»Lahko smo srečni, če kdo sploh pride delat v Slovenijo.«
Z njim smo se pogovarjali o razvoju podjetništva, pa tudi o razvoju slovenske družbe. Včasih se zdi, da je do nekaterih izzivov v Sloveniji zelo strpen. A če je po njegovem mnenju kaj hudo narobe, to tudi zelo naravnost pove.
Kateri izziv je po vašem mnenju najpomembnejši v Sloveniji?
Najbolj me strašijo demografski trendi. Sprašujem se, kako bomo ob trendih staranja prebivalstva izpolnjevali ustavne določbe, da smo socialna država. Zelo pa bi bil vesel, če bi bili v prihodnje finančno in še kako drugače bogatejša družba. Demografski trendi nam žal nakazujejo, da bo to zelo težko doseči – veliko težje kot v zadnjih 25 letih.
S katerim ukrepom, ki je po vašem mnenju najpomembnejši, bi ublažili posledice takšnih demografskih trendov ali celo zastavili pot v vsestransko bogatejšo družbo?
Kot gospodarstvenik in državljan ne verjamem v hitre poteze, ker nam jih je bolj ali manj že zmanjkalo. Kot družba ne stremimo k zdravemu kapitalizmu, ki bi hkrati zagotavljal visoko dodano vrednost. Ne miselnost v naši družbi ne zakonodaja nista sinhronizirani s cilji, ki bi naa lahko obvarovali pred hudimi šoki zaradi demografskih trendov.
Kako bi se lahko v celotni družbi, ne le v gospodarstvu, osvobodili teh okovov, da bi bili bolj produktivni?
Ni nujno, da bi delali več, pač pa bo nujno delati pametneje. Višja dodana vrednost se skriva v intelektualnem potencialu, ki ga moramo vključiti v delo.
Promocijsko besedilo
Kako spremeniti miselnost v družbi?
Zelo pozitivno vlogo pri tem v zadnjem času igrajo različni mediji. Mislim, da novinarska srenja te izzive zdaj razume bolj kot nekoč.
Zanimivo. Po mojih izkušnjah večina še vedno meni, da mediji tega izziva ne razumejo dovolj dobro.
Ne strinjam se. Ko smo mi pred 16 leti ustanavljali podjetje, se nihče od medijev, razen posameznikov v časniku Finance, ni hotel kaj preveč ukvarjati z novonastalimi podjetji. Finance so zaznale, da je to področje »seksi«, drugi pa so se bolj ukvarjali z Muro, Gorenjem in podobnimi.
Danes takšnih zgodb, kot je Mura, vidim bistveno manj. Najbrž tudi zato, ker so nekatera od novonastalih podjetij dokazala svojo vrednost na trgu.


Če piše Made in Sweden ali če startup prihaja iz Estonije, to pomeni bistveno več, kot če podjetje prihaja iz Slovenije.
Ali po tem sodite, da se miselnost že malo spreminja?
Da.
Pa te trende dovolj razume tudi ljudstvo?
Mislim, da se povečuje razumevanje dobrobiti, ki jih prinaša takšna miselnost. Tudi pri zgodbah novonastalih podjetij pa je zdaj veliko manj negativnih konotacij.
Včasih je denimo veljalo reklo, da če boš v objavi v Financah, bo naslednji dan na vrata potrkala inšpekcija. Sam tega nikoli nisem opazil in tudi danes tega ne vidim. Tudi v diskusijah z javno upravo smo danes bistveno manj na različnih planetih kot v preteklosti. To pa ne pomeni, da so razmere optimalne.
Kaj pa bi morali storiti, da bi bil razvoj podjetništva in gospodarstva hitrejši, bolj kakovosten? Kako bi država lahko pripomogla k boljšemu podjetniškemu okolju?
Na trenutni funkciji bolje razumem tehnološka podjetja kot druge firme. Nam konkurenčne države se ukvarjajo z ukrepi, ki jim dolgoročno in srednjeročno prinašajo koristi. Veliko se ukvarjajo z vrednostjo znamke države. Če piše Made in Sweden ali če startup prihaja iz Estonije, to pomeni bistveno več, kot če podjetje prihaja iz Slovenije.
Podjetniki se tega hendikepa zavedamo, državljani pa ne. Res imamo Rogliča in Dončića; to je zdaj Made in Slovenija. Izrael se je razvil v znamko »startup nation« (nacija startupov), Slovenija pa je lahko tudi »sport nation« (športna nacija). Kot državljan sem s tem povsem zadovoljen. A ta znamka nas bo opredelila. Vse, tudi tiste, ki delamo v podjetništvu, kulturi, akademski sferi. Zato je pomembno pozicioniranje Slovenije.
Kaj še lahko naredimo kot država?
Pomembno je, kako bomo uglasili uteži v davčnem sistemu prihodkov in ponorov. Ne verjamem, da je država lahko bolj vitka, če želimo enak javni servis. Seveda so možnosti za izboljšanje. Ampak v STF se zavedamo, da bomo morali v prihodnje zaslužiti več, če bomo želeli ohraniti zdajšnji standard.
Verjetno zaradi pokojnin, zdravstva, dolgotrajne oskrbe …
Tako je.

Včasih je denimo veljalo reklo, da če boš v objavi v Financah, bo naslednji dan na vrata potrkala inšpekcija. Danes česa takšnega ne vidim.
Ali se vam ne zdi, da manjka želja po učinkovitejši, bolj kakovostni javni upravi?
Razen na področju zdravstva. Nič ni slišati denimo o preprečevanju birokracije.
V STF vidimo drugo dimenzijo. V preteklosti so se o nesmiselnih birokratskih ovirah pogovarjali na raznih novinarskih forumih ali okroglih mizah, nihče pa jih ni prijel v roke. V zadnjih 16 letih sem v podjetništvu opazil tudi primere izboljšanja, zaradi katerih je bilo podjetjem lažje; seveda pa se pri tem ne sme onesnaževati okolja.
Zdaj pa spoznavam, da večina politikov, ki je izvoljena, v resnici želi narediti nekaj boljšega. Zato tudi živimo v sorazmerno kvalitetni državi. Vendarle pri nas na oblast ne prihajajo ljudje z željo po sebičnih kriminalnih dejanjih. V mandatih zadnjih treh vlad sem res zaznal željo, da bi naredili nekaj dobrega.
Kakšen pa je rezultat?
Ustavi se tam, ko je treba res narediti nekaj dobrega. Politika se najprej loti preprostejših zadev in tistih, ki imajo dober promocijski učinek. Drugih pa ne.
Najbrž pa vidite tudi kaj bizarnega?
Da, vidim. V STF in s pristojno ministrico smo se veliko pogovarjali o problematiki zaposlovanja tujcev. Najbolj bizarno je to, da sta pozicija in opozicija na poti, ki je pripeljala do najbolj bizarnih odločitev na tem področju – sodelovali. In to sozvočno. Človek se vpraša, ali je mogoče, da res ni bilo nobenega glasu razuma.
Na katere postopke mislite?
Na postopke delovnih dovoljenj za tujce. Na omejevanja družinskim članom, da se jim lahko pridružijo. Ta zakonodajna pravila so nečloveška. Lahko smo srečni, da sploh kdo pride v Slovenijo.
Ali je to posledica tega, da kot del nekdanjih socialističnih držav nismo vajeni tujcev?
Zanimivo je, da jih nismo vajeni zadnjih 80 let. Sicer pa smo zgodovinsko daleč od zelo homogene slike etničnega porekla. Pa tudi v Jugoslaviji so bili prihodi delavcev iz drugih republik konstantni.
Iz otroštva se spomnim naših vaških debat o priseljevanju. Seveda vsako priseljevanje prinese različne konotacije. Ampak tudi v podjetju vsak nov zaposleni s seboj prinese delček svoje kulture in tudi ta spreminja druge.
Kje bi še lahko spremenili zakonodajo na bolje?
V STF smo ugotovili, da imamo zelo slabo zakonodajo o udeležbi zaposlenih v lastništvu podjetja. Pri rastočih novih visokih tehnoloških podjetjih je to zelo pomembno, ker primanjkuje denarja za dobre kadre. Z opcijami za udeležbo v lastništvu jim je mogoče obljubiti, da bodo nekaj v prihodnje imeli. Če zakonodaja to omejuje, je ta obljuba zlagana ali pa je treba podjetje preseliti v tujino.
Država ta hip iz opcij za udeležbo pri dobičku nima nobenega prihodka. Vse, kar naredimo, bi lahko prineslo vsaj nekaj prihodka tudi državi. Zdaj zaradi visoke obdavčitve delavec nima nič od tega, podjetje tudi ne, država pa prav tako ne.
Po našem mnenju se moramo začeti pogovarjati tudi o enostavnih delniških družbah. To je anglosaksonski model družb z omejeno odgovornostjo. Danes je za startupe v Sloveniji oblikovanje delniške družbe nedosegljiv cilj. S tem bi se razvili zametki korporativnega upravljanja družbe, česar mnogi v slovenskem podjetništvu ne razumejo dobro. Nismo vajeni korporativnega upravljanja.
Mi v 3fs smo to spoznali na Švedskem in Finskem. Člani uprav majhnih družb so v več različnih upravah in si med seboj pomagajo. Imajo vpogled v podjetja. Prodajajo in kupujejo firme. Iščejo investicijski denar. Iščejo posle. Tega mehanizma druženja v Sloveniji ni.


Podjetniki se hendikepa znamke zavedamo, državljani pa ne. Saj imamo Rogliča in Dončića. To je zdaj Made in Slovenija …
Še kakšen malo bolj zapleten izziv?
Trpimo zaradi nekaterih znanih izzivov v zdravstvu, a podobno akutne izzive imamo v šolstvu, le da se o tem še ne pogovarjamo. Če se o tem ne bomo začeli pogovarjati, bomo imeli čez 15 let tudi v šolstvu to, kar imamo danes v zdravstvu.
Zaposleni šolniki odhajajo. Uporabniki šolskega sistema že zdaj niso več zadovoljni. Zgodila se bo nenaravna privatizacija, ki bo nastala zaradi razlike v kakovosti javnega in zasebnega šolstva.
Ali menite, da si bodo kakovostne šole lahko tudi pri nas privoščili le tisti, ki bodo imeli dovolj denarja za zasebne šole?
Natančno tako. Raznolikost ponudbe je dobra. A meni ne bi bil všeč sistem, kot ga poznajo v državah, ki so na tem področju slabše od nas. V tem primeru bi kot družba nazadovali.
V svetu obstajajo kombinacije javnega in zasebnega šolstva, ki delujejo zelo dobro in po katerih se lahko zgledujemo. A glede na trenutne razmere v šolstvu ne vidim drugačne poti, kot smo jo videli že v zdravstvu.
Šolstvo pa ima še dodatna izziva. Prvi je ta, da v kurikulum samo dodajamo vsebine. Drugi pa je pomanjkanje zavedanja, da mladih ne izobražujemo za danes, ampak za jutri.
Sorodni prispevki