Preberite tudi: Čiščenje in zaščita vrhunske kakovosti
Promocijsko besedilo
»Starejši se morajo vprašati, kaj želijo svojim otrokom.«
V zadnjem času se Andraž Tori pojavlja med vidnimi člani Slovenskega tehnološkega foruma. Ta v dobršni meri združuje prav ustanovitelje slovenskih startupov, ki so bili izjemno uspešni na globalnih trgih.
Slovenski tehnološki forum želi vplivati na spremembe v slovenski družbi, ne samo v podjetništvu. Kaj je ta hip v Sloveniji največji izziv?
Dva izziva sta zelo pomembna: na eni strani davčna politika, ki je izjemno nenaklonjena delu, na drugi pa odprtost Slovenije.
Zanimivo ste se izrazili: »Davčna politika je nenaklonjena delu.«
Če pogledamo davčno strukturo, je v Sloveniji delež davčnih prihodkov iz dela – v primerjavi z državami, s katerimi se želimo primerjati na zahodu – bistveno večji. Po drugi strani zahodne države v strukturi poberejo veliko več davkov od premoženja, denimo od nepremičnin. V Sloveniji imamo zato zelo progresivno lestvico obremenitve plač. To pa preprečuje visoko dodano vrednost.
Preberite tudi: Zmanjšajte si stroške ravnanja z odpadki
Promocijsko besedilo
Kako prepričati Slovence, da bodo plačali davek od nepremičnine, glede na tolikšno število upokojencev in drugih, ki so čustveno navezani nanjo?
Mislim, da se morajo starejše generacije vprašati, kaj želijo svojim otrokom. Če želijo, da bodo tudi njihovi otroci imeli nizke pokojnine in da bodo še naprej težko prihajali do lastne nepremičnine, potem je zdajšnji sistem dober.
Če želimo, da bodo naši otroci v prihodnje prej prihajali do svoje nepremičnine in prej postali ekonomsko samostojni, pa se moramo zavedati, da bodo njihovi prihodki prihajali od dela, ne pa od rent. Zato je delo treba manj obdavčiti, da se bomo lahko hitreje razvijali. Hkrati je treba normalno obdavčiti nepremičnine.
Morali bi biti zelo veseli, če bi vsak Slovenec lahko imel vikend ali dva. A nekoga, ki ima en ali dva vikenda, mora to vendarle nekaj stati.
Ali to pomeni, da ne bi obdavčili osnovne nepremičnine za bivanje, ampak nepremičnine, ki so nek nadstandard?
Zelo lepo je govoriti o obdavčenju luksuza. Toda če se pravila zelo zapletejo, se jih v praksi izigrava na polno. Moje mnenje je, da mora biti sistem obdavčenja preprost. Seveda tudi progresiven, da je nek osnovni življenjski prostor manj obdavčen. A ne s preveč izjemami. Sem za preprosto, relativno enakomerno obdavčenje nepremičnin.
Višje davčne prilive od nepremičnin bi namenili za višje pokojnine in nižjo progresijo pri obdavčitvi dela.
Ta davek bi morali nameniti deloma za višje pokojnine in za nižjo progresijo pri obdavčitvi dela. V paketu.
Ali bi obdavčili samo nepremičnine prebivalcev ali tudi tiste pravnih oseb? V preteklih podobnih poskusih so bile glavni izziv izjeme za tista podjetja, ki imajo po naravi dejavnosti veliko nepremičnin. Takšni panogi sta energetika in trgovina.
Zdaj smo v fazi, ko se moramo najprej dogovoriti, da bomo to naredili. Ne vem, zakaj bi bila nepremičnina drugače obdavčena samo na podlagi tega, čigava je. Seveda pa je prav, da je obdavčitev obtežena s primernimi količniki.
Naša želja je, da bi več investirali v produkcijo in ustvarjanje višje dodane vrednosti. Ne pa, da bo vsak sedel na svoji ali nekaj svojih nepremičninah.
Mislim, da je treba to obdavčitev uvajati postopoma, ne z danes na jutri. Če je treba, lahko davek dvigujemo postopoma več let ali celo več vladnih mandatov. Pomembno je samo, da spoznamo, da je to prava pot, in se začnemo premikati.
Sistem, ki smo ga vzpostavili, je med najmanj prijaznimi za tujce v celotni Evropi.
Slovenci veliko potujemo po svetu. Sprejemamo turiste. Kaj vas moti, ko omenjate temo odprtosti Slovenije?
Slovenci smo odprti. Pri ljudeh ni težav. Sistem, ki smo ga vzpostavili, pa je med najmanj prijaznimi za tujce v celotni Evropi.
V čem se to vidi?
Začne se že pri postopkih za tuje delavce na upravnih enotah. Kot država se ne znamo odločiti, da bi morali uradniki tam znati več tujih jezikov in da bi bili ti postopki lahko izpeljani v najbolj prisotnih tujih jezikih v Sloveniji, kot to počnejo v drugih, normalnih državah.
V Sloveniji obstaja zgodovinska frustracija zaradi oviranja uporabe našega jezika. Zaradi te frustracije smo se neverjetno močno formalnopravno zaprli pred tujci.
Ali mislite, da je razlog za to zaprtost samo omenjena frustracija ali pa so za to odgovorni tudi kakšni karteli, denimo zdravniški? Kirurgu najbrž ne bi bilo treba tako dobro znati slovenščine, drugače je s pediatri …
Frustracija omogoča ohranjanje omejitev v sistemu. Če bi jo premagali, bi se verjetno lažje pogovarjali drugače. Denimo o tem, da je bolje, da zdravnik ne govori perfektno slovensko, kot pa da ga ob pomanjkanju zdravnikov sploh ni. Četudi obstaja majhna možnost, da bi bila kje zaradi jezikovnega razloga zdravstvena storitev slabša, bi morali biti bolj pragmatični. Mi pa te majhne ovire vgradimo v zakonodajo in jih na koncu sploh ne vidimo.
Ne verjamem, da zdravniki niso pripravljeni malce znižati meril znanja jezika za tujce, ker bi pri tem mislili le nase. Res težko verjamem, da so ljudje tako kratkovidni in zlonamerni. Verjamem, da odločevalci, ki postavljajo ta merila, iskreno verjamejo, da je to potrebno.
V podjetju imamo tujce tako iz EU kot zunaj nje, ki so se v zadnjih letih preselili v Slovenijo. Osebnega zdravnika seveda še nimajo. Pri izbiri pa se jim res ne zdi pomembno, ali obvlada slovenski jezik ali pa se ga – kot oni – šele uči.
Mi moramo institucije samo prepričati, da je k zadevi treba pristopiti malo bolj pragmatično. Sicer mnogim ljudem ne bomo omogočili zdravniške oskrbe, četudi morda za odtenek manj dobre. Bolj gre za vrednostni sistem kot za namere zdravniškega ceha.
Običajnim ljudem bi se morda zdelo čudno, da jim pripovedujete o tem, kako imamo enega najmanj prijaznih sistemov za tuje delavce, glede na to, da delate z Američani in Izraelci. Prve poznajo po zidu na mehiški meji, druge pa tudi po zelo zaprtih mejah. Takšna bi lahko bila percepcija ljudi. Vi imate izkušnje s tema dvema državama. Kako je v resnici?
Seveda ima vsak veliki državni sistem svoje birokratske varovalke. Tudi ZDA so se v zadnjih letih zelo spremenile. Vendar boste kot tujec v ZDA še vedno marsikdaj dobili obrazce, ki jih morate izpolniti, v tujih jezikih. To je v Sloveniji nepredstavljivo. V ZDA pa ni, če se odločijo, da je to pomembno.
Naši postopki za tuje delavce so videti tako, kot da smo končno našli nekoga, ki ga lahko maltretiramo mi. Mi v Ljubljani zaposlujemo nekaj tujcev. Če ti niso iz Evropske unije, je kruto, ko gledam, kaj vse kot država delamo tem ljudem.
Kaj je tako krutega?
Včasih kdo o podaljšanju delovnega dovoljenja za tujca preprosto ne odloči. In to za takšnega, ki ga želi podjetje v Sloveniji imeti zdaj. Razumem, da je pristojni urad prezaposlen, ampak očitno to ni njihova prednostna naloga.
Ali to pomeni, da prekoračujejo zakonsko določene roke za odločanje?
Ja, seveda. Tudi postopki dokazovanja o izobrazbi za tujce v Sloveniji mejijo na izživljanje nad ljudmi. Če karikiram, potrebna je prevedena in trikrat verificirana diploma.
Najbolj bizarno pa je naslednje. Ko je človeku že odobreno delovno dovoljenje, ne more oddati prstnega odtisa v Sloveniji. Menda se tudi tega ne da rešiti. Že deset let je tako. Že deset vsi vedo, da je tako … Za Američana, ki se je zaposloval pri nas, so hoteli, da iz Slovenije odleti na slovensko veleposlaništvo v Washingtonu in tam odda prstne odtise. Na koncu mu je bilo omogočeno, da je to uredil na slovenskem konzulatu v Trstu.
Ampak to najbrž ni samo posledica zgodovinske frustracije. Očitno niso na oblasti ljudje, ki nimajo volje, da bi to spremenili, ampak tega preprosto nočejo spremeniti. Mar se vam ne zdi tako?
Strinjam se. Ampak to, da nočejo, izhaja iz iste zgodovinske frustracije.
Tekma za najboljše mlade tujce se začne na dodiplomskem študiju. V Sloveniji smo ga z enim zamahom glede poučevanja v angleščini zanje zaprli.
Ob tem smo še v šolskem sistemu preprečili, da bi v Slovenijo prihajali perspektivni mladi tujci. Po 8. členu zakona o visokem šolstvu smo preprosto predpisali, da na dodiplomskem študiju efektivno ne bo poučevanja v angleščini. Ta člen je z enim zamahom tujcem zaprl naš izobraževalni sistem.
Seveda fakultete izvajajo neke paralelne programe. Ampak to so ovire, da ni večjega pritoka perspektivnih mladih tujcev v Slovenijo in da lahko v večjem številu prihajajo šele na podiplomske in magistrske študije. Tekma za najboljše ljudi pa se začne na dodiplomskem študiju.
Najboljši na zahodu ne bodo prišli v Slovenijo. Mi bi morali pogledati naše naravne kadrovske bazene in se vprašati, kako čim več tistim, ki želijo proti zahodu, omogočiti, da izberejo Slovenijo. Le tako bodo med nami delovali kot doktorji, inženirji in z nami ustvarjali visoko dodano vrednost.
Na koncu gre za to, kdo bo vplačeval v naše pokojninske blagajne. Če ne bo dovolj visoko plačanih delovnih mest, bomo težko financirali pokojnine starajočemu se prebivalstvu. Če bomo izolirani, se nam ne obeta nič dobrega.
Je to edini primer iz šolstva?
Pred leti so na medicinskih fakultetah razpisali eno mesto za študentko ali študenta zunaj EU. Ker se jih je prijavilo 21 in so bili vsi tako dobri, da so zbrali vse točke, je sodišče fakulteto prisililo, da sprejme vseh 21. Naslednje leto za takšne študente niso razpisali niti enega študijskega mesta.
Takšnim študentom smo sporočili, da jih nočemo. Pragmatična rešitev pa bi bila, da bi poostrili kriterije in namesto 20 vpisali 5 najboljših.
Ali verjamete, da bomo v Sloveniji preživeli kulturni šok, ker bo zaradi staranja prebivalstva in nevarnosti demografske bombe čez 20 ali 30 let moralo v Sloveniji delati 200.000 več tujcev? Če si seveda realno želimo vsaj takšnih pokojnin, kot jih imajo upokojenci zdaj.
Slovenci, pa tudi marsikateri drug narod, znamo preživeti vse. Moramo se sprostiti. Ne bo najhuje, če bo v Sloveniji kakšen tuji študent več. Ne bo slabo, če ne bo v vsakem uradnem postopku v uporabi izključno slovenščina. Moramo biti dovolj samozavestni, da bomo kljub temu kot narod preživeli, tudi slovenščina kot naš jezik.
Ko so ljudje samozavestni, se jim svet odpre. Ko jih je strah in prevladajo frustracije, se zaprejo. Ni razloga, da ne bi bili samozavestni.
Je v Sloveniji še kakšen drug velik izziv?
Slovenski inženirji, ki delajo za tuja podjetja, so obdavčeni bistveno manj kot slovenski inženirji, ki delajo za slovenska podjetja. Tako je zaradi anomalije normiranih s. p.-jev.
Gre za računalniške inženirje. Približati moramo obdavčitev, najti neko srednjo pot obeh skupin, delno zmanjšati progresivnost obdavčitve. Zaradi tega so tudi slovenska podjetja v diskriminiranem položaju. Furs učinkovito preganja domača podjetja, za katera delajo takšni normirani s. p.-ji. Tujih podjetij pa ne, ker jih ne more.
Navadno država samo več pobere. Ali verjamete, da bi kdo hkrati tudi znižal progresivnost obdavčitve dela? Ste res tak optimist?
Mogoče bi reševanje tega izziva vendarle povečalo tudi možnost za zmanjšanje progresivnosti obdavčitve dela.
V Sloveniji radi primerjamo obdavčitev povprečnih plač pri nas in denimo v Avstriji. Toda to ni primerna primerjava za visokotehnološke firme. Zanje so ključni podatki o celotni obremenitvi dela pri vrednostih 50.000, 100.000 in 150.000 evrov bruto bruto letno. Tu moramo biti konkurenčni, sicer izgubljamo dobre kadre.
Sorodni prispevki
