Kaj ima brezplačno kosilo skupnega s proračunom?

V svoji karieri je sodeloval s 14 od 27 (prej 28) držav članic EU. Kot pravi sam, je bilo tako kot v zakonu – z njimi v dobrem in slabem, v bolezni in zdravju. Skupaj s članicami EU je krmaril skozi več kriz, med drugim na Irskem, v Romuniji, Sloveniji in Bolgariji. V Litvi je skupaj s to državo praznoval uvedbo evra.

V zadnji številki revije Podjetna Slovenija je urednik Goran Novković z njim naredil zanimiv intervju. V pogovoru sta razglabljala o marsičem, tudi o brezplačnih kosilih, ki se na koncu plačajo – tako ali drugače.

In kako je to povezano s proračunom? Zelo…

Slovenija ima rekordno zaposlenost in rekordne prilive v javne finance. Letošnji proračun pa načrtuje najvišji primanjkljaj, ki ga dopuščajo pravila EU. Kako nevarno je to za Slovenijo, ga je vprašal Goran Novković.

Székely je odgovoril:

Velikost proračuna bi morala odražati družbene preference – to, kar si ljudje želijo. To se izraža skozi demokratični politični proces. Ni moja naloga niti naloga kogarkoli, ki ni državljan Slovenije, da to komentira. Pomembno pa je, da se razprava osredotoča na cilje javnih politik – na vrsto, raven in kakovost javnih storitev, kot sta izobraževanje in zdravstvo. Poudarek naj bo na tem, kaj ljudje želijo, ne zgolj na tem, koliko proračun za te storitve porabi.

Toda brezplačnega kosila ni.

Če želi družba doseči te cilje, mora biti pripravljena zanje plačati. Ljudje bi morali jasno opredeliti meje skupne porabe. Družba mora biti tudi jasna glede tega, kolikšno gospodarsko in socialno neenakost je pripravljena tolerirati. Naloga javne uprave, ministrstev in agencij pa je najti načine, kako te cilje doseči ter zagotoviti zahtevane storitve in kakovost z najnižjimi možnimi stroški.

Predstavniki vlade bi morali družbi pošteno povedati, ali je vse cilje mogoče doseči z razpoložljivimi sredstvi. Če ne, je naloga politike, da vrzel zapre s kompromisom glede višjih davkov in/ali nižjih izdatkov. Če se vrzel ne zapre – če nastajajo primanjkljaji in se kopiči javni dolg – se problem prelaga v prihodnost. Breme se prenaša na naslednjo generacijo.

To v teoriji zveni dobro, toda kako to zagotoviti glede na današnjo politiko?

Politika ima glavno besedo pri določanju ciljev in usklajevanju potreb družbe. Ko pa gre za izvajanje, bi moralo biti tako kot v zasebnem podjetju. Vodilno načelo mora biti učinkovitost. Ni pošteno do davkoplačevalcev, če se porabi več, kot je potrebno za dosego cilja, s katerim so se strinjali. V majhnem odprtem gospodarstvu znotraj EU pretirana in izkrivljena obdavčitev odganja kakovostna podjetja, hkrati pa omejuje sposobnost države, da doseže svoje cilje.

Kot trdim v svoji prihajajoči knjigi Vpliv EU na razvoj njenih članic, med državami članicami obstajajo osupljive razlike v učinkovitosti doseganja političnih ciljev. Na ravni EU skoraj ni statistično značilne povezave med ravnjo socialne porabe in stopnjo socialne enakosti.

Nedavna publikacija Svetovne banke je pokazala, da se učinkovitost programov za brezposelne med državami razlikuje v razmerju 1 proti 5. Predstavljajte si, da ste na dnu te lestvice. Ali lahko z resnim obrazom davkoplačevalcem rečete, da potrebujete pet evrov za nekaj, kar nekdo drug doseže z enim evrom? Če bi vi izdelovali avtomobil po ceni 10.000 evrov, kitajsko podjetje pa podoben avtomobil za 2.000 evrov – kako dolgo mislite, da bi ostali na trgu?

Kako ocenjujete Slovenijo?

Tako Slovenija kot Češka republika sta med najbolj egalitarnimi družbami v EU in na svetu, kar je velika prednost – ena največjih slovenskih prednosti. Obe državi sta med vodilnimi v skupini EU11 pri dohitevanju bogatega SZ dela Evrope, čeprav je Slovenija začela zaostajati. Vendar pa je češka javna poraba v deležu BDP približno 6 odstotnih točk nižja.

Vsak v Sloveniji bi se moral vprašati, kaj Slovenija zagotavlja s temi dodatnimi 6 odstotnimi točkami BDP, česar Češka republika ne zagotavlja – ali ne more zagotavljati.

Enako velja za javni dolg. Lahko se vprašate, katere cilje ste v zadnjih dveh desetletjih dosegli s tem, da ste dovolili, da se javni dolg podvoji – s približno 33 odstotkov BDP na več kot 66 odstotkov. Katerih ciljev Češka republika ni mogla doseči, ker je svoj dolg ohranila za tretjino nižji (43 odstotkov)? Eno je, kako velik je dolg; drugo pa, kaj ste z njim dosegli.

Kakšne bi lahko bile posledice?

Prenos dodatnega bremena na naslednjo generacijo zgolj zato, ker se politiki izogibajo najtežjemu delu svojega dela – iskanju kompromisov, ki koristijo vam – ni pravičen do prihodnjih generacij. Prav tako ne rešuje težav sedanjih generacij, saj spodbuja neučinkovitost sistema, ki jo je mogoče zelo natančno opredeliti.

To počnejo poročila evropskega semestra, poročila IMF po členu IV in poročila OECD. Enako počne poročilo Evropskega observatorija za zdravstvene sisteme in politike o Sloveniji. Veliko se je mogoče naučiti. Ni treba izumljati tople vode. Preprosto namestite dobro kolo na avto in se odpeljite.

Slovensko dolžniško breme je razmeroma nizko. Ob razumnem ekonomskem upravljanju v velikem valutnem območju, kot je evrsko območje, in ob presežnih prihrankih ne bi smelo biti težav s financiranjem proračuna. Toda to še ne pomeni, da gre za dobro politiko.

Celotni intervju z Istvánom P. Székelyem si lahko preberete v zadnji številki revije Podjetna Slovenija in TUKAJ.