»Zaradi naravnih lepot nihče ne bo investiral v Slovenijo.«

Saša Muminović je predsednik uprave družbe Aquafil Hrvaška in Aquafil Čile ter član uprave Aquafil Slovenije, odgovoren za kadrovsko področje in za uspešnost (»chief performance officer«). Zaradi te vloge dobro pozna svetovne razmere. 
Še bolje pozna Slovenijo in Hrvaško, saj je predsednik Slovensko-hrvaške gospodarske zbornice in podpredsednik Združenja delodajalcev Slovenije. Ker je skupina Aquafil v italijanski lasti, je bila glavna tema pogovora: kako na slovenske, hrvaške in svetovne razmere gledajo tuji investitorji.

Kaj bi glede na aktualne razmere najprej omenili, če bi danes morali tujim vlagateljem v treh stavkih opisati Slovenijo kot poslovno destinacijo?

Vsekakor je to negotovost: na delovno-pravnem področju, zaradi spreminjanja zakonodaje, uvajanja novih predpisov in obveznosti tik pred zdajci. Nekdo, ki pride iz tujine in investira, pričakuje stabilno, konkurenčno okolje.

Slovenija kot država, ki v primerjavi z BDP dosega kar tri četrtine izvoza, bi morala poskrbeti za svojo konkurenčnost. A trenutno za to ne skrbi.

Kaj sploh še lahko privabi tujega investitorja?

Politiki po navadi govorijo o izjemnih naravnih lepotah in podobno. Zaradi naravnih lepot nihče ne bo investiral denarja, razen v turizmu.

Katera država v regiji je trenutno najbolj podcenjena ali precenjena?

Na Hrvaškem je davčno breme bistveno nižje kot v Sloveniji, tako za podjetja kot za posameznika. Zlasti za tiste, ki zaslužijo nadpovprečno. Ti podatki so znani leta. Žal primerjave s Hrvaško ali Avstrijo ne zaležejo. Ne pridejo do tistih, ki odločajo. Ti gledajo, kaj je kratkoročno dobro za proračun, četudi to dolgoročno škodi tako proračunu kot konkurenčnosti Slovenije.

Hrvaška res bistveno manj obremenjuje plače. Toda ali vas kaj skrbi, ker je vlada Andreja Plenkovića pred zadnjimi volitvami zelo dvignila plače v javnem sektorju, pred kratkim pa dobila podobno opozorilo glede javnih financ kot Slovenija?

V obeh primerih gre za javno porabo, ki je presegla mejo. To vzbuja skrbi. Plače v javnem sektorju so tako zelo zvišali, da jim mora zasebni sektor slediti, četudi ta rast presega rast produktivnosti. Takšna rast plač ne sledi razmeram na trgu, ampak gre za administrativni ukrep. To ni dobro.

Vsi gospodarstveniki se zavedajo, da inflacija v evroobmočju ne sme biti spregledana. Ljudje morajo imeti dostojno plačo. Ampak ekonomsko gledano se plače lahko zvišujejo toliko, kot se zvišuje produktivnost. Sicer trpijo investicije. Če večino dodane vrednosti zapravimo za javno porabo, ne bomo napredovali, ampak bomo nazadovali.

Kakšna pa je razlika med Hrvaško in Slovenijo na področju birokracije?

Čilenci so si izmislili besedo permisologija – znanost o dovoljenjih. Le kje je ne poznajo? Toda razlika je v tem, kako se je država loteva; kaj naredi, da bi jo omilila ali spremenila. Ko govorimo o birokraciji, je EU med šampioni. Življenje smo si maksimalno zapletli, zlasti če se primerjamo z ZDA. Čile pa je kot Evropa, samo daleč je.

Kako komentirate odločitev Evropskega parlamenta, da naj o trgovinskem sporazumu med EU in Mercosurjem (države Južne Amerike) presodi Sodišče Evropske unije, kar bo njegovo uveljavitev odložilo za leto ali dve?

Politika je umetnost možnega, v ozadju pa so vedno različni interesi. Vprašanje je vedno, v čigavo korist ali škodo je sprejeta neka odločitev. V tem primeru je bilo poudarjeno, da bo na naših policah nekakovostna ali manj kakovostna hrana.

Lepo vas prosim, ali mi želijo povedati, da je vsa hrana, ki je trenutno na naših policah, bistveno boljša? Dvomim. V določenih evropskih državah je hrana pridelana z veliko antibiotikov, hormonov in podobno. V tem primeru gre torej za protekcionizem, ne pa za zaščito potrošnikov.

Če na južnoameriškem trgu želimo prodajati naše izdelke, moramo sprejeti, da bodo Južnoameričani naše izdelke prodajali v EU. Zato moramo biti konkurenčni. Spet je torej glavno vprašanje konkurenčnosti.

Če bi se danes Aquafil odločal, kam investirati: ali bi mu predlagali Hrvaško ali Slovenijo?

To je nemogoče reči. Na Hrvaškem so prav tako zvišali minimalno plačo, za dobrih 8 odstotkov. Zvišujejo jo vsako leto.

Po drugi strani primanjkuje delovne sile. Hrvaško gospodarsko je precej delovno intenzivno, slovensko pa je poleg tega še energetsko intenzivno. Kako naj katero od teh dveh držav priporočim, če ne vem, kje bom našel 100 ali 200 delavcev?

Ali sta Slovenija in Hrvaška dovolj odprti za tuje delavce? Je med njima kakšna razlika?

Pred nekaj leti je bilo na Hrvaškem nekaj deset tisoč izdanih delovnih dovoljenj. Zdaj jih je okoli 200 tisoč. Hrvaška se je očitno odprla tujim delavcem. To se vidi na ulicah.

Po drugi strani je Slovenija še iz časa Jugoslavije odprta za delavce iz drugih nekdanjih republik. V zadnjem času pa tudi v Slovenijo prihajajo delavci iz daljnih azijskih držav – Filipinci, Nepalci, Indijci. Smo v začetni fazi. V obeh državah je vprašanje, kako bomo imigracijo upravljali.

Ti delavci ne bodo prišli samo za sezono in se ne bodo vrnili domov. Večina bo ostala. Največji izziv bo, kako jih integrirati v družbo, da bodo lažje usvojili slovensko ali hrvaško kulturo, jezik in običaje ter postali del celotne družbe. Najpomembnejše vprašanje pa je, kako v Sloveniji in na Hrvaškem zadržati in motivirati vrhunske kadre.

V zadnjem času vse več multinacionalk svoje sedeže seli na Hrvaško. Ali pričakujete, da se bo ta trend nadaljeval?

To ni zgolj izbira, ali je nekdo zaposlen v Sloveniji ali na Hrvaškem, pač pa tudi vprašanje davčnega rezidentstva. Če nekdo želi biti davčni rezident Hrvaške, se mora tja tudi dobesedno preseliti, to pa ima posledice tudi za družino.

Ni mogoče sedeti na dveh stolih – uporabljati infrastrukturo Slovenije, davke pa plačevati nekje druge. To je po mojem mnenju antipatriotsko. Plačevanje davkov je patriotizem. Eno je preselitev ljudi, drugo pa preselitev sedeža podjetja in ugodnejše davčne zakonodaje za podjetje.

Mislim, da so bile v Delu naštete velike multinacionalke, ki so iz Slovenije odšle na Hrvaško. Nekatere med njimi danes pokrivajo Slovenijo iz Zagreba ali pa z Dunaja. A to je tudi problem Adrie. Nimamo več svojega letalskega prevoznika, nimamo dobrih letalskih povezav. Za poslovni svet je to pomembno.

Katera od obeh držav je bolj pripravljena na morebitno močnejšo krizo?

Slovenija je velika izvoznica, Hrvaška pa je turistična država. Obe sta zato izjemno občutljivi na gospodarske razmere v drugih državah. Imata pa srečo, da sta njuni gospodarstvi komplementarni. Če seštejemo blagovno menjavo in dodamo storitve, je to deset milijard evrov.

Pomembno je torej, da imamo doma mehanizme, ki gospodarstvu pomagajo prebroditi morebitno krizo.

Zato pa mora imeti država rezerve.

Točno. In ustaljene mehanizme. V Sloveniji smo zapletli tudi sofinanciranje čakanja delavcev na delo.

Mnenja o čakanju na delo so različna. Nekateri menijo, da je smiselno le ob kratkoročnem šoku na trgu. Ko prihaja do strukturnih sprememb v industriji, pa je veliko vprašanje, ali ni morda bolje, da ti delavci hitro najdejo delo drugje. Kakšno je vaše mnenje?

Vsekakor se strinjam. Tudi v Italiji je takšen ukrep namenjen temu, da podjetje zajame sapo in najde nove trge ali se prilagodi – ne glede na to, ali za plače potrebuje dva milijona ali 20 tisoč evrov. To je denar, ki ga je v trenutku šoka zelo pomembno imeti. Če je kupec s plačili zamudil, vi pa zato nimate denarja, lahko opešate.

Katere tri ukrepe bi svetovali vladi Slovenije, da bi gospodarstvo lažje zadihalo?

Prvi je razbremenitev plače in gospodarstva nasploh. Sicer bomo trpeli posledice. Drugi ukrep je predvidljivost davčnega bremena. Minimalna plača v Sloveniji še proti koncu januarja uradno ni objavljena. Na Hrvaškem so jo objavili novembra lani. Tako jo je bilo mogoče vkalkulirati v plane. V Sloveniji smo o tem ugibali.

Tretji ukrep zadeva gospodarsko diplomacijo, ki bi ji morali po vzoru avstrijskega modela nameniti bistveno več denarja za naloge podpore slovenskemu gospodarstvu. V diplomaciji imamo zelo kakovosten kader.

Na veleposlaništvu v Zagrebu sem v nekaj letih spoznal veliko veleposlanikov in ekonomskih svetovalcev. To so vrhunski diplomati. Toda dodatna profesionalizacija je nujna. V Čilu imamo samo častnega konzula, veleposlanik pa je v Buenos Airesu.

Avstrijci imajo tam veleposlaništvo in gospodarsko organizacijo Advantage Avstrija. Zaposleni v slednji imajo samo eno nalogo – vrteti telefone in iskati priložnosti za avstrijska podjetja. Latinska Amerika je ogromen trg, kjer sta Hrvaška in Slovenija zelo malo prisotni. Zakaj vedno govorimo o Nemčiji, Avstriji ali ZDA? Svet je velik.

Kje glede na geostrateške negotovosti vidite največja globalna tveganja v letošnjem letu?

Nisem povsem prepričan, kam gre ta svet. Pogosto je to odvisno od percepcije. Eno je denimo, kaj predsednik ZDA Donald Trump obljubi, druga pa je, kaj od tega tudi realizira. Poleg tega poleg carinskih obstajajo necarinske ovire.

Na nekem trgu zaradi protekcionizma ne morete prodajati, četudi je uradno to mogoče. Različne države so na tem področju precej perfidne. Eno je percepcija, drugo pa je realnost.

Kako pa multinacionalke vidijo poslovno okolje Slovenije in Hrvaške v primerjavi s tistim v Srbiji ter Bosni in Hercegovini?

Stabilnost je manjša, negotovost pa večja. Za večje tveganje v Srbiji ter Bosni in Hercegovini je zato pričakovana tudi večja nagrada. To je z vidika kapitala klasika.

Sicer pa sta bila ta dva trga bistveno bolj zanimiva pred 20 leti. Zdaj tudi v Bosni in Hercegovini iščejo nove zaposlene. Neomejeni bazen delavcev tam ne obstaja več, niti v Srbiji. Te države beležijo negativne demografske trende, vključno s Hrvaško.

Zdaj se kar nekaj Hrvatov z dela v tujini vrača v domovino. Razmere v razvitih zahodnih državah niso več tako idealne. Ali je to mogoče tudi priložnost, da Slovenija privabi svoje kadre nazaj v domovino?

Odhode v tujino vedno podpiram. Človek lahko svoje poglede razširi le tako, da spozna nove kulture, nove načine poslovanja, nove običaje, drugačne ljudi. Nato se vrne kot izoblikovana oseba, ki v svoji državi, podjetju, družbi lahko ponudi bistveno več. Toda vrnil se bo le, če je doma bolje kot v tujini. In to ne samo finančno.

Mlad par bo svojo odločitev o vrnitvi tehtal glede na to, kakšna je porodniška, kako zagotoviti dober vrtec, kakšna je zdravniška oskrba, kakšna je stanovanjska politika in potem tudi, kakšna je plača.