»Na izboru za inženirko leta se nismo pogovarjale o frizurah in nohtih. 😊«

Eva Pirc, inženirka leta 2025, je razvojna inženirka v Dewesoftu, odgovorna za področje elektronike. Zdaj posredno pomaga pri razvoju vesoljskih tehnologij. A preizkusila se je že tudi kot podjetnica, s startupom.

Kam pa pridemo brez domišljije? To je bil vaš moto na letošnji razglasitvi inženirke leta. Se spomnite oglasa, v katerem s tem ključnim vprašanjem nastopajo mostiščarji na Ljubljanskem barju?

Ja, spomnim se.

Ste svoj moto povzeli po tem oglasu?

Da, ciljali smo na to poanto. 😊

Kdaj pa je vam domišljija najbolj pomagala?

Domišljija nas oblikuje vse življenje.

Ste v otroštvu veliko uporabljali domišljijo?

Da, pogosto sem se tako sama zamotila pri igri. Imela sem tudi namišljene prijatelje. S tremi takšnimi prijatelji smo se nenehno pogovarjali. Še danes ima mama nekje zapisano, kako jim je bilo ime. 😊

Pred kratkim sem prebral, da je domišljija bolj koristna kot logika. Logika naj bi bila uokvirjena znotraj sistematičnega razumevanja, domišljija pa je bolj kreativna. Se strinjate?

Mislim, da se dopolnjujeta. Težko je reči, katera je pomembnejša. V inženirstvu je zagotovo pomembno združevati obe. Domišljija je pomembna za inovacije, logika pa je ključna za izvedbo.

Torej je dobro imeti domišljijo, a biti tudi prizemljen. 😊

Ja, vsekakor.

Kaj vas na področju znanosti in tehnologije trenutno najbolj navdušuje?

Trenutno nevroznanost v povezavi z elektrotehniko. Doktorirala sem namreč na področju elektrotehnike, a na smeri biomedicinska tehnika.

Kako pa ste prišli v Dewesoft?

Prek našega startupa. Na fakulteti sem bila mlada raziskovalka. Ko se je zaključil moj doktorat, sta me moj mentor doktorata in vodja laboratorija povabila, da bi sodelovala pri startupu, ki je spinout Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Ko smo pridobili sredstva iz programa P2 Slovenskega podjetniškega sklada, je ta ponujal tudi pomoč Katapulta, Dewesoftovega inkubatorja. Tako sem prišla na Dewesoft.

Ob hitrem sodobnem razvoju tehnologije mnogi opozarjajo tudi na meje moralnih tveganj. Kaj vas najbolj skrbi?

Ne vem, ali nas mora res skrbeti zaradi tehnološkega razvoja; predvsem vrednote so nam trenutno nekam pobegnile. Problem ni v tehnologiji, ampak v ljudeh, ki jo vodijo in imajo mogoče napačne vrednote oziroma zgrešen pogled na svet.

Disleksija vas je usmerila v svet gibanja in ustvarjanja. Kako je vplivala na vašo odločitev za inženirski poklic?

Do inženirstva sem prišla prek srednje šole. Ni bilo možnosti, da bi postala jezikoslovka ali kaj podobnega, ker mi to itak ni šlo. S pisanjem sem vedno imela težave. Dobra pa sem bila pri matematiki, fiziki in tehničnih predmetih.

Inženirji in tehnologi so znani po tem, da radi marsikaj razstavijo, ker želijo razumeti, kako neka naprava deluje. Kaj je bila najbolj nenavadna stvar, ki ste jo kot otrok razstavili vi?

Kot otrok nisem bila inženirsko usmerjena. Doma sva z mamo veliko ustvarjali, gradili, se igrali …

Kaj ste ustvarjali oziroma gradili?

Hodila sem na kiparsko šolo. Ustvarjala sem kipe, risala, slikala … Malo sem tudi umetniška duša, a ne takšna, da bi me zelo veselilo hoditi v galerije.

Katera veščina iz otroštva vam danes najbolj pomaga pri delu v laboratoriju ali v pisarni?

Uf, to je pa težko reči. Vedno sem se bolj družila s fanti, tako da mi je zdaj lažje. V osnovni in srednji šoli sem se naučila, da se ne obremenjujem s tem, kaj si o meni mislijo drugi. Vedno sem hodila po neki svoji poti. Nimam tipičnega pogleda na svet, kot ga ima mogoče večina. To te izoblikuje.

Na elektrotehnični fakulteti je tudi nekaj drugih punc, kajne? Ali je to, kar ste rekli zase, značilno tudi za druge ženske, ki delajo v tehničnih poklicih?

To se zelo pozna. Na izboru za inženirko leta se nismo pogovarjale o frizurah in nohtih. 😊

Če hočemo več žensk v tradicionalno moških poklicih, je torej dobro, da se punce že v šoli malo več družijo s fanti. 😊

Mogoče res. Moraš biti pač tak tip človeka.

Na fakulteti ste ustanovili startup m-POR. Kaj vam je v tem startupu prineslo največ zadovoljstva?

Najbolj veseli smo bili, ko smo dobili sredstva Slovenskega podjetniškega sklada, ki so nam omogočila, da smo prototip pretvorili v komercialni produkt. Veselje se je nadaljevalo ob prvih prodajah izdelka – elektroporatorja …

Kaj pa je to?

To je visokonapetostni pulzni generator. Naš cilj je bil, da bi ga uporabljali v medicini, a za to bi bile potrebne velike investicije. Podobne naprave se denimo že uporabljajo za elektro kemoterapijo, zdravljenje atrijske fibrilacije …

Mi smo zaenkrat naredili napravo, s katero je mogoče generirati zelo različne pulze. Uporabnik lahko nastavlja do 9 parametrov. Uporablja se v laboratoriju, in sicer za raziskave na področju elektroporacije. Kupci so raziskovalne institucije, razni laboratoriji in podjetja, ki prodajajo medicinske naprave.

Katera vaša odločitev je bila bolj pogumna, doktorat ali startup?

Rekla bi, da doktorat. Če si zaposlen kot mladi raziskovalec, se z doktoratom zavežeš, da boš v štirih ali petih letih končal, sicer je treba vse plače vrniti. Hkrati pa zelo veliko zadev ni odvisnih od tebe. Potrebuješ objave, sodelovanje deležnikov, mentorja in vseh drugih, ki so vključeni. Večine raziskav ne moreš opraviti sam. Zelo veliko je neznank.

Tudi podjetništvo je velik izziv, ampak tam imaš več manevrskega prostora – če gre kaj narobe, lahko hitro odreagiraš, spremeniš smer ali pač sprejmeš izgubo in greš naprej. Lahko tudi improviziraš. Pri doktoratu tega ne moreš. Če si ga plačaš sam, ni problema. Ko pa dobiš mesto mladega raziskovalca, moraš doktorat obvezno končati.

Bili ste podjetnica, zdaj delate z menedžerji. Katera inženirska veščina bi morala biti obvezna za menedžerje in podjetnike?

V startupu sem se naučila predvsem javnega nastopanja in kako predstaviti stvari, da te ljudje razumejo. Druga takšna veščina je inženirska objektivnost – to, da se zanašaš na podatke oziroma meritve.

V Dewesoftu pomagate pri razvoju izdelkov za vesoljski program. Kaj je vaša največja ambicija, ko gre za vesoljske tehnologije?

To se vedno sliši tako, kot da je vesolje – vesolje. Mi pa smo le razvojni inženirji. Od naših menedžerjev dobimo napotke, kaj moramo narediti, in to naredimo. Ne hodimo veliko po svetu.

Vendar prispevate k razvoju vesoljskih tehnologij, kajne?

Ja, posredno prispevamo.

Katera pa je vaša ambicija nasploh?

Zdaj sem zadovoljna, tako da nimam posebnih načrtov. Ko sem bila še na fakulteti, pa sem vedno želela ostati na področju razvoja medicinskih naprav.

Se v Dewesoftu ukvarjate le z razvojem na vesoljskem področju ali še s čim drugim?

Izdelujemo merilne sisteme. To so »škatlice«, v katere priključiš veliko senzorjev in potem v našem programu lahko v realnem času spremljaš, primerjaš, analiziraš in preračunavaš vse te meritve.

Naše naprave se uporabljajo na področju avtomobilske industrije, ko testirajo vozila, v fazi razvoja letal, za spremljanje vibracij na mostovih, za meritve v energetiki … Glavni uporabniki so testni inženirji.

Dewesoft je znan po posebni kulturi. Če bi bil Dewesoft rock skupina, kakšno vlogo bi imeli vi?

Dewesoft že ima tak bend. A ne sodelujem, ker nimam dobrega posluha. Nikoli nisem igrala na kako glasbilo, zato se nisem vključila.

Kaj pa bi bil v bendu Jure Knez, večinski lastnik podjetja?

Ne vem. Enkrat je že bobnal. 😊

Katera tehnologija vas je v zadnjih letih najbolj razočarala?

Mogoče razvoj umetne inteligence. Vsi se sprašujemo, kam gre, pa ne gre …

Kaj bi želeli ustvarjati, če bi imeli neomejen proračun za nek projekt?

Nekaj na področju medicine. Najverjetneje bi nadaljevali s startupom.

Zelo vas vleče v medicino …

To sem delala skoraj deset let. A raziskave na področju medicine imajo tudi slabše plati, zaradi česar sem vesela, da sem zamenjala področje, denimo poskuse na živalih. Ko delaš na področju raziskav v medicini, imaš občutek, da nekaj prispevaš človeštvu. Mi smo se veliko ukvarjali z zdravljenjem raka.

Kaj pa počnete v prostem času?

Imam dva otroka, še v vrtcu. Njima posvetim veliko časa. V družini pa imamo tudi dva psa. Poleg tega sem članica komisije in sodnica za agility pri kinološki zvezi. Včasih sem bila bolj aktivna, zdaj pa nimam več toliko časa.