Ali lahko petrodolar postane petrojuan?

Tam je vzpostavil cestninsko postajo, ki je odprta le za prijatelje, za druge pa po pogajanih in proti plačilu takse. Plačila pa niso, kot tradicionalno pri nafti, v ameriških dolarjih, temveč v kitajskih juanih ali stabilnih kriptovalutah.

Za globalno gospodarstvo je pri tem ključno vprašanje valutne moči. Iran s tem namreč neposredno krepi uporabo juana in kriptovalut v energetski trgovini.

Strateginja pri Deutsche Bank Mallika Sachdeva v raziskavi Kaj Iran pomeni za dolar: popolna nevihta za petrodolar (ang. What Iran means for the dollar: a perfect storm for the petrodollar) piše, da bi bil

»konflikt lahko katalizator za erozijo dominance petrodolarja in začetek petrojuanov.«

Po njenih besedah je trenutni konflikt lahko popolna nevihta za petrodolar.

Vedeti pa moramo, da so bile vsaj do zdaj spremembe v svetovni finančni arhitekturi zelo počasne in postopne. Zato se vseeno zdi prehitro govoriti o eroziji petrodolarja. Ameriška valuta s statusom svetovne rezervne valute ima proti kitajskemu juanu kar nekaj strukturnih prednosti:

Dolar je rezervna valuta centralnih bank

Predstavlja približno 56–58 % vseh globalnih uradnih deviznih rezerv, juan pa po drugi strani le 1,9–2,6 %, navaja Mednarodni denarni sklad (IMF).

Dolarskih je na eni strani 88–90 % vseh deviznih poslov na svetu in približno 50 % globalnih plačil, navaja raziskava Banke za mednarodne poravnave (BIS). Juan dosega le okoli 3 % plačil.

Ameriški trgi so največji in najbolj likvidni na svetu.

V krizah lahko vlagatelji hitro kupijo ali prodajo ogromne količine dolarskih obveznic brez velikih izgub. Juanske trge omejujejo kapitalski nadzor, manjša transparentnost in politični vpliv, saj jih v krizah jih ni mogoče hitro likvidirati.

Dolar je prosto menjalen za vse namene, medtem ko Kitajska še vedno močno nadzoruje pretok kapitala.

Srednje- in dolgoročno bi zgodba lahko postala drugačna z nekaj dodatnimi pogoji: kombinacije globokih kitajskih reform, dolgotrajne krize na Bližnjem vzhodu in morebitne izgube zaupanja v dolar.

Kako Iran spušča ladje čez Hormuško ožino

Iran uporablja 5-stopenjski sistem ocenjevanja držav (od 1 do 5), kjer višja prijaznost pomeni lažji prehod in pogosto nižje takse. Ladje ne smejo imeti povezav z ZDA, Izraelom ali drugimi državami, ki jih Iran šteje za sovražne, navaja Bloomberg.

Uradno priznane prijateljske države so Kitajska, Indija, Rusija, Pakistan, Irak, po nekateri poročilih pa še Tajska in Malezija.

Zaradi tesnih povezav večine držav Evropske unije (EU), evropske ladje nimajo avtomatičnega prehoda in bi morale plačevati takse ali iskati posebne bilateralne dogovore. Iran je sicer izjavil, da je vsaka evropska, azijska ali arabska država dobrodošla na pogajanja, a to ne pomeni statusa prijateljske države brez pogojev.

EU iransko cestninsko postajo v Hormuški ožini odločno zavrača kot nezakonito. Zahteva takojšnjo ponovno odprtje ožine in svobodo navigacije. Hkrati pa z več kot 40 državami pripravlja koalicijo za zagotovitev varnega prehoda po koncu spopadov. Financial Times je po drugi strani poročal, da sta Francija in Italija že zaprosili za pogovore o prehodu.

Ob uspešnih pogajanjih in proti plačilu takse v kitajskih juanih ali stabilnih kriptovalutah, lahko ladje prečkajo ožino. A gre za zelo drag špas.

Po podatkih Bloomberga se pogajanja za naftne tankerje začnejo pri približno enem dolarju na sodček. Za zelo velik tanker (VLCC) z zmogljivostjo dveh milijonov sodčkov to pomeni do dva milijona dolarjev na prehod. Plačilo poteka izven tradicionalnega bančnega sistema, kar Iranu omogoča obvoz zahodnih sankcij.