Kje so razpisi? Imamo rešitve!
Že skoraj polna tri leta smo v finančni perspektivi 2021–2027. Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj (MKRR) je v sklopu te odprlo šele osem razpisov, od tega ničesar za gospodarstvo.
Glede na to, da smo že globoko zakorakali v novo finančno perspektivo, smo preverili, kaj se dogaja z razpisi. Sogovorniki pa so predlagali tudi rešitve.
Kje so razpisi iz nove perspektive?
Prejšnja finančna perspektiva se je končala konec leta 2020. Sredstva iz pretekle perspektive se navadno črpajo še nadaljnji dve leti, torej naj bi stara sredstva trošili do konca leta 2022. Toda zdaj se že bližamo koncu 2023. Kje so razpisi?
Da je razpisov manj, kot jih je bilo v prvih treh letih preteklih finančnih perspektiv, opaža Kristina Kočet Hudrap iz podjetja Tiko Pro:
»Večina odprtih razpisov je še vedno iz prejšnje perspektive. Iz nove jih je le peščica.«
Preverili smo, zakaj.
Črpanje kohezijskih sredstev iz prejšnje perspektive (2014–2020) se zaključi konec leta 2023 (pravilo N+3), pojasnjuje Alenka Smerkolj, nekdanja ministrica, pristojna za področje razvoja, strateške projekte in kohezije v vladi pod vodstvom Mira Cerarja: »Prva prioriteta vsakega kohezijskega ministra je NE izgubiti sredstev in zagotoviti 100-odstotno črpanje.«
V prejšnji sedemletni finančni perspektivi 2014–2020 so bila prva izplačila realizirana šele v tretjem letu izvajanja, v letu 2016, pravi Zvone Černač, ki je bil v času vlade Janeza Janše minister za razvoj, strateške projekte in kohezijo: »Začetek nove sedemletne perspektive pa se tokrat ‘prekriva’ z dodatnimi sredstvi, ki so jih države članice prejele po pandemiji covida-19 v okviru Načrta za okrevanje in dodatnih sredstev VFO 2014-20, v sklopu mehanizma REACT-EU.«
Iz navedenih razlogov je tokratna zamuda pri začetku izvajanja VFO 2021-27 po svoje razumljiva, upoštevaje tudi administrativno-tehnične in finančne omejitve državnega aparata, dodaja Černač.
Kristina Kočet Hudrap pa poudarja, da je bila pri črpanju sredstev v okviru tega načrta Slovenija zelo hitra, celo najhitrejša v Evropi.
»Podjetja čakajo na razpise.«
Za programsko obdobje 2021–2027 je MKRR izdalo osem odločitev o podpori v skupnem znesku 61,56 milijona evrov, so nam sporočili.
Toda vsi ti projekti so namenjeni javni upravi, ničesar pa ni na voljo za gospodarstvo, opozarja vir, ki ne želi biti imenovan.
Ministrstvo za gospodarstvo s podjetji niti ne komunicira, zato ta ne dobijo informacij. Zgodilo se je tudi, da sta bila razpisana dva projekta za turizem v razmiku dveh mesecev in je že v prvem roku zmanjkalo sredstev. Za drugega potem sploh niso nameravali spremeniti datuma razpisa. Gre za razpise, ki zahtevajo veliko priprav in prinašajo tudi stroške v višini več tisoč evrov. »Zakaj sploh razpisati projekt, če sredstev ni na voljo?« se sprašuje naš vir. Na koncu so datum drugega razpisa vseeno premaknili v jesen.
Zdi se, da je organizacija slaba. Na vloge, oddane v aprilu, so podjetja šele sredi oktobra dobila poziv za dopolnitev administrativnih zadev. Ali papirji stojijo na kupu? Podjetja pa čakajo na razpise, za konec dodaja vir.
»Stresni zadnji dve leti.«
Naloga, kako čim bolj učinkovito počrpati sredstva, ni lahka, pravi Alenka Smerkolj: »Zadnji dve leti, ko je črpanje in zaključevanje finančne perspektive še mogoče, sta zelo stresni in ministrstvo je v zahtevni vlogi.« Celotna administracija po resorjih, ki se ukvarja s črpanjem kohezijskih sredstev, po njenih trditvah daje prednost črpanju pretekle perspektive.
Hkrati s pritiski na črpanje iztekajoče se perspektive potekajo pogajanja o novi perspektivi, o višini sredstev in o operativnih programih iz Evropske unije: »Tudi to jemlje veliko mero najbolj usposobljenih človeških virov. In isti ljudje potem začnejo pripravljati javne razpise.«
Pomembno je razumeti, da je število uradnikov, ki se ukvarjajo s kohezijsko politiko, po resorjih vedno enako, zato dveh perspektiv hkrati preprosto niso sposobni izvajati, je razumevajoča Smerkoljeva.
Toda to ne spremeni dejstva, da razpisov za gospodarstvo še kar ni. Kaj lahko naredimo?
Našli smo tri rešitve
Našli smo tri rešitve, da bi Slovenija lahko bolje črpala sredstva iz evropske perspektive:
Potrebujemo kontinuirano odprte razpise, na primer za raziskave in razvoj, na katere bi se podjetja lahko prijavila, ko je odprt nacionalni proračun.
Berite dalje
Gre za to, da iz nacionalnega proračuna časovno zalagamo denar v času prehoda med dvema evropskima finančnima perspektivama, ko je pri razpisih največji zastoj.
Pravila razpisovanja evropskih kohezijskih sredstev to omogočajo že zdaj, so nam povedali na MKRR. Kontinuirani so denimo razpisi za energetsko sanacijo stavb v lokalni lasti.
Vseeno so razpisi v gospodarstvu še vedno zelo nepredvidljivi: eno leto so, potem jih dve leti ni, pravi naš vir. Pri vseh vsebinah ni mogoče zagotoviti kontinuiranih razpisov, saj zaradi omejenosti sredstev ta navadno zelo hitro poidejo, se branijo na MKRR.
Kontinuirana in z leti vrednostno uravnotežena izvedba večletnega finančnega okvira bi bila nujna, če želimo zagotavljati gospodarno rabo teh sredstev, se strinja tudi Černač: »Sedanja velika odstopanja med leti predstavljajo veliko težavo, tako za izvedbo kot za javne finance. V prvih letih izvajanja 7-letne (oziroma dejansko 9-letne) finančne perspektive praviloma beležimo izdatke, ki segajo do 100 oziroma 200 milijonov na leto. Ob zaključku pa presegajo 700 ali več milijonov na leto.«
Razpisi iz različnih shem bi morali biti pravočasno in vnaprej napovedani za celotno obdobje izvajanja, prav tako pogoji za prijavo in finančni okviri, pravi Černač…
Berite dalje
»S tem bi prijaviteljem omogočili pripravo kvalitetnih in ustreznih projektov, zagotovili enakomerno izvajanje ter učinkovito in gospodarno rabo razpoložljivih sredstev. «
Kohezijska politika je vsebinsko in tehnično zelo zahtevna stvar, izpostavlja Alenka Smerkolj…
Berite dalje
»Za učinkovito izvajanje potrebujemo vrhunsko usposobljene strokovnjake po celotni verigi: tako na ministrstvu za kohezijo kot po vseh resorjih, ki črpajo sredstva.
Začne se pri pripravi projektov, ki ustrezajo zahtevam iz dogovorjenih operativnih programov. Sledi priprava javnih razpisov, ki so največkrat velika cokla. Zakon o javnih naročilih je nočna mora. Ne samo za uradnike, ampak tudi za uporabnike. Nejasnosti begajo vse in omogočajo izkoriščanje sivih con. In to je šele začetek …«
Za Slovenijo je po mnenju Alenke Smerkolj najpomembnejša rešitev za učinkovito izvajanje kohezijske politike opolnomočenje vseh vpletenih vanjo: »Vlaganje v znanje, znanje in še enkrat znanje.«
Sorodni prispevki
