»Odpreti moramo več študijskih smeri v angleščini.«
Poznate ZDA in Slovenijo. Kakšna je razlika med obema državama, ko gre za zavedanje o pomenu privabljanja dobrih tujih kadrov v državo?
Oboji o tem veliko govorimo in razmišljamo. Bistvena razlika je v tem, da v ZDA vrhunski kadri še vedno prihajajo zaradi vrhunskih priložnosti.
Kako k temu, da prihajajo, pripomorejo ZDA kot država,?
Ponujajo jim priložnosti. Puščajo odprta vrata v zasebnem sektorju do vrhunske inovativnosti. Že zgodaj jih pripeljejo na ameriške fakultete. Pred kratkim sem srečala gospo iz Novalje, na Pagu, ki vodi razvojne strategije v ExxonMobilu. Zmagovala je na matematičnih olimpijadah. Tako so jo opazili in ji takoj ponudili štipendijo.
Veliko dobrih kadrov pride študirat v ZDA. Škoda, da Slovenija te možnosti ne izkoristi. Resda vrhunski kadri v ZDA dobijo štipendije, toda študij v ZDA je izjemno drag. V Sloveniji pa ni. Na Danskem imajo denimo veliko več tehniških študijskih programov v angleščini. Tako privabljajo najboljše razvojne kadre iz tujine. Danska podjetja jih lahko nagovorijo zelo zgodaj.
Po drugi strani tudi v ZDA priznavajo, da je pridobivanje dobrih tujih kadrov vse večji izziv. A zavedati se moramo, da je velika razlika v povprečni starosti prebivalstva. Slovenija bo kmalu osma na lestvici držav z najvišjo povprečno starostjo prebivalcev. Nekatere ameriške zvezne države imajo zelo mlado prebivalstvo.
Mar ni to paradoksalno? V ameriškem talilnem loncu največja skupina prebivalstva dosega bistveno manjši delež kot v evropskih državah, zlasti v vzhodnem delu. Kljub temu pa so ZDA za prihode tujcev bistveno bolj odprte.
Da. Vendar v ZDA v zadnjem času za bele moške srednjih let postaja velik izziv, kako do službe. Tam morajo namreč zadostiti različnim kvotam za različne skupine: temnopoltih, žensk … Beli moški srednjih let pa po pravilih ne sodijo v nobeno kvoto.
Ali ZDA kakorkoli promovirajo državo kot deželo priložnosti za talente iz drugih držav?
Gre za konkurenčnost 50 držav znotraj ZDA. Še več, tam med seboj tekmujejo mesta, ki imajo več prebivalcev kot marsikatera država. Houston na primer ima sedem milijonov ljudi. Vzhodna in zahodna obala ZDA sta bili dolgo tako zaželeni, da so vsi drli tja, najboljša podjetja in s tem tudi vrhunski talenti. To je povzročilo visoke cene nepremičnin in drugih življenjskih potrebščin, tega pa si mnogi niso mogli več privoščiti.
Zdaj se številna podjetja selijo. Austin v Teksasu je postal meka za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, Nevada za proizvajalce baterij, Severna Karolina za biotehnologijo. Posamezne države se specializirajo in s spodbudami vabijo industrije prihodnosti. Kadre pa od študija naprej.
Odpreti moramo vrata za tujce, s smiselnimi spodbudami za tiste, ki lahko ustvarjajo višjo dodano vrednost. Le tako bomo »stali inu obstali«.
Kaj bi morali storiti v Sloveniji?
Odpreti več študijskih smeri v angleščini. Odpreti vrata za tujce, s smiselnimi spodbudami za tiste, ki lahko ustvarjajo višjo dodano vrednost, ker bomo le tako »stali inu obstali«. Negovati moramo slovenski jezik – obenem pa ne zahtevati, da mora biti celoten študij v slovenščini, ker to ni realno. Na Danskem je organiziran študij v angleščini tudi za Dance.
Hkrati moramo poskrbeti za bivalne razmere, torej za nepremičnine, zmanjšati pretirane obdavčitve in uvesti razvojno kapico.
Kadrovska izobrazba in veščine so izziv tudi pri domačem kadru. Digitalizacija je na pohodu, pa še vedno ni računalništva v osnovnih šolah. Je v EU še kakšna takšna država?
Slovenija postaja osamljen otok, ker nimamo tega predmeta. Svojim mladim ne dajemo osnovnih znanj in veščin za digitalno dobo. To, da uporabljajo računalnik za igrice, ne pomeni, da razumejo računalniški način razmišljanja. Še manj, da bodo tvorci prihodnosti. Morda zgolj potrošniki, ne pa kreatorji.
Najbolj me zaboli, ko slišim, da naj bi bilo potrebnih osem let, da se v kurikulum uvede nov predmet.
To je za Slovenijo velik izziv. Žal še vedno obstaja velik dvom, ali bi sploh uvedli predmet računalništva in informatike. Najbolj me zaboli, ko slišim, da naj bi bilo potrebnih osem let, da se v kurikulum uvede nov predmet. Odgovornost ministra, vlade in vseh nas je, da to spremenimo. Svet se vrti hitreje.
Kaj pa predmet podjetništva v šolah?
Ne vem, ali gre za potrebo po predmetu ali je bolj pomembno, da se vpelje način razmišljanja. Pomembno je, da začnemo finančno opismenjevati mlade in, roko na srce, tudi starejše. Podjetniške vsebine bi lahko razdelili med različne predmete.
Pa še nekaj je treba izpostaviti. V podjetništvu je nujno, da so dovoljene tudi napake. V našem šolstvu pa se pogosto zdi, da niso dovoljena ne mnenja ne napake. V šolah premalo dopuščamo kritično razmišljanje, podjetništvo pa ga zahteva. Zahteva razmišljanje zunaj okvirjev.
To je povezano tudi s posameznimi učiteljicami in učitelji. Pri našem programu »Učitelj sem! Učiteljica sem!« sem opazila veliko izjemnih učiteljic in učiteljev, ki to dopuščajo. Z učenci dosegajo izjemne rezultate.
V Sloveniji imamo slabe demografske trende. V naslednjih 20 letih bi se moralo priseliti dvesto tisoč ljudi, da bi ohranili upokojenski standard. Kateri so trije najpomembnejši ukrepi v Sloveniji, da bi blaginja zrasla, ne pa padla?
Zavedati se moramo visokega pomena jezika in naše kulture. Vendar ne s prisilo, temveč s spodbujanjem. Pomembno je, da odpremo vrata družbe, uma in srca.
Uvesti moramo razvojno davčno politiko. Če ne bo razvojno ugodnih davkov, pa bo treba dvigniti kakovost javnih storitev. Skandinavci plačujejo visoke davke. Vendar je velika razlika med Slovenijo in skandinavskimi državami v tem, kaj dobimo mi za to plačilo.
Treba se bo odločiti, s čim se bomo prednostno ukvarjali. Ne moremo početi vsega. Mogoče je to biotehnologija, mogoče vesoljske tehnologije, morda IKT, zelene tehnologije ali pa les. Seveda naj se vse drugo razvija po lastni pobudi. Kot država pa moramo vedeti, kje želimo biti najmočnejši in kaj je naša niša.
Sorodni prispevki
