse nas predstavlja tveganje.

Kaj je bolj nevarno: položaj leta 2008, ko so bila podjetja močno zadolžena, država pa manj, ali današnji položaj, ko je dolg podjetij nizek, javni dolg pa precej višji?

Ključno je, ali lahko ta dolg varno financirate, ko se na obzorju zgrinjajo temni oblaki. Vaši obrestni stroški so zdaj nizki – okoli 1,3 ali 1,4 odstotka BDP. Za Slovenijo servisiranje dolga ni problem. Težava je v tem, da dolga ne morete zlahka povečati s 66 na 100 odstotkov BDP ali več. Takrat vstopite v območje, kjer ni več manevrske rezerve.

Pred krizo ste imeli približno 30 odstotkov dolga. Rezerva je obstajala. Krizo ste lahko absorbirali – ni bilo idealno, vendar ste bili odporni.

Še vedno imate zadostno zmogljivost. Dokler evrsko območje deluje dobro, ste majhen del velikega trga in vaše obveznice so privlačne. Imate visoke prihranke gospodinjstev in stabilno gospodarstvo. Toda spomnite se, kaj smo mislili pred prejšnjo krizo: »To se ne more zgoditi.«

Pred nekaj leti ste proučevali slovenski zdravstveni sistem. Kako lahko Slovenija skrajša čakalne dobe, ki so največji izziv v zdravstvu?

Ključne bodo inovacije za povečanje učinkovitosti: tehnološke inovacije, digitalizacija in uvedba umetne inteligence, upravljavske inovacije za zmanjšanje stroškov ter institucionalne inovacije za izboljšanje alokacijske učinkovitosti celotnega sistema.

Zdravstveni sistemi so povsod v marsikaterem pogledu neučinkoviti, zato je potencial za izboljšave ogromen. Poleg dobrih zdravnikov in zdravstvenega osebja v bolnišnicah, klinikah in na centralni ravni potrebujete tudi profesionalne menedžerje.

Največji problem javnih institucij po svetu je, da so redko inovativne. Vendar obstajajo spodbudne izjeme, ki jih strokovnjaki znajo prepoznati. Od takšnih se učite čim hitreje, čim bolj celovito.

Od koga natančno?

Danska za (tekoče) zdravstvene izdatke porabi enak delež BDP kot Slovenija. Če bi bili ljudje v Sloveniji zadovoljni s tem, kar imajo ljudje na Danskem, pojdite tja in se naučite, kako to dosegajo. Od vas so oddaljeni le nekaj ur leta.

Leta 2000 ste imeli le nekoliko več bolniških postelj na 100.000 prebivalcev kot Nizozemska. Obe državi sta napredovali: vi ste število zmanjšali za približno 20 odstotkov, oni pa skoraj prepolovili. Če bi bili v Sloveniji zadovoljni s tem, kar ima Nizozemska na tem področju, pojdite tja in se učite od njih. Bolnišnična oskrba je daleč najdražji del zdravstvenega sistema.

Metanje denarja v problem zagotovo ni rešitev. Vlaganje denarja v slabo zasnovan in slabo upravljan sistem pomeni metanje dobrega denarja za slabim. Dolgoročno boste morda res morali porabiti več, vendar to zagotovo ni ukrep, ki bi ga bilo treba sprejeti pred izboljšanjem sistema.

Morda boste ugotovili, da je treba zvišati plače zdravnikom in zdravstvenim delavcem. Toda tega nikakor ne bi smeli storiti brez jasne strategije in skrbno zasnovanega načrta – da davkoplačevalci za svoj denar dobijo vrednost. Poglejte, kaj se je zgodilo na Madžarskem po radikalnem zvišanju zdravniških plač. Nihče ni zadovoljen – niti zdravniki.

Ena ključnih lekcij moje analize EU v prihajajočem zborniku je, da institucionalni kanal v EU ne deluje dobro. Države članice, ki potrebujejo boljše institucije, se ne učijo od tistih z najboljšimi institucijami na svetu, kot sta Danska in Nizozemska. To velja za zdravstvo, regulacijo, pravno okolje, sodišča in korupcijo.

Samo poslušajte jih in nekaj ukrenite. Stvari se bodo izboljšale, ne gre za kakšno posebno znanost. Vaši ministri se z ministri teh držav srečujejo vsak mesec ali še pogosteje v Bruslju. Kaj jim preprečuje, da bi se z njimi dogovorili o učinkovitem prenosu znanja? In če vam ti dve državi nista všeč, je na voljo še veliko drugih. Obrnete se lahko tudi na Svetovno banko, OECD ali zasebna svetovalna podjetja.

Bo to dovolj?

Ne. Zdravstvo je že – in bo še bolj – veliko bojišče. Potekal bo brutalen boj za kakovostne zdravnike in medicinske sestre. Švica jih privablja iz Nemčije in Avstrije, Norveška od vsepovsod, Nemčija in Avstrija iz Poljske in Slovaške, Slovaška iz Ukrajine. Madžarska te možnosti nima. Znotraj Nemčije Bavarska in Baden-Württemberg privabljata kadre iz Saške. Združeno kraljestvo jih privablja iz Indije, ZDA pa s celega sveta.

Tega ni mogoče ustaviti. Lahko pa veliko storite, da boste v tem brutalnem okolju uspešnejši – tako da zdravnikom in medicinskim sestram ponudite dober paket, ki jih bo zadržal doma: kombinacijo plačila, delovnih razmer in možnosti za strokovni razvoj.

Kmalu bodo v Sloveniji volitve. Kaj bi svetovali novi vladi?

Ne verjamem, da potrebujejo moj nasvet, a če že moram nekaj reči, je to naslednje. 😊

Na splošno se ne ukvarjam veliko s politiko, še posebej ne z notranjo politiko druge države. Moje sporočilo za vsakega volivca (davkoplačevalca) v Evropi je naslednje: zahtevajte kvalitetne storitve za svoj davčni denar. Ko oddate svoj glas, podprite tiste, ki to vrednost zagotavljajo, in kaznujte tiste, ki je ne – levo ali desno, če to v našem delu Evrope (ali kjerkoli drugje) sploh še kaj pomeni.

Če ste v majhnem čolnu na razburkanem oceanu, poskrbite, da je v dobrem stanju in ima močan motor. Predvsem pa poskrbite, da ga vodi sposoben kapitan. Morda boste vseeno potonili, vendar bodo vaše možnosti veliko boljše.

Katere spremembe v ekonomski politiki bi najbolj izboljšale poslovno okolje v Sloveniji?

Če pogledate ankete avstrijske in nemške gospodarske zbornice, je vse zelo jasno. Največje težave so regulacija, dovoljenja in administrativni postopki. Ne toliko pravila sama, temveč stroški upoštevanja teh pravil. Če mora podjetje nekoga zaposliti samo zato, da se bo ta ukvarjal z birokracijo, je to strošek. Če se mora vodstvo ukvarjati s papirji namesto s trgi in inovacijami, izgubljate konkurenčnost.

Je to evropska bolezen?

Deloma da. Toda če želite biti bolj razviti, bogatejši od povprečja, morate biti boljši od tistega, kar je v Evropi tipično.

Kaj vas globalno najbolj skrbi?

Na srečo se lahko oprem na modrost skupine odličnih raziskovalcev, s katerimi sem sodeloval pri proučevanju izzivov Evrope ob pripravi zbornika Prihodnost evropske integracije: izzivi in priložnosti. Objavljen bo pozneje letos.

Katere so te modrosti?

Administracija ZDA na področju geopolitike in geoekonomije trenutno ustvarja ogromne viharje – vendar drugi čakajo v zavetju. Če mislite, da so ZDA največji problem, počakajte. In bodite pripravljeni.

Evropa se mora soočiti z realnostjo. Zgraditi mora zmogljivosti za lastno obrambo, kar je drago. Diplomacija je ključna, vendar morate v določenih okoliščinah pokazati mišice. Kot je nedavno poudaril Mario Draghi v Leuvenu, EU zaostaja tako v zunanji politiki kot v obrambi. Ker je razdrobljena.

Če izgubite položaj na področju inovacij, bo vaš relativni dohodek prej ali slej začel padati. Tudi najboljši deli Evrope že zaostajajo za Azijo na ključnih področjih, denimo pri umetni inteligenci ali finančnih digitalnih rešitvah (fintech). Že dolgo zaostajajo tudi za ZDA. Vlak razvoja umetne inteligence je že odpeljal s postaje, mi pa nismo na njem. To napako je še mogoče popraviti s hitro in široko uvedbo umetne inteligence v celotnem gospodarstvu.

Naše raziskovalne univerze niso med najboljšimi, medtem ko azijske prehitevajo evropske. Potrebna je radikalna sprememba.

Imamo enotni trg za blago, ne pa za storitve – zlasti ne za finančne (bančne in nebančne) ter digitalne storitve. Na presečišču zadnjih dveh – v fintechu – je Azija daleč pred ZDA in EU.

Kdo bo v naslednjih desetih letih uspešnejši: ZDA ali Evropska unija?

Prvič v svoji poklicni karieri moram reči, da je to težko napovedati. Ne zato, ker bi Evropa nenadoma postala briljantna, temveč zato, ker ZDA počnejo nekatere stvari, ki bi jim lahko škodile.

Naj povzamem bistvo pogovora: pravite, da bi lahko bili bolje pripravljeni na prihodnost …

Morali bi biti bolje pripravljeni, ker je Slovenija čudovita država. Ljudje si to zaslužijo. Ljudje so dobro izobraženi in realistični. Socialnih problemov ni mogoče reševati individualno, temveč kolektivno. Zato potrebujete politiko, parlament in institucije za družbeno usklajevanje.

Poglejte Neymarja – izjemen nogometaš. Toda brez delovanja v okviru ekipe ni bilo uspeha. Majhna norveška ekipa pa se je z malo denarja uvrstila v izločilne boje Lige prvakov, ker je igrala izjemno kot ekipa. To je bistvo dobrega družbenega usklajevanja.

Druga stvar je prihodnost. Vedno morate razmišljati o tem, kje želite biti, ne le o tem, kje ste danes. V Aziji to počnejo ves čas – in zato napredujejo. Vsi želimo ohraniti naše evropske vrednote, naš evropski način življenja. Ne smemo preprosto kopirati drugih, še posebej ne nedemokratičnih praks. Hkrati pa se moramo od njih učiti tam, kjer so odlični.