»Carinske stopnje v ZDA so najvišje po letu 1934.«

Tretja možnost je potencial, ki ga prinašajo prostotrgovinski sporazumi, podpisani z drugimi deli sveta.

Kje v svetu so razmere za poslovanje ta hip najbolj stabilne?

To je zelo težko vprašanje. Ni več netveganih trgov. Z vidika poslovanja slovenskih podjetij je to v prvi vrsti notranji evropski trg in trgi, s katerimi ima EU sklenjene prostotrgovinske sporazume, na primer članice Efte, Japonska, Kanada in Nova Zelandija. To so države, ki so stabilne in ne pomenijo geopolitičnih tveganj. Pomembne so tudi države kandidatke za vstop v EU, ki so naši tradicionalni trgi.

EU intenzivira proces sklepanja in ratifikacije sporazuma z državami Mercosurja, torej z latinskoameriškimi državami, ki sicer nosijo nekatera tveganja. V Indiji je veliko priložnosti, vendar je to zelo zahteven in tudi tvegan trg. V igri je tudi modernizacija sporazuma s Švico.

Ni dobro odmisliti niti Afrike in azijskih držav. A treba je spremljati dogajanja in izpostavljenost na teh trgih ter upoštevati tudi dejstvo, da so trgi med seboj povezani.

Kakšna pa naj bo cenovna politika slovenskih politikov pri izvozu v ZDA? Goran Miškulin, direktor Spinteca, nam je pred kratkim dejal, da jih je ameriški partner že opozoril, češ da bodo morali zaradi višjih carin znižati cene. Odvrnil jim je, da je to njihov problem, ki ga morajo rešiti sami. Je to pravi pristop, saj se Trump natanko tako vede do vsega sveta?

Trump je izhajal iz tega, da bodo carine plačali izvozniki v ZDA, toda že leta 2018 mu to ni uspelo. Večina stroškov carinskih dajatev se je prelila v višje ameriške cene.

Cenovna politika je odvisna od cenovne elastičnosti povpraševanja, s katerim se podjetja soočajo na prodajnih trgih, in od njihovega tržnega položaja; od tega je odvisno, ali je breme carin mogoče prenesti na kupce in v kolikšni meri. Manj ko je povpraševanje elastično in močnejši ko je tržni položaj podjetja, večje breme carine se lahko prevali na kupca in znižanje cen ni potrebno. To je osnovno pravilo, ni pa edino. Niso vsa izvozna podjetja v ZDA v enakem položaju. Nekatera bodo morala spustiti cene.

Poleg cenovne politike so možne strategije podjetja tudi racionalizacija poslovanja ali pa iskanje novih tržnih segmentov, dvig kakovosti, diferenciacija in razvoj novih različic. Zdajšnje razmere so morda tudi čas za hitrejšo digitalizacijo ali pa hitrejše uvajanje orodij umetne inteligence. Vemo, da slovenska podjetja na tem področju nekoliko zaostajajo. Mogoče jih bodo k temu zdaj spodbudile razmere.

Kako pa naj ravnajo slovenske podjetja, ki želijo investirati v ZDA? Po eni strani jih Trump, tako kot vse tujce, vabi. Po drugi strani se na trgu ZDA pojavljajo negotovosti, o katerih ste govorili že sami.

To je še eden od paradoksov Trumpove ekonomske politike. Med glavnimi motivi za uvedbo njihovih carin je spodbuditi vračanje proizvodnje na ameriški trg. Ko se zvišujejo carine in s tem trgovinski stroški, postaja trgovinski način vstopa na ameriški trg manj privlačen. Kalkulacija gre v prid investicijskemu vstopu. S tem se podjetja lahko izognejo carinam in pridobijo konkurenčnost v primerjavi z uvozniki v ZDA.

Toda kot ste omenili, je treba računati na večjo negotovost ter hitro spreminjajoče se okolje. Po drugi strani pa Trump obljublja davčne olajšave in birokratske razbremenitve v prid tujim investicijam na ameriški trg. Ta bo ostal privlačen zaradi visoke kupne moči. Za investicijo so ključna pričakovanja glede obsega prodaje. Ta mora biti dovolj visok, da pokrije fiksne stroške, ki so visoki pri investicijskem načinu vstopa.

A prav nepredvidljivost Trumpove politike močno zavira tuje investicije v ZDA, tako da tega učinka Trump še ni dosegel.

Prihajate iz izobraževalnega sektorja. Ena od največjih prednosti ZDA je bila, da so znale privabljati talente. Zdaj pa Trumpova administracija celo odprto napada nekatere univerze, preverja statuse in uvaja strožje vstopne postopke za tuje študente. Ali ni to priložnost za Evropsko unijo, tudi za slovenske univerze, da privabimo več tujih talentov?

To je priložnost za nas. Po drugi strani se bodo takšni ukrepi ZDA vrnili kot bumerang. Ameriška konkurenčnost in dinamična rast ZDA sta temeljili na privabljanju najboljših talentov. Mislim, da ZDA s tem veliko izgubljajo.

Zaradi vsega omenjenega napovedujete zmanjševanje blaginje v svetu. Toda prvi izračuni posledic dogovora med EU in ZDA kažejo minoren vpliv na BDP članic EU. Ali je izpade od izvoza v ZDA vendarle mogoče hitro nadomestiti z novimi trgi?

Ne glede na to, da so ZDA glavni izvozni trg EU, ta izvoz še vedno pomeni le približno tri odstotke BDP Evropske unije. BDP namreč v glavnem temelji na storitvenem sektorju. Omenjeni učinek zato ni tako velik.

Je pa različen med članicami. Nemčija je nadpovprečno prizadeta, zunaj EU je to Švica. To pa sta dve glavni slovenski trgovinski partnerici, kar tudi za Slovenijo pomeni nekoliko večje tveganje. Medtem za Francijo, Italijo, Španijo niso predvideni večji negativni učinki.

V ZDA je diplomacija v službi biznisa. Kaj pa bi lahko slovenska diplomacija storila za slovenska podjetja v takšnih razmerah?

Iz mednarodnega sistema, ki je temeljil na pravilih, se premikamo v mednarodni sistem, kjer je pomembnejša transakcijska moč. V tem kontekstu je vloga države še toliko pomembnejša. Ekonomska diplomacija je še toliko bolj v ospredju na trgih manj razvitih držav in tistih, ki nimajo dolge demokratične tradicije.

Globalni kontekst se hitro spreminja, izjemno hiter pa je tudi tehnološki napredek. Zdi se, da bi bilo zaradi tega dobro prenoviti strategijo internacionalizacije in industrijsko strategijo, in sicer z vidika naših konkurenčnih prednosti ter perspektivnih panog in trgov. V ekonomski diplomaciji bi nato delovali v skladu s to strategijo.

Pa je res smiselno čakati na strategijo? Pri nas oblikovanje in sprejemanje strategij traja nekaj let. Mar ne bi bilo bolje zelo operativno pogledati, kje so najboljši trgi? Na primer v Indiji, namesto v Uzbekistanu in Mongoliji?

Zagotovo. Ni nujno, da je to strategija. Lahko je taktičen dokument s kazalniki.