100 evrov za plačo ali pokojnino? To je odločitev, ki čaka podjetja

Do začetka leta 2028 del slovenskih delodajalcev čaka nova obveznost. Podjetja z več kot desetimi zaposlenimi, ki kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja še nimajo, se bodo morala posvetiti tudi temu vprašanju. Toda to še ne pomeni, da bodo omenjeno zavarovanje morala tudi uvesti ali financirati. Zakaj potem država to sploh zahteva?

Nova ureditev je predvsem razlog, da bodo morala podjetja prvič resno razmisliti: ali se del sredstev, ki jih namenjajo zaposlenim, izplača usmeriti tudi v njihovo dodatno pokojnino. Pri tem pa ne gre le za pokojnino čez nekaj desetletij.

Delodajalca bodo pri tem zanimali predvsem stroški, davčna obravnava in konkurenčnost paketa ugodnosti. Zaposlenega pa dve stvari: koliko lahko z rednimi vplačili pridobi do upokojitve in kaj se z zbranim denarjem zgodi, če zamenja službo.

1. Do 1. januarja 2028 bo pogovor obvezen

»Po novem morajo delodajalci z več kot 10 zaposlenimi, ki 1. januarja 2026 še nimajo kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, začeti postopek dogovarjanja z zaposlenimi o tem, ali bi ga vzpostavili, in ga do 1. januarja 2028 končati,« pojasnjujejo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Podjetja, ki zahtevano število zaposlenih dosežejo pozneje, imajo za izvedbo dogovarjanja čas dve leti po tem, ko presežejo ta prag.

Za podjetnika in podjetje je prvi korak preprost. Preveriti mora tri stvari: (1) ali obveznost velja zanj, (2) kdo bo pri dogovorih zastopal zaposlene in (3) do kdaj mora biti postopek zaključen.

Če je v podjetju reprezentativni sindikat, zaposlene zastopa ta. Če ga ni, je to svet delavcev. Kjer ni niti sindikata niti sveta delavcev, dogovarjanje poteka neposredno z zaposlenimi na zboru delavcev ali s posebno pisno izjavo (za sprejem odločitve je potrebno soglasje večine delavcev). Zaposleni pa lahko za kolektivno dogovarjanje pooblastijo tudi svojega predstavnika.

2. Obvezen je pogovor, ne pa tudi odločitev za zavarovanje

Na ministrstvu pojasnjujejo, da naj bi kolektivno dogovarjanje obsegalo najmanj informiranje zaposlenih o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju, pogovor o njegovi morebitni vzpostavitvi ter končno odločitev o tem, ali se bo zavarovanje pri delodajalcu dejansko vzpostavilo.

Če se delodajalec in zaposleni dogovorijo za vzpostavitev kolektivnega dodatnega zavarovanja, podjetje oblikuje pokojninski načrt. Če dogovora ni, morajo podpisati izjavo, da do dogovora ni prišlo, delodajalec pa jo nato le posreduje Inšpektoratu Republike Slovenije za delo. S tem je tudi njegova obveznost kolektivnega dogovarjanja izpolnjena.

Zakon določa, da delodajalec zavarovanja ne more poljubno omejiti le na izbrane posameznike, na primer le na vodstvo. Vključitev pod enakimi pogoji mora biti omogočena vsem zaposlenim, pri čemer se kot pogoj lahko določi le doba zaposlitve pri delodajalcu, ki pa ne sme biti daljša od enega leta, pojasnjujejo v podjetju iConsult.

Pri iConsult dodajajo, da mora delodajalec premijo financirati za vse zaposlene, ki izpolnjujejo pogoje in vključitve niso pisno odklonili (vključitev je namreč za zaposlenega prostovoljna).

3. Ni nujno, da je premija enaka za vse

Ni nujno, da je premija za vse enaka v fiksnem znesku. V pokojninskem načrtu se lahko določi fiksni znesek, odstotek od bruto plače ali pa premijski razredi. Razlike med zaposlenimi so dopustne, če temeljijo na objektivnih, preglednih in vnaprej določenih kriterijih, ki se uporabljajo za vse enako. Najvarnejši primer je enoten odstotek bruto plače, pri katerem se premije nominalno razlikujejo zaradi različnih plač, navajajo pri iConsult.

Subjektivno določanje različnih zneskov brez kriterijev je prepovedano z vidika nediskriminacije. Ne glede na določbo prejšnjega stavka pa so lahko pogoji zavarovanja pri izračunu višine pokojninske rente določeni različno glede na starost.

4. Za zdaj brez sankcij

Ministrstvo pojasnjuje, da zakon trenutno ne določa sankcije za delodajalca, ki dogovarjanja ne bi izvedel v predpisanem roku. To seveda ne pomeni, da lahko podjetja novo obveznost preprosto prezrejo. Je pa zanimiva posebnost ureditve, saj zakon določa rok in obveznost postopka, ne pa tudi kazni, če ta ne bi bila izpolnjena.

Država se je za takšno ureditev odločila, ker je aktivno varčevanje za dodatno pokojnino v Sloveniji dejansko precej manj razširjeno, kot kaže podatek o številu vključenih.

Konec leta 2025 je bilo v dodatno pokojninsko zavarovanje vključenih 640.821 ljudi oziroma 64,43 odstotka zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Toda za 235.832 med njimi se v letu 2025 nove premije niso več vplačevale.

Dejanska vplačila so tako tekla za nekaj več kot 40 odstotkov zavarovancev, dodatno pokojninsko zavarovanje pa je zaposlenim omogočalo 7.026 delodajalcev. Namen nove obveznosti je zato predvsem spodbuditi pogovor v podjetjih, kjer ga doslej ni bilo.

5. Koliko dodatna pokojnina stane podjetje?

Če bo podjetje zavarovanje uvedlo in zanj plačevalo premije, je treba najprej pogledati, koliko ga bo ta odločitev stala.

Osnovni izračun letnega stroška je preprost: mesečna premija krat število zaposlenih krat 12 mesecev. Zakonsko določena najnižja premija za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje v letu 2026 znaša 432,61 evra letno oziroma približno 36,05 evra mesečno na zaposlenega.

TABELA: Pregled letnega stroška za podjetje pri različnih višinah mesečne premije:

Vir: Triglav, pokojninska družba

Višine vplačil se med podjetji v praksi precej razlikujejo. Pri Modri zavarovalnici ugotavljajo, da je bila povprečna mesečna premija njihovih delodajalcev v zasebnem sektorju leta 2025 približno trikrat višja kot v javnem sektorju, kjer je znašala okoli 45 evrov.

Pri Triglavu, pokojninski družbi pa delodajalci v povprečju vplačujejo približno 100 evrov mesečno na zaposlenega.

6. Istih 100 evrov stroška, a precej drugačen rezultat

Za delodajalca postane dodatno pokojninsko zavarovanje najbolj zanimivo, ko naredi primerjavo z drugimi načini nagrajevanja zaposlenih.

Pri Triglavu, pokojninski družbi so izračunali konkreten primer zaposlenega z bruto plačo 2.500 evrov (čigar neto plača znaša 1.594,83 evra, skupni strošek delodajalca pa 2.927,50 evra).

Kaj se zgodi, če želi podjetje svoj mesečni strošek za tega zaposlenega povečati za 100 evrov, je nazorno prikazano v spodnji tabeli.

Vir: Triglav, pokojninska družba

Razlika je opazna: pri 100 evrih dodatnega stroška podjetja zaposleni zaradi davkov in prispevkov pri višji plači prejme 48,59 evra več neto. Če podjetje enak znesek nameni za kolektivno zavarovanje, se pod zakonsko določenimi pogoji vseh 100 evrov pripiše na njegov osebni pokojninski račun.

»Istih 100 evrov stroška ima za zaposlenega zelo različen učinek,« pojasnjujejo pri Triglavu, pokojninski družbi. Pri plači je sicer učinek takojšen, pri pokojninskem zavarovanju pa se denar namenja dolgoročnemu varčevanju.

7. Kaj pa davčni vidik za podjetje?

Pogosto velja zabloda, da ima podjetje pri vplačilu premije večji prihranek pri davku od dohodkov pravnih oseb (DDPO) kot pri plačilu plače. V resnici z vidika samih odhodkov podjetja razlike pri DDPO ni, opozarjajo pri podjetju iConsult.

Če podjetje nameni denimo 12.000 evrov za plače ali pa 12.000 evrov za pokojninske premije, se v obeh primerih davčna osnova podjetja zmanjša za 12.000 evrov (pri plačah prek stroškov dela, pri premijah pa prek posebne davčne olajšave po 58. členu ZDDPO-2). V obeh primerih podjetje pri 22-odstotni stopnji DDPO plača za 2.640 evrov manj davka, kot če bi ta denar obdržalo kot neobdavčen dobiček.

Bistvena razlika je torej na strani zaposlenega. Pri izplačilu plače oziroma nagrade se obračunajo davki in prispevki, zato zaposleni prejme le del celotnega zneska.

Če podjetje 12.000 evrov vplača kot premije dodatnega pokojninskega zavarovanja in so premije za posamezne zaposlene znotraj zakonskih omejitev, pa je celoten upravičeni znesek namenjen njihovemu pokojninskemu varčevanju, ne da bi se ob vplačilu obračunali dohodnina in prispevki.

V letu 2026 davčna olajšava velja za vplačila do 24 odstotkov obveznih prispevkov za PIZ oziroma 5,844 odstotka bruto plače zaposlenega, vendar največ do 3.224,18 evra letno (oziroma 268,68 evra mesečno) na zaposlenega.

Če želi zaposleni za svojo pokojnino privarčevati še več, lahko v okviru kolektivnega zavarovanja vplačuje tudi lastna sredstva. Ta vplačila se vodijo ločeno od delodajalčevih. Zaposleni lahko za svoja lastna vplačila uveljavlja olajšavo pri dohodnini, vendar le do višine neizkoriščenega dela letnega limita (3.224,18 EUR), ki ga s svojimi premijami ni zasedel že delodajalec.

Samostojni podjetnik, ki je sam obvezno zavarovan, lahko za svoja lastna vplačila uveljavlja dohodninsko olajšavo po 117. členu ZDoh-2. Če pa ima s. p. zaposlene in vplačuje premije zanje, uveljavlja olajšavo kot delodajalec po 65. členu ZDoh-2.

8. Sto evrov danes lahko čez desetletja pomeni precej več

Pri pokojninskem varčevanju razlike ne ustvarja samo višina mesečnega vplačila, ampak predvsem to, koliko časa se denar nalaga.

Pri Modri zavarovalnici so naredili primerjavo dveh zaposlenih, ki želita do 65. leta privarčevati 100.000 evrov za pokojninsko rento. Po njihovem informativnem izračunu bi moral posameznik, ki začne varčevati pri 25 letih, mesečno vplačevati približno 55 evrov. Če začne šele pri 40 letih, bi moral za isti cilj mesečno namenjati že okoli 170 evrov.

Tudi informativni izračun Triglava, pokojninske družbe kaže učinek dolgoročnega varčevanja. Če bi delodajalec za 30-letnega zaposlenega do njegovega 67. leta mesečno vplačeval 50 evrov, bi se po njihovih predpostavkah zbralo približno 69.212 evrov; pri 75 evrih mesečno približno 103.817 evrov, pri 100 evrih pa 138.423 evrov.

To niso zagotovljeni izračuni, temveč so zgolj informativni, saj je končni znesek odvisen od donosnosti, naložbene politike, stroškov, dolžine varčevanja in drugih pogojev.

9. Če zaposleni odide, denar ne ostane podjetju

Sredstva na osebnem pokojninskem računu se tudi ob menjavi delodajalca ali izgubi zaposlitve še naprej upravljajo v pokojninskem skladu, pojasnjujejo pri Modri zavarovalnici: »Če novi delodajalec kolektivnega pokojninskega zavarovanja nima vzpostavljenega, lahko zbrana sredstva ostanejo pri obstoječem izvajalcu in se plemenitijo naprej, posameznik pa lahko z varčevanjem nadaljuje v okviru individualnega pokojninskega načrta ali vplačevanje začasno prekine.«

Če pa novi delodajalec omogoča varčevanje pri drugem izvajalcu, lahko zaposleni svoja sredstva tja prenese brezplačno.

Za podjetja to pomeni, da vplačil ne razumejo kot naložbo v premoženje podjetja, temveč kot namensko ugodnost za zaposlenega, razlagajo pri Modri zavarovalnici: »Prav zato podjetja dodatno pokojninsko zavarovanje vse pogosteje uporabljajo kot orodje za pridobivanje in zadrževanje ključnih kadrov.« Dodajajo, da se ta v času pomanjkanja delovne sile za dobre zaposlene ne potegujejo več le z osnovno plačo, temveč s celovitim paketom nagrajevanja.

10. Pred odločitvijo ne glejte samo višine premije

Predsednica uprave Triglava, pokojninske družbe, Vida Šeme Hočevar, podjetnikom svetuje, naj bodo pri izbiri izvajalca pozorni predvsem na tri ključne vidike:

1. Varnost in stabilnost izvajalca: Kapitalska moč, dolgoročne izkušnje in upravljanje tveganj, ki zagotavljajo varno upravljanje prihrankov zaposlenih.

2. Način upravljanja sredstev in donosnost: Kam in kako se denar nalaga, kakšna je struktura naložbenih skladov (na primer skladi življenjskega cikla) ter kakšni so dolgoročni pretekli rezultati in stroški upravljanja.

3. Podpora pri izvedbi in administraciji: Kako močno podporo izvajalec ponuja pri izvedbi postopka dogovarjanja, obveščanju zaposlenih, digitalnih storitvah in poznejšem izplačevanju pokojninskih rent.

Še pomembneje pa je, da vodstvo podjetja zaposlenim pregledno razloži smisel te ugodnosti. Mesečnih 50 ali 100 evrov, ki jih zaposleni ne vidi neposredno na svojem tekočem računu, lahko na prvi pogled deluje manj privlačno kot takojšnje denarno izplačilo. V resnici pa prav dolgoročni finančni učinek in davčna optimizacija prinašata največjo dodano vrednost za obe strani.

Nova zakonodajna obveznost torej podjetij ne sili v takojšnje finančne odhodke, jih pa spodbuja k pomembnemu strateškemu razmisleku: ali lahko z odprtjem pogovora o dodatni pokojnini zgradijo varnejšo prihodnost za svoje zaposlene in hkrati okrepijo lasten položaj na trgu dela.