Kaj, če ZDA začnejo Evropo zahrbtno digitalno ugašati?

Digitalna odvisnost Evrope in s tem Slovenije od ZDA je precejšnja. Primerljiva z odvisnostjo od ruske energije pred izbruhom vojne v Ukrajini? Raziskali smo, zakaj je tako, kako je prišlo do tega in kakšne so lahko posledice za gospodarstvo v primeru črnih scenarijev.

Na primer, če bi Amerika iz svojega sistema digitalnih storitev odklopila Evropo. Govorili smo z dvema strokovnjakoma na tem področju, Andrejem Kotarjem in Igorjem Zorkom.

1. Energija & digitalizacija: odvisnosti sta različni, ukrepi drugačni

Energetska kriza po ruskem napadu na Ukrajino je Evropo prisilila v hitro prilagoditev. Ob današnjih geopolitičnih napetostih zato ni več znanstvena fantastika vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi evropsko gospodarstvo ostalo brez ameriške informacijske tehnologije, od katere je tako odvisno.

»Te odvisnosti je težko neposredno primerjati in še težje objektivno izmeriti. Evropska tehnološka odvisnost morda ni večja od nekdanje energetske, je pa globlje vgrajena v vsakodnevno delovanje države in gospodarstva ter jo je bistveno težje odpraviti,« razmišlja Andrej Kotar, ustanovitelj NeoPolisTech in predsednik SeGov ZIT Gospodarske zbornice Slovenije (GZS).

Razlikuje se tudi potek motnje. Pomanjkanje energije najprej podraži proizvodnjo. Digitalni sistem deluje normalno do zadnje minute, potem pa podjetje nenadoma ne more več do dokumentov, naročil, plačil in proizvodnje. Skratka, ohromi.

»Za nafto imamo strateške rezerve, za ključne informacijske storitve pa primerljive varovalke večinoma nimamo,« ob tem opozarja Kotar. Dobavne poti za energijo je mogoče preusmeriti v nekaj mesecih ali letih, selitev osrednjih poslovnih sistemov, podatkovnih okolij in oblaka pa je bistveno zahtevnejša.

Igor Zorko, podpredsednik GZS in predsednik Združenja za informatiko in telekomunikacije pri GZS, v rusko-ameriški primerjavi vidi predvsem opozorilo. Pojasnjuje, da pri digitalizaciji ne gre za eno samo tehnologijo, ampak za preplet oblaka, programske opreme, procesorjev, podatkovnih platform, umetne inteligence in kibernetske varnosti.

2. Najbolj grozeči oblaki

»Najgloblja odvisnost ni nujno tam, kjer je trenutno največ pozornosti. Veliko govorimo o jezikovnih modelih umetne inteligence, vendar se največje tveganje skriva v tehnoloških plasteh pod njimi in v sistemih, s katerimi so povezani,« pasti izpostavlja Kotar.

Na vrhu seznama je oblačna infrastruktura. Zorko opozarja, da je leta 2025 plačljive storitve v oblaku uporabljalo 52,7 odstotka podjetij v EU, med uporabniki oblaka pa jih je 85,2 odstotka uporabljalo oblačno elektronsko pošto. Pri malih in srednjih podjetjih (MSP) je tveganje večje, ker zaradi pomanjkanja kadrov pogosto celotno digitalno okolje zgradijo pri enem ponudniku.

Odvisnost se nato nadaljuje v pisarniških orodjih, operacijskih sistemih, podatkovnih bazah, poslovni programski opremi, razvojnih platformah in sistemih digitalnih identitet. Posebej problematične so slednje. Če namreč ena točka nadzira prijavo v več drugih storitev, se lahko začnejo podirati domine – njena odpoved povzroči verižno reakcijo.

Sledijo platforme umetne inteligence, polprevodniki in programska orodja za načrtovanje čipov. Evropa ima sicer pomembne dele polprevodniške industrije, vendar ne nadzoruje celotne dobavne verige. Pri UI pa je menjava modela na videz preprosta, dokler ni model povezan še s podatkovnimi storitvami, varnostjo, programskimi vmesniki in drugimi orodji istega ekosistema.

Zorko med kritične sisteme uvršča tudi ERP (sisteme za upravljanje poslovanja) in CRM (sisteme za upravljanje odnosov s strankami), plačila, logistiko, proizvodne sisteme ter kibernetsko zaščito. Posebej tvegane so tako imenovane skupne točke odpovedi, pri katerih en ponudnik hkrati nadzira prijavo, aplikacije, podatke in varnostne kopije.

3. Odvisnost smo si izbrali sami

Odvisnost Evrope je torej precejšnja, pri tem pa je neprijetna resnica, da večina ni nastala zaradi kakršnekoli prisile. »Do sebe moramo biti pošteni: ta odvisnost nam večinoma ni bila vsiljena. Kupili smo jo, ker se je zdela cenovno ugodna, preprosta in učinkovita,« čistega vina nalije Kotar.

Podjetja pri nakupu tehnologije vidijo predvsem ceno licenc ali naročnin. Manj (ali nič) pozornosti pa (ne) posvečajo vprašanju, koliko bi stala selitev, če bi se ponudnik podražil, spremenil pogoje ali postal nedosegljiv.

»Podjetje, ki primerja samo ceno licence, zato ne predvideva celotnih stroškov. Upoštevati bi moralo tudi stroške morebitnega izhoda, prenosa podatkov, zamenjave povezav med sistemi, usposabljanja zaposlenih in morebitne prekinitve poslovanja,« našteva Kotar.

Kako hitro se lahko račun obrne, kaže Zorkov primer. Če je rešitev ob nakupu za 20.000 evrov cenejša, vendar poznejša migracija stane 100.000 evrov, začetni prihranek ni več prava mera ugodnosti. Pri odločanju je zato smiselno gledati petletni skupni strošek: licence, uvedbo, integracije, usposabljanje, vzdrževanje in izstop. In bistvo digitalne suverenosti je prav možnost izbire. Pa jo imamo?

4. Črni scenarij ni nujno popoln mrk

Kaj bi se zgodilo, če bi se odnosi med ZDA in EU močno poslabšali, je vprašanje, pred katerim si ne smemo zatiskati oči. Toda najbolj dramatičen scenarij – popolna in nenadna prekinitev vseh ameriških digitalnih storitev – vendarle ni prav verjeten.

»Popoln in nenaden izklop ameriških digitalnih storitev ni najverjetnejši scenarij. Škodoval bi tudi ameriškim ponudnikom, saj je Evropa zanje velik trg. Gospodarska soodvisnost je zato pomembna varovalka, vendar sama po sebi ni dolgoročna strategija,« razmišlja Kotar in nas pripelje do manj dramatičnih, vendar še vedno zelo resnih scenarijev:

1. Omejitve izvoza najnaprednejših čipov, strežniške opreme ali drugih ključnih tehnologij.
2. Omejevanje zmogljivosti, licenc, posodobitev in strokovne podpore.
3. Politično ali poslovno pogojevanje dostopa. Storitev ostane na voljo, vendar pod pogoji, ki jih je mogoče uporabiti kot pogajalski vzvod.

Zorko med bolj verjetnimi tveganji omenja tudi sankcije, spremembe licenc, podražitve, ukinjanje posameznih funkcionalnosti ter krajše tehnične ali kibernetske izpade. Posledica za podjetja: če zaposleni ne morejo delati, naročila obstanejo in kupci čakajo.

Uničujoč ne bi bil samo izklop »čez noč«. Tudi postopno ugašanje je lahko – zahrbtno. »Sistemi bi lahko še nekaj časa delovali, vendar brez posodobitev, varnostnih popravkov, novih zmogljivosti ali ustrezne podpore. Postopoma bi postajali manj zanesljivi, bolj ranljivi in vse težji za vzdrževanje. Prav počasnost takšnega razvoja je nevarna, ker pogosto ne sproži pravočasnega odziva,« ranljivosti sistemov razkriva Kotar.

a. Informacijski incident bi postal likvidnostni problem

Najprej bi bile prizadete storitve, ki so za večino podjetij postale skoraj nevidna infrastruktura. Elektronska pošta, dokumenti, prijava v sisteme, oblak, poslovne aplikacije … Daljši izpad bi se nato prenesel v prodajo, izdajanje računov, logistiko, proizvodnjo, plačila in odnose s kupci. »Informacijski incident bi hitro postal likvidnostni in dobaviteljski problem,« poudarja Zorko.

To bi udarilo predvsem podjetja, ki nimajo neodvisnih kopij podatkov, alternativnih postopkov in preizkušenega načrta obnove, v industriji pa so lahko posledice še bolj boleče. Nedostopnost proizvodnega ali logističnega sistema lahko pomeni pogodbene kazni in celo izgubo položaja v dobavni verigi.

Razsežnosti potencialnega problema dobro ponazarja Zorkov (teoretični) primer. Pri podjetju z 10 milijoni evrov letnih prihodkov običajen delovni dan navrže približno 40.000 evrov prihodkov. To ne pomeni, da bi podjetje toliko zagotovo izgubilo, je pa dober pokazatelj, kako velika je izpostavljenost, če zaradi izpada obstanejo naročila ali proizvodnja.

b. Podjetja nimajo nujno načrta za izstop

Podjetja so na takšne izpade pripravljena različno. Večina jih o varnostnih kopijah in obnovi začne razmišljati šele po tehničnem incidentu. Precej manj jih vnaprej ve, kako ukrepati, če ponudnik več mesecev ne bi bil dostopen, če bi izgubila njegovo podporo ali če bi morala celotno okolje preseliti drugam.

Varnostna kopija sama po sebi sicer še ne zagotavlja odpornosti. Če je podatke mogoče obnoviti samo s tehnologijo ali licencami prvotnega ponudnika, nastopi težava. Zorko zato vodstvom podjetij toplo priporoča, naj na digitalno odpornost gledajo z vidika poslovnih kazalnikov: koliko bi stala ura izpada, kako dolgo bi trajala obnova ter koliko časa in denarja bi zahtevala zamenjava ponudnika.

Osnova so neodvisne varnostne kopije, redni preizkusi obnove, možnost izvoza podatkov, izhodne klavzule v pogodbah, odprti standardi in alternativni načini izvajanja najpomembnejših nalog.

5. In rešitev? Možnost izbire

Čeprav zgornja dejstva zvenijo grozeče, zaradi česar bi kdo pomislil kar na prepoved ali vsaj izogibanje ameriške tehnologije v Evropi, to ne bi bila rešitev. Evropskim podjetjem odvzeti dostop do najboljših rešitev, ki so na voljo, ne glede na njihov izvor, bi bil pljunek v lastno skledo.

»Tehnološke suverenosti ne smemo enačiti s samozadostnostjo ali odklopom od ZDA. Evropa ne more in tudi ne potrebuje lastne različice vsake tehnologije. Suverenost pomeni predvsem, da imamo dejansko možnost izbire, da lahko zamenjamo ponudnika in da smo sposobni nadaljevati ključne dejavnosti tudi ob motnji ali spremembi političnih in poslovnih pogojev,« izpostavlja Kotar.

Podoben je tudi Zorkov pogled: po njegovem morajo imeti podjetja možnost uporabljati najboljše rešitve iz Evrope, ZDA, Kitajske in drugih delov sveta, jih med seboj povezovati ter jih po potrebi zamenjati brez izgube podatkov, poslovanja ali pogajalske moči.

a. Trije koraki

Evropa ima kakovostne ponudnike poslovne programske opreme, industrijskih rešitev, telekomunikacij, kibernetske varnosti, gostovanja, elektronskih identitet in odprte kode. Toda težava je v tem, da je evropski trg razdrobljen, podjetja pa imajo manjši obseg in slabšo globalno prodajno prisotnost.

Tako ni dovolj, da javni sektor ali podjetja preprosto dobijo navodilo, naj kupujejo evropsko. Evropska rešitev mora biti konkurenčna po kakovosti in ceni, povezljiva z drugimi tehnologijami ter dovolj dobro podprta tudi zunaj matičnega trga.

Javna naročila so v Kotarjevih očeh prvi in najhitreje dosegljiv vzvod: »Med obveznimi pogoji bi morale biti prenosljivost podatkov in konfiguracij, zamenljivost ključnih tehnoloških sestavin ter možnost prenosa poslovnih procesov k drugemu ponudniku.« A če je zamenjava ponudnika mogoča samo po popolni prenovi sistema, je odločitev o ponudniku dolgoročna – za več let ali celo desetletje. Zamenljivost je zato treba načrtovati že ob začetku projekta.

Pri umetni inteligenci (UI) je vprašanje še posebej aktualno. Ni ključno samo, kateri model podjetje uporablja danes, temveč ali ga bo lahko jutri zamenjalo brez prenove celotnega sistema. Odprto dostopni modeli lahko predstavljajo varnostno rezervo za kritične procese, vendar brez lastne infrastrukture, znanja in ljudi, ki jih lahko vzdržujejo, sami po sebi niso dovolj.

Tretji korak je razvoj evropske računske in podatkovne infrastrukture. Kotar opozarja, da ta ne sme ostati predvsem raziskovalna infrastruktura. Če želi Evropa iz nje ustvariti gospodarsko vrednost, mora biti vanjo neposredno vključeno gospodarstvo.

b. Odprta koda ni čarobna palica

Pri iskanju alternativ je privlačna odprta koda. Ta lahko zmanjša vezanost na enega izvajalca in podjetjem omogoča, da lahko izbirajo med več ponudniki podpore.

»Vendar odprta koda ni samodejno brezplačna ali varna: zahteva vzdrževanje, odgovornost in usposobljene ljudi,« izpostavlja Zorko, Kotar pa zadevo zastavlja še nekoliko širše. Po njegovih besedah pri izbiri alternative ni pomembna samo programska oprema, ampak celoten ekosistem – infrastruktura, podatki, znanje, podpora in poslovni partnerji.

»Evropske in odprtokodne alternative so pogosto dražje od globalnih storitev, ki imajo zaradi svojega obsega nižje cene,« ocenjuje Kotar. Rešitev torej ni v avtomatičnem favoriziranju dražje evropske ali odprtokodne možnosti. Primerjati je treba celotne stroške in hkrati vrednost manjše odvisnosti.

6. UI-agenti: naslednja mogoča odvisnost

Kot sta razložila in utemeljila naša sogovornika, je odvisnost danes vezana predvsem na oblak in aplikacije. Naslednja generacija digitalne odvisnosti bi lahko nastala na še precej višji ravni, pri UI-agentih.

UI-agent v prihodnosti ne bo le odgovarjal na vprašanja, temveč bo namesto zaposlenega preveril ponudbo, poiskal dobavitelja, primerjal pogoje, pripravil naročilo, izvedel plačilo in spremljal izvedbo. Povezoval se bo z ERP-jem, CRM-jem, dokumenti, elektronsko pošto in drugimi sistemi.

Resda to prinaša velik potencial za produktivnost, a hkrati tudi novo obliko odvisnosti. Če bo ena platforma nadzirala identiteto, modele, podatkovni kontekst in povezave z aplikacijami, bo podjetje lahko še bolj vezano na njen ekosistem.

»Če bodo protokoli agentnega gospodarstva postali temeljna infrastruktura, lahko Evropa znova ostane predvsem regulator in uporabnik, ne pa soustvarjalec pravil,« Kotar razmišlja, da bi tudi na tem področju lahko (p)ostali odvisni od tehnologije ZDA. Evropa bi zato morala sodelovati pri nastajanju globalnih standardov in zagotoviti evropsko upravljane mehanizme za identiteto, soglasje, podatke, pravila in izvajanje transakcij.

7. Slovenija: ne more biti velika, lahko pa je hitra

Slovenija na tem področju sama zaradi objektivnih okoliščin ne more narediti veliko, lahko pa po Kotarjevem mnenju marsikaj izkoristi: »Zaradi svoje majhnosti se lahko hitreje uskladi ter postane zahteven zgodnji kupec in referenčni trg.«

Povedano konkretneje: zahteve po prenosljivosti podatkov, odprtih standardih in preverjenih izhodnih načrtih lahko v javna naročila vključi hitreje kot večje države. Slovenska podjetja pa lahko gradijo specializirane rešitve nad skupno evropsko infrastrukturo.

Kotar kot področja priložnosti izpostavlja mobilnost, mestne storitve, energetiko, zdravstvo in javno infrastrukturo. Pri tem pa opozarja na omejitev, ki je slovenska stalnica: domači trg je premajhen, zato morajo biti rešitve že od začetka zasnovane za mednarodni trg.

Slovenska ranljivost? Številna podjetja in javne ustanove so močno odvisni od rešitev nekaj svetovnih ponudnikov, domačih alternativ pa je malo. Država mora zato poleg nakupa storitev načrtno razvijati tudi domače znanje, dobavitelje in sposobnost upravljanja ključnih sistemov.

8. Pod črto: odklopa ne potrebujemo

Rdeča nit teh spoznanj nas pripelje do sklepa, da cilj ne sme biti tehnološki odklop (od ZDA). »Največje tveganje ni uporaba tuje tehnologije, temveč poslovni položaj, v katerem podjetje nima alternative, znanja, nadzora nad podatki ali pogajalske moči,« poudarja Igor Zorko.

Kotar pa isto logiko prenese na raven Evrope in Slovenije: »Prava rešitev torej ni tehnološki odklop od ZDA. Potrebujemo diverzifikacijo, zamenljivost in resno vrednotenje tveganj, ki danes niso prikazana na nobenem računu.«

Evropa še zlasti po posledicah po letu 2022 spoznava, da mora imeti alternative. Ameriška tehnologija je super in Evropa se ji ne sme odpovedati, mora pa poskrbeti, da jo v primeru spremenjenih okoliščin lahko zamenja; če je ne bo mogla, bo v težavah.