Aduti za naše polne mize: Perutnina, Atlantic, Incom, Pečjak, Jagros …

Pozor: Perutnina Ptuj izvozi toliko kot Atlantic Droga Kolinska, Incom in Ljubljanske mlekarne na 2., 3. in 4. mestu največjih živilskih izvoznikov skupaj. To je tista Perutnina Ptuj, o kateri se je januarja letos v medijih špekuliralo, da morda svoj sedež seli v Zagreb. 
V Ptuju so to zanikali. A čeprav ne bi, bi mnogi to najbrž razumeli, saj so dajatve na plače vendar na Hrvaškem občutno nižje. Tako več ostane v žepu ključnim kadrom podjetja – in najbrž tudi podjetju.

Žal pa se slovenski politiki tega, da Slovenija ni osamljen otok v EU in svetu, ne zavedajo. Ali pa celo tiščijo glavo v pesek pred dejstvom, da je takšno početje podjetja povsem enako racionalno, kot so bili v nekdanji Jugoslaviji čezmejni nakupi državljanov, ki so po banane, kavo in kavbojke hodili v Gradec, Celovec in Trst. Ljudje smo pač racionalna bitja.

A alarm je tokrat glasnejši.

Za živilsko industrijo ne bo nič narobe, če bo Perutnina tudi v prihodnje iz Slovenije izvažala toliko kot do zdaj ali celo več, čeprav je del vodstva v Zagrebu. Težava je v tem, da se lahko tudi fokus takšne multinacionalke, ki je v ukrajinski lasti, počasi seli drugam; seveda zaradi poslovnega okolja v Sloveniji.

1. Izvozniki: med prvih 10 kar 4 novodobna domača podjetja

Zgornji uvod je bil nujen, ker se ne zavedamo, kakšni so izvozni podatki slovenskih živilskih podjetij in kako to lahko vpliva na slovensko živilsko industrijo. Med 300 največjih izvoznikov se uvršča le 19 živilskih podjetij.

Med temi največjimi slovenskimi živilskimi izvozniki pa Perutnina prispeva kar dobrih 30 odstotkov izvoza.

Kaj bi se zgodilo, če Perutnine ne bi bilo več?

To ne bi pomenilo nič dobrega. Na srečo se kaj takšnega najbrž ne bo zgodilo. In na srečo med prvimi desetimi živilskimi izvozniki niso samo stara velika industrijska podjetja, temveč tudi novodobna. Slednja lahko razdelimo v dve skupini.

V prvi so klasični prehrambni izvozniki, med katerimi je najvišje ajdovski proizvajalec sladoleda Incom – na izjemno visokem 3. mestu izvoznikov. Na 7. mestu pa je kamniško podjetje Nektar Natura. Oba sta v lasti podjetnikov. Lastnik prvega je Andrej Slokar, večinski lastnik drugega pa Tomaž Lah.

V drugi skupini sta proizvajalca prehrambnih dodatkov: Sensilab in Nutrisslim. Takšnih podjetij je kar nekaj tudi na mestih po prvi deseterici. Za primerjavo: Incom, Sensilab, Nektar Natura in Nutrisslim posamično izvozijo več kot denimo posamično izvozijo Pivovarna Laško Union, Žito ali Fructal.

2. Prevlada podjetnikov med najhitreje rastočimi izvozniki

Da v živilski panogi hitro rastejo nova podjetja, kažejo tudi podatki o najhitreje rastočih izvoznikih.

Na vrhu te lestvice je Pekarna Pečjak, v lasti Silva Pečjaka in njegove družine. Sledita Incom in skupina Don Don, ki sta jo pred kakšnim letom Aleš Mozetič in Alenka Mozetič Zavrl prodala novim, mehiškim lastnikom. Med prvimi desetimi je kar sedem novodobnih podjetij, ki so nastala po osamosvojitvi Slovenije.

Po 10. mestu je več starejših podjetij, skupno pa je med 300 najhitreje rastočimi slovenskimi izvozniki 22 živilskih podjetij.

3. Kdo so največji živilci v lasti podjetnikov?

To ni ne Incom ne Pekarna Pečjak. Če jih merimo po prodaji, so to seveda trgovci, ki jih težko najdemo med prej omenjenimi izvozniki, saj večinoma poslujejo na domačem trgu. Med njimi pa je na vrhu živilskih podjetij v lasti podjetnikov družba Jagros, v lasti družine Jager. Incom na 2. mestu je najvišje uvrščeni proizvajalec, kar je izjemno. Sledijo pa (pogosto) spet trgovci: tržiški Kvibo, Davidov hram …

Med klasičnimi proizvajalci je poleg Pekarne Pečjak zelo visoko tudi žirovsko Mesarstvo Oblak. Pomurske mlekarne pa so na 10. mestu, ker jih je pred leti kupil avstralski Slovenec Anthony Tomažin, znan po tem, da ima v lasti več podjetij.

Skupno je med 600 največjimi podjetji v Sloveniji 24 takšnih, ki so v živilski panogi in ki so hkrati v (so)lasti podjetnikov. Panvitinih podjetij ni pri vrhu največjih živilskih podjetij v lasti podjetnikov, je pa skupina Panvita med tremi največjimi skupinami v (so)lasti podjetnikov. Ker je v skupini več podjetij, je namreč poslovanje celotne skupine dokaj razdrobljeno.

Ta pomurska živilska skupina je zagotovo največja proizvodna podjetniška skupina, ker sta, vsaj ko gre za živilski del, Rastoder in Jagros trgovski skupini. V primeru skupine Rastoder je namreč znano, da se je prav tako razširila v več panog, zunaj živilske trgovske branže.

4. Kdo je najboljši med MSP?

PP-Agro. Lani je bilo to podjetje, ki je v lasti skupine Perutnine Ptuj in ki se ukvarja s proizvodnjo krmnih mešanic, najbolje uvrščeno med kmetijskimi in živilskimi podjetji na naši lestvici 500 najboljših slovenskih malih in srednjih podjetij po EBITDA (dobičku pred obrestmi, davki in amortizacijo). Skupaj je bilo 30 podjetij iz te panoge na lestvici 500 top MSP.

Optimizem vliva predvsem to, da so na tej lestvici številna novodobna podjetja in podjetja v lasti podjetnikov. Tudi ta lahko razdelimo med klasične proizvajalce hrane, ponudnike prehranskih dodatkov in druge (denimo trgovske ali gostinske družbe).

V skupini proizvajalcev so tako med drugim mirenska Dana v posredni lasti Franca Freliha, Paradajz in Friško v lasti Kristjana Magdiča, Martina Žiga ter zdaj še številnih lastniških partnerjev (tudi sklada Alfi, kjer so pomembni investitorji znana podjetniška imena).

Med ponudniki prehranskih dodatkov najdemo PharmaLineo, Golden Tree, Valens Int., Biostile … Med drugimi podjetji pa denimo tudi Jezerška, Gast gostinstvo, Vigros in SG Guzlja.

Seveda so v prvi skupini proizvajalcev tudi nekatera starejša znana imena, kot so Mercator-Emba, Delamaris, Žito Lenart in Panvita Agromerkur.

5. Bomo samozadostni v pozitivnem ali negativnem pomenu?

Sestava slovenske živilske panoge je dobra. Med odličnimi in dobrimi podjetji so tako velika znana imena kot novodobni kometi, med katerimi so nekateri medtem postali že zvezde živilske panoge. Ne le po tem, da dobro poslujejo, ampak so razvili tudi zavidanja vredne znamke.

Morda niso med največjimi izvozniki, a v svoji niši so se prebili na eminentne dogodke. Denimo Jezeršek na finale evropskega nogometnega superpokala v Udine in na zimske olimpijske igre 2026.

Ni treba biti velik, da bi bil odličen. Je pa pomembno, da imamo tudi velika podjetja, ker ta zagotavljajo strateško samooskrbo Slovenije s hrano v prihodnosti. Ne le to – zagotavljajo močan izvoz živilskih izdelkov. Če tega izgubimo, se lahko zgodi tudi – negativna samozadostnost: da bomo hrano še bolj proizvajali bolj ali manj le zase. Tega pa si seveda ne želimo.