Slovenija proti Hrvaški: kako ohraniti konkurenčnost

V zadnjih letih Hrvaška beleži hitrejšo gospodarsko dinamiko. Del razlike izhaja iz konvergenčnega cikla, obsežnega črpanja evropskih sredstev in drugačne gospodarske strukture. Ključno je torej vprašanje, ali gre za trajni premik ali predvsem za začasno prednost. A medtem se mednarodne korporacije in njihova regionalna predstavništva vse pogosteje selijo čez južno mejo. To je dobra novica za našo sosedo, precej manj pa za slovensko poslovno okolje. Bi nas to moralo skrbeti? Morda še pomembnejše vprašanje je: kaj bomo glede tega naredili?

Kje nas Hrvaška prehiteva in o katerih potezah bi morala razmisliti Slovenija, če želi ostati privlačno okolje za podjetja? Analizirali smo ključna področja, na katerih se razlike med državama kažejo najbolj jasno, ter možne ukrepe za zmanjšanje zaostanka.

Klima: uspeh je na Hrvaškem manj stigmatiziran

Poslovna klima ima tako na Hrvaškem kot v Sloveniji svoje prednosti in izzive. Kot poudarja Kristina Kočet Hudrap, direktorica in ustanoviteljica svetovalnega podjetja Tiko Pro ter strokovnjakinja za evropske razpise, na Hrvaškem opažajo nekoliko večjo fleksibilnost pri zaposlovanju in večjo odprtost kadrov za sodelovanje pri mednarodnih projektih. Medtem Slovenija ostaja zelo stabilno in predvidljivo okolje z visoko kakovostjo znanja.

Kot ključno razliko z vidika regulative in stabilnosti Kristina Kočet Hudrap izpostavlja operativni pristop:

»Pri projektnih in razvojnih aktivnostih je na Hrvaškem v določenih segmentih več pragmatičnosti, to pa podjetjem omogoča hitrejše prilagajanje.«

Trenutno je družbenopolitična klima z vidika gospodarstva nekoliko boljša na Hrvaškem, opaža tudi Tilen Prah, direktor kadrovske družbe Kariera. Velika prednost sosednje države je tudi to, da je podjetniški uspeh tam bolj sprejemljiv in manj stigmatiziran kot v Sloveniji. Po drugi strani pa je na Hrvaškem še vedno več izzivov s korupcijo.

8 prednosti za hrvaško gospodarstvo

Na Hrvaškem so v zadnjih letih uveljavili administrativne, regulatorne in gospodarske rešitve, ki jih slovenska podjetja pogosto ocenjujejo kot bolj spodbudne, ugotavljajo v SLO-CRO zbornici. Gre za kombinacijo konkretnih ukrepov in sistemskih sprememb, ki po ocenah podjetij poenostavljajo poslovanje, izboljšujejo dostop do kadrov in krepijo investicijsko okolje.

Pregledali smo ključna področja, na katerih Hrvaška trenutno ponuja opazne konkurenčne prednosti, pa tudi tisto, kjer je tveganje bistveno večje.

1. PREDNOST: Dajatve na plače, ki so v Sloveniji povzročile šok

Ena najopaznejših razlik je davčna obremenitev. Slovenski podjetniki navajajo višje stroške dela, višjo obremenitev s prispevki ter kompleksnejše zaposlovanje in obračunavanje prispevkov, kar je ena izmed glavnih ovir za mikro in mala podjetja, opažajo pri SLO-CRO zbornici.

Slovenski delavec iz bruto plače prejme manj neto plače od primerljive plače na Hrvaškem po davkih in prispevkih. 

Nominalna neto plača je na Hrvaškem manjša kot pri nas, vendar pa je kupna moč povprečne neto plače večja, so izračunali pri Bloomberg Adria.

Povprečna neto plača na Hrvaškem je leta 2024 znašala 1.498 evrov, v Sloveniji pa 1.600 evrov. Razlika je torej približno 100 evrov v korist Slovenije. Toda ker je splošna raven cen v Sloveniji višja kot na Hrvaškem, ima povprečna hrvaška plača večjo kupno moč. Tako kupna moč povprečne neto plače v Sloveniji znaša 1.788 evrov, na Hrvaškem pa 1.956 evrov, navaja Bloomberg Adria. To pomeni, da je za dobrih 100 evrov nižja hrvaška plača v resnici vredna 168 evrov več od slovenske.

Nina Orehek Ručigaj, davčna in pravna svetovalka iz podjetja Unija Group, opozarja:

»Slovenske družbe se pogosto soočajo z visoko obremenitvijo dela, saj najvišja dohodninska stopnja 50 odstotkov občutno podraži zaposlovanje, predvsem pri višje kvalificiranih kadrih.«

Hrvaška uporablja tudi enostavnejši dohodninski sistem z nižjo najvišjo stopnjo ter ugodnejšo obravnavo kapitalskih dobičkov, ki so ob izpolnjenih pogojih oproščeni že po dveh letih. Posebne olajšave za mlajše kadre in zaposlene zunaj Zagreba dodatno znižujejo efektivne obremenitve, poudarja Kristina Kočet Hudrap: »To predstavlja pomemben dejavnik pri privabljanju in zadrževanju talentov.«

Za mikro in mala podjetja so privlačne tudi pavšalne oblike obdavčitve z razmeroma nizkimi administrativnimi zahtevami. Hrvaška omogoča ustanovitev enostavne družbe z omejeno odgovornostjo, j. d. o. o., že z začetnim kapitalom enega evra, medtem ko je v Sloveniji za d. o. o. potreben bistveno višji začetni kapital.

2. PREDNOST: Plače privlačne za kadre, ne več toliko za podjetja

Kljub nižji obdavčitvi in ugodnejšim pogojem pa konkurenčnost Hrvaške na področju dela ni več samoumevna, opozarjajo pri SLO-CRO zbornici. Plače na Hrvaškem hitro rastejo, kar je nujno upoštevati pri načrtovanju širitve na hrvaški trg.

Od 1. januarja 2026 je na Hrvaškem minimalna bruto plača 1.050 evrov mesečno, kar predstavlja rast glede na preteklo raven 970 evrov bruto. Po podatkih hrvaškega statističnega urada je povprečna neto plača v avgustu 2025 znašala okoli 1.446 evrov, povprečna bruto plača pa približno 2.015 evrov, pri čemer seveda obstajajo razlike v sektorjih. Hrvaška se postopno umešča med države s srednje visokimi stroški dela, kar je ključen dejavnik pri dolgoročnem načrtovanju širitev.

Na Hrvaškem so delavci torej plačani podobno kot slovenski kolegi, so pa njihove plače obdavčene manj.

Velika prednost Hrvaške je tudi razmeroma velik interes diaspore in delavcev iz bližnjih držav, poudarja Prah. Pri tem ima pomembno vlogo aktivna politika države do povratnikov. Hrvaška je v zadnjih letih uvedla več spodbud za vračanje svojih državljanov iz tujine, med drugim večletno oprostitev plačila dohodnine po vrnitvi ter posebne programe finančne podpore za samozaposlitev in podjetništvo povratnikov. Cilj teh ukrepov je spodbuditi trajnejšo vrnitev in omiliti pomanjkanje delovne sile.

3. PREDNOST: Hrvaška vzor pri digitalizaciji postopkov

Kar zadeva administracijo, Kristina Kočet Hudrap ocenjuje, da poslovno okolje na splošno ni bolj enostavno, vendar pa Hrvaška izstopa na področju digitalizacije postopkov za projektne prijave:

»Vse prijave so oddane izključno prek enotnega spletnega portala, popolnoma digitalno, brez fizične dokumentacije.«

Enoten sistem, ki velja za vsa ministrstva in razpise, občutno poenostavlja postopke, povečuje preglednost in zmanjšuje administrativno breme. Po tej praksi bi se lahko zgledovala marsikatera država, dodaja.

4. PREDNOST: Predvidljivost davčnega in poslovnega okolja je tudi hrvaški adut

Obe državi poznata visoke pragove za vstop v DDV ter poenostavljene režime za male zavezance. Vendar pa so v Sloveniji, kot opozarja Nina Orehek Ručigaj, spremembe davčne, delovnopravne in okoljske zakonodaje razmeroma pogoste in težje predvidljive:

»Na Hrvaškem se spremembe v zadnjih letih praviloma dojemajo kot bolj postopne in tesneje vezane na usklajevanje z evropskim pravnim redom.« Večja predvidljivost olajšuje srednjeročno načrtovanje in vpliva na investicijske odločitve.

5. PREDNOST: Aktivno spodbujanje investicij

Hrvaška izstopa z jasno usmerjeno politiko spodbujanja investicij, zlasti v turizmu in industriji, kjer država podjetjem aktivno stopa naproti v primeru konkretnih investicij, izpostavlja Kristina Kočet Hudrap:

»Sistem znižanja davka od dobička in druge investicijske spodbude v teh segmentih predstavljajo pomemben signal podpore podjetjem, ki so pripravljena dolgoročno vlagati in ustvarjati dodano vrednost.«

V Sloveniji so postopki pridobivanja gradbenih in okoljskih dovoljenj pogosto dolgotrajni in kompleksni, s tem pa se podaljšuje časovni okvir projektov in povečuje regulatorno tveganje, pojasnjuje Nina Orehek Ručigaj:

»Na Hrvaškem so številni postopki poenostavljeni in digitalizirani, s tem pa sta omogočeni hitrejša ustanovitev družb ter večja fleksibilnost pri začetku poslovanja. Za časovno občutljive projekte je to neposredna konkurenčna prednost.«

6. PREDNOST: Hrvaška raste bistveno hitreje

Kot pojasnjuje hrvaški ekonomist in makroekonomski analitik ter ustanovitelj Arhivanalitika/Ekonomski lab Velimir Šonje, države z nižjo razvitostjo pogosto rastejo hitreje od bolj razvitih gospodarstev.

Slovenija ima sicer višji BDP na prebivalca, vendar je Hrvaška v zadnjih letih beležila višje stopnje rasti. Po podatkih SLO-CRO zbornice je hrvaško gospodarstvo v drugem četrtletju 2025 zraslo za približno 3,4 odstotka, slovensko pa za okoli 0,7 odstotka.

Uradnih podatkov za lansko leto še ni na voljo, vendar pa Evropska komisija (EK) napoveduje, da bo hrvaški BDP leta 2025 zrasel okoli 3,2 odstotka, Mednarodni denarni sklad (IMF) pa 3,1 odstotka. IMF Sloveniji za 2025 napoveduje skromno, 0,8-odstotno rast BDP.

Tudi če se ozremo še nekaj let nazaj, je Hrvaška v absolutni prednosti pred Slovenijo. Leta 2023 je njen BDP zrasel za 3,3 odstotka (slovenski za 2,1), leta 2024 pa celo za 3,8 odstotka (slovenski za 1,7).

Višja izhodiščna razvitost Slovenije sicer pomeni stabilnejšo strukturo in večji poudarek na dodani vrednosti.

7. PREDNOST: Bolj učinkovito črpanje EU sredstev

Velimir Šonje ocenjuje, da ima na Hrvaškem trenutno večji makroekonomski učinek črpanje evropskih sredstev, saj bruto priliv dosega med 4 in 5 odstotkov BDP. To predstavlja pomemben razvojni pospešek ter podpira investicije in rast.

Za obdobje 2021–2027 ima Hrvaška dogovorjenih okoli 9 milijard evrov kohezijskih sredstev, navaja Evropska komisija (vir: https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/es/ip_22_5065). To predstavlja pomemben delež njenega BDP ter je namenjeno spodbujanju zaposlovanja, digitalizacije, zelene preobrazbe in konkurenčnosti ter zmanjšanju regionalnih razlik.

V istem obdobju je Sloveniji namenjenih 3,1 milijarde evrov kohezijskih sredstev in še okoli 1,62 milijarde nepovratnih sredstev iz mehanizma za okrevanje in odpornost (NOO).

Hrvaška dobi več EU sredstev v absolutnem znesku kot Slovenija, predvsem ker je manj razvita članica EU in ima zato višje kvalifikacije za kohezijsko in strukturno financiranje. V relativnem smislu pa je treba upoštevati tudi velikost gospodarstva. Hrvaška ima več prebivalcev in skupni znesek sredstev kot delež BDP je pogosto višji v novih ali manj razvitih članicah.

TVEGANJE: Manjši izvoz – manjši manevrski prostor

Slovenija je bistveno bolj izvozno usmerjena kot Hrvaška, poudarja Velimir Šonje: »V zadnjih treh letih pa je povpraševanje po izvozu na najpomembnejših trgih EU, predvsem v Nemčiji in Avstriji, zaradi težav tamkajšnje industrije stagniralo.«

Po podatkih Banke Slovenije in OECD Slovenija izvozi približno 63 odstotkov svojega BDP kot blago, kar jo uvršča med najbolj izvozno usmerjene države v primerjavi z mnogimi drugimi članicami EU.

V primerjavi s tem je Hrvaška po najnovejših statistikah precej manj izvozno intenzivna: pokritost uvoza z izvozom njenega blaga znaša okoli 56 odstotkov, kar kaže na bolj uravnoteženo ali celo uvozu bolj naklonjeno strukturo trgovine z zunanjim svetom.

Manjša izvozna usmerjenost je za Hrvaško strukturna slabost na srednji in dolgi rok. Pomeni namreč večjo odvisnost od domačega povpraševanja in turizma, zaradi katere je gospodarstvo bolj ranljivo za zunanje šoke in sezonska nihanja, navaja poročilo Evropske unije FDI Qualities Review of Croatia. Hkrati ta omejuje dolgoročno rast produktivnosti in dodane vrednosti.

Medtem ko Slovenija svojo gospodarsko rast v veliki meri gradi na industrijskem izvozu in vpetosti v evropske dobavne verige, Hrvaška ostaja izraziteje usmerjena v storitve, predvsem turizem, kar na dolgi rok zožuje manevrski prostor za stabilno in uravnoteženo rast.

Hrvaška bo težje rasla, Slovenija ima priložnost v reformah

Hrvaška lahko še nekaj časa beleži hitrejšo gospodarsko rast od Slovenije, vendar se obdobje hitrega dohitevanja bliža koncu, opozarja Velimir Šonje: »Hrvaška namreč dosega približno 80 odstotkov povprečnega realnega dohodka na prebivalca v EU, medtem ko Slovenija približno 90 odstotkov.«

Po njegovih besedah se bo učinek evropskih sredstev na rast med letoma 2027 in 2028 zmanjšal. Poleg tega je fiskalni primanjkljaj na Hrvaškem že dosegel 3 odstotke BDP, kar omejuje prostor za dodatne fiskalne spodbude.

»Mednarodna stroškovna konkurenčnost se je poslabšala zaradi naraščajočih plač in pomanjkanja delovne sile,« dodaja Šonje.

Po drugi strani Slovenija še vedno lahko dosega solidne stopnje gospodarske rasti okoli 2 odstotkov, zlasti če bo na ključnih izvoznih trgih prišlo do okrevanja povpraševanja, kot je trenutno pričakovati. Šonje razmišlja: »Če bi se slovenska vlada odločneje usmerila v protržne reforme z davčnimi razbremenitvami in poenostavitvijo regulative, bi bil lahko vpliv na rast še ugodnejši.«

Toda če ne bo reform …

Da gre sosedom v gospodarstvu dobro, jim privoščimo. A hkrati se vse glasneje poraja vprašanje, kdaj bo tudi slovenska politika resno vzela opozorila podjetij, da lahko nespodbudno davčno in poslovno okolje dolgoročno postane razvojna ovira.

»Sedeži multinacionalk se selijo na Hrvaško in v Beograd. Če se pri nas ne bo nič spremenilo, bo tega še bistveno več,« opozarja Tilen Prah.

Po njegovih besedah se spremembe že odražajo tudi na trgu dela in nepremičnin. Zanimanje hrvaških delavcev za prihod v Slovenijo je močno upadlo, dinamika pa se kaže tudi v cenah poslovnih prostorov: »Medtem ko cene pisarn v Zagrebu in Beogradu hitro rastejo in se že približujejo ljubljanskim, so cene poslovnih prostorov v Ljubljani večinoma stagnirale skoraj desetletje.« Ponudba novih poslovnih prostorov se povečuje, novih delovnih mest pa ni dovolj, da bi ji sledila.

Slovenija sicer še vedno velja za institucionalno najbolj stabilno in urejeno državo v širši regiji nekdanje skupne države, priznava Prah. Toda to se lahko hitro spremeni.

Kdo vse se seli k sosedom?

Selitev dejavnosti na Hrvaško se pojavlja predvsem tam, kjer pravni in ekonomski okvir najmočneje vpliva na stroške in konkurenčnost, našteva Nina Orehek Ručigaj: »Najpogosteje so to logistika, proizvodnja, storitvene dejavnosti, zlasti IT in zunanje izvajanje (angl. outsourcing), ter trgovina in distribucija, vse bolj pa tudi regionalne upravne in razvojne funkcije večjih družb.«

1. Proizvodnja

V proizvodnji se družbe pogosto odločijo del novih zmogljivosti ali nove investicije preseliti na Hrvaško, medtem ko matična družba ostane v Sloveniji. Po besedah Nine Orehek Ručigaj jim to omogoča več prostora za višjo maržo brez nujnega zniževanja plač.

2. Storitveni sektor

Pri širitvi dela poslovanja na Hrvaško se najpogosteje pojavljajo storitveni segmenti, o čemer priča dinamično poslovno sodelovanje obmejnih slovenskih podjetij, opažajo pri SLO-CRO zbornici.

V storitvenih dejavnostih, zlasti v IT-ju, klicnih centrih in razvojnih enotah, družbe gledajo predvsem na dostop do kadrov in nekoliko prožnejši delovnopravni okvir, pravi Nina Orehek Ručigaj. V trgovini in distribuciji pa se pogosto ne seli celotno poslovanje, ampak predvsem sedež ali ključne funkcije z višjo dodano vrednostjo (centralna nabava, finance).

3. Logistika in distribucija

Hrvaška je privlačna za logistične in distribucijske centre, saj omogoča lažji dostop do regije jugovzhodne Evrope in hkrati ugodnejše pogoje za postavitev skladišč. »Družbe tam vzpostavijo vozlišča, iz katerih oskrbujejo slovenski trg, druge države EU in tretje države,« pojasnjuje Orehek Ručigaj.

4. Investicije v turizem

Zaradi obsežnega turističnega trga je Hrvaška zanimiva tudi zaradi investicij v turizem, navajajo pri SLO-CRO zbornici. Hkrati je strateško privlačna za podjetja, ki iščejo bližino trgov bivše Jugoslavije in logistično dostopnost do teh trgov.

5. IT podjetja in digitalne storitve

Trg IT in digitalnih storitev na Hrvaškem je skoraj dvakrat večji kot v Sloveniji ter ustvarja pomembne priložnosti za rast in širitve, poudarjajo pri SLO-CRO zbornici. Leta 2021 je Hrvaška kot prva država v regiji uvedla poseben vizum za digitalne nomade, kar dodatno krepi njen ugled kot odprte destinacije za digitalno gospodarstvo in inovativne poslovne modele.