»Evropa bo morala rešiti odnose z Rusijo. ZDA pa se tega bojijo kot hudič križa.«
Profesor dr. Bogomil Ferfila se je ob našem pogovoru ravno vrnil iz Tibeta. Povedal je, da ni obiskal le še nekaj afriških in pacifiških otoških držav. Različne države politično in gospodarsko odlično pozna; že vso svojo kariero potuje po svetu in jih opazuje. Njegove poglede in izkušnje smo se zato odločili deliti z našimi bralkami in bralci, saj lahko podjetnikom, menedžerjem in drugim lastnikom podjetij pomagajo pri poslovanju v tujini.
Zelo dobro poznate ZDA. Kaj se bo družbeno tam dogajalo v naslednjih letih? Zdi se namreč, da je ameriška družba najbolj razdeljena v zadnjem stoletju.
Res je razdeljena na dva pola. Zdaj je ta razdelitev verjetno najmočnejša, ker jo Donald Trump s svojo politiko malce potencira. Toda glavna Trumpova naloga in tudi glavno poslanstvo ZDA je v resnici ustaviti Kitajsko.
Ali verjamete v ekonomsko učinkovitost Trumpove politike? Bo res koristna za ZDA?
To je drugo vprašanje. Zdaj je vse podrejeno ustavitvi Kitajske. Tudi vojna v Ukrajini je povezana s tem, da se Rusijo oslabi, kajti povezava Rusija–Kitajska deluje.
Mi smo navdušeni nad večstrankarsko parlamentarno demokracijo. Toda Kitajska je realizirala visoke stopnje gospodarske rasti vse od časa velikega reformatorja Deng Xiaopinga ob koncu prejšnjega stoletja. Pri tem smo v veliki meri pod vplivom ameriške propagande, da je Kitajska komunistična diktatura; če bi bila Kitajska res to, ne bi dosegala takšnih rezultatov. Če so ljudje nezadovoljni, ne moreš nenehno s puško stati poleg njih.
Pravkar sem se vrnil iz Tibeta. Kitajci so tam zgradili cestno in prometno infrastrukturo, tudi čez prelaze 5.500 metrov visoko nad morjem. Tam je sicer stara prestolnica Llasa, a v novem delu Llase so nebotičniki in stanovanjski bloki. Peking in Llaso povezuje neposredna železniška povezava. Res pa Kitajci verjetno predstavljajo že velik del prebivalcev Llase.
»Trump poskuša vzpostaviti dialog s Kitajsko, čeprav Xi Jinping ne bo prišel na sestanek.«
Če se vrneva na ekonomsko področje: ali lahko Trump po vašem mnenju Kitajsko res ekonomsko ustavi ali pa jo lahko samo kratkoročno zadrži?
Gledamo lahko, kako Donald Trump na veliko sklepa posle. Lahko si mislimo, da je Evropska unija pokleknila hitro, ali pa, da ni, ker so carine nekoliko ugodnejše od prvotno napovedanih. Ključno pa je nekaj drugega: Trump je prek različnih kanalov dal vedeti, da bi se rad srečal z Xi Jinpingom.
Pred nekaj meseci sem bil na Karibih. Kitajska močno prodira tudi tja, ne samo v Evropo in Azijo. Zgradila je ogromno pristanišče na Jamajki, ki bo povezovalo kitajske transportne poti z Južno Ameriko. To pomeni, da je Kitajska prišla pred dvorišče ZDA in da je torej neka delitev interesnih sfer možen scenarij razpleta odnosov med Kitajsko in ZDA.
Torej nas ne čaka multipolarni, ampak nov bipolarni svet?
Da. Dobro, Rusija je tu, a ni več ekonomska velesila.
Ali poznate kakšno močno globalno rusko znamko?
Močna ruska znamka so rakete. S tem je povezana tudi ukrajinska vojna. Natova namestitev jedrskih raket na ruski meji, usmerjenih proti Moskvi, je bila res nepotrebno izzivanje. To je v veliki meri zakuhalo ukrajinsko vojno. In, seveda, kdo stoji za tem? ZDA.
Carine za izvoz blaga iz EU v ZDA so sicer znane. A hkrati Evropska unija ter tudi druge države in širše gospodarske regije po svetu pospešeno poskušajo sklepati trgovinske sporazume druga z drugo. Ali se lahko zgodi, da bo Trump na srednji rok zelo osamil ZDA?
Kar zadeva carine za EU, je Trump unovčil svoje karte, in sicer tako, kot se je že dogajalo v Bidnovem času in prvem Trumpovem mandatu. Celotna Evropa je bila namreč povsem nemočna proti ZDA.
EU je z ZDA res imela presežek pri menjavi blaga z ZDA, na storitvenem področju pa so veliki Apple, Google in drugi obvladovali evropski trg, zato 150 milijard evrov ameriškega presežka. Na to je Trump sicer »pozabil«.
Sam večinoma verjamem ameriškim virom informacij. Seveda ne republikanskim ne demokratskim, ampak mešanici, nevtralnim medijem, mogoče tudi malo Al Jazeere, Reutersa. Med nekaterimi ameriškimi funkcionarji je prevladovalo mnenje, da Evropa še nikoli ni padla tako nizko kot tokrat. Da to sploh ni več partnerica ZDA, ampak njena podložnica.
Ampak EU pospešeno poskuša doseči nove trgovinske sporazume z drugimi deli sveta. Ali si zaradi omenjenega s privolitvijo v 15-odstotne carine samo kupuje čas? Na vzhodu se soočamo z ruskim napadom na Ukrajino, na zahodu z negotovim Trumpom. V tako negotovem položaju dejansko ni bila od leta 1945.
Največja paranoja ZDA je, da bi vlogo in status ZDA v Evropi prevzela Rusija. Amerika se tega boji. Koliko prijateljskih držav pa imajo ZDA po svetu? Imajo Zahodno Evropo, Japonsko, Južno Korejo in – konec. Se pravi, imajo tri, štiri prijatelje. Če izgubijo EU …
Trump pa s carinami nastopa proti Zahodni Evropi, enako tudi proti Japonski in Južni Koreji, in s tem te države namerno odbija. Kot poslovnež cilja na to, da bodo carine polnile ameriški proračun. Ne zaveda pa se, koliko s tem izgubljajo ameriški izvozniki in seveda tudi ameriški potrošniki, ki se bodo soočili z višjimi cenami.
»Trump ima ob sebi harvardskega profesorja, čigar celotna ekonomska politika temelji na carinah.«
Ta politika Trumpa je morda malce kratkoročna. Treba pa je vedeti, da ima Trump ob sebi nekega harvardskega profesorja, čigar celotna ekonomska politika temelji na carinah; teoretsko razvija koncept, kako na carinah graditi gospodarstvo. Trump mu zaupa, vprašanje pa je, kaj se bo iz tega izcimilo. V zgodovino se skuša zapisati kot mirovni posrednik, na področju ameriške ekonomije pa kot nekdo, ki je znižal javni dolg in uredil ameriške javne finance.
Je Kitajska res tako močna, kot si jo predstavljamo? Vemo, da tehnološko napreduje, toda ko sem bil leta 2013 v Pekingu, sem slišal mnenja, da jih omejuje cesarska oziroma partijska kultura hierarhije. Kitajci naj zato ne bi bilo zmožni tako množičnega inoviranja kot zahodnjaki. Jih mogoče res malo precenjujemo?
Sam se redno dobivam s fanti s kitajske ambasade. Smo prijatelji. Videl sem vsa bela mesta sveta. To, kar sem videl v Šanghaju, pa me je osupnilo. V parku sem našel enega samega reveža, v Down Townu po sredini teče reka, sliši se glasba, ljudje si lahko privoščijo luksuz, zelo prestižne večerje …
To, kar ste rekli, je deloma res. Toda na Kitajskem me je presenetilo to, da je ta kvantni skok v zadnjih desetih letih naredila prav z usmeritvijo v visoke tehnologije, umetno inteligenco, električne avtomobile. Kljub sistemu, ki je nekako centraliziran, je verjetno treba priznati, da ji uspeva.
Sam sem nekaj let študiral kitajski menedžment, kitajsko upravljanje. Zahodni viri, predvsem ameriški, pravijo, da tam vlada diktatura. A zahodni viri hkrati priznavajo, da kljub problemom, ki jih imela Kitajska, to upravljanje nikoli ni bilo neučinkovito. Kitajska vedno nekako – v sodelovanju z menedžerji ali komunistična partija – najde rešitve.
V današnji kitajski partiji so kadri visoko izobraženi. Poleg tega ima kitajska država v vsakem zasebnem podjetju svoj delež. Menedžerji teh podjetij imajo neko korekturo, ki ni negativna, s strani partije, ki je spoznala, kaj storiti, da firme ne bi bile učinkovite.
V bistvu so klasični komunistični sistem zamenjali za tržni komunizem.
Drži, absolutno. O tem, kaj je od tega komunizma ostalo, lahko razpravljamo.
»V primerjavi z ZDA je Kitajska že pred 10 leti razglasila, da tam ni več revežev. In to je res. Socialna nota na Kitajskem kljub tržnemu kapitalizmu ostaja močna.«
Razen »cesarja«.
Razen »cesarja«. Toda v primerjavi z ZDA je Kitajska že pred desetimi leti razglasila, da na Kitajskem ni več revežev. In to je res. Socialna nota na Kitajskem kljub temu tržnemu kapitalizmu ostaja močna.
Zanimivo je, da so Kitajci iz Jugoslavije kopirali samoupravljanje v podjetjih in udejstvovanje v lokalni skupnosti. Na nižjih ravneh imajo sodelovanje ljudi. Seveda mi vemo, kako je delovalo samoupravljanje. Moj oče je bil direktor in videl sem, kako je bilo. A možnost participacije na nižji ravni so uvedli. Obstaja tudi veliko advokatov človekovih pravic, ki zastopajo ljudi na sodiščih. Je pa res, da je ta piramida proti vrhu vse ožja.
Kitajska ima politični sistem dominantne politične stranke. To je komunistična partija. Ima še sedem drugih političnih strank, ki pa so šibke. Ampak podobno dominantni so na Japonskem liberalni demokrati. Na Norveškem prevladujejo socialni demokrati.
Ali je največje tveganje na Kitajskem to, kdo bo naslednik Xi Jinpinga na najmočnejši poziciji partije?
To tveganje vsekakor obstaja, ampak tudi zahodni viri ugotavljajo, da Kitajska vedno nekako najde rešitev. Xi Jinping je prekršil tisto pravilo, da se generalni sekretar zamenja vsak mandat, torej gre za koncentracijo moči v njegovih rokah. Vendar je verjetno, da bo ob koncu tega mandata sam predal oblast nasledniku, zato ne vidim potrebe po veliki drami. Pragmatičnost je pomembna tudi na Kitajskem.
Ali preveč pozabljamo na Indijo? Ta v zadnjem času izjemno gospodarsko raste.
Po Indiji sem veliko potoval in moram biti kritičen. Ena od glavnih ovir indijskega razvoja je tisto, na kar je opozarjal že Gandi in za kar je dal tudi svoje življenje, namreč delitev na kaste, ki še vedno obstaja. Velikanski del prebivalstva je izključen iz dogajanja. To je velika cokla, ki Indijo vleče navzdol.
Je pa res, da Indija zadnja leta beleži visoke stopnje gospodarske rasti in da uspešno balansira med Kitajsko in ZDA. Vključena je v ameriške povezave z Avstralijo, Južno Korejo, Japonsko. Po drugi strani pa sodeluje tudi s Kitajsko. Vodi jo desna stranka, kar je praviloma bolje za ekonomijo.
A tudi Indija ima v bistvu bipolarno politično strukturo. Ko pride na oblast Narodni kongres, politike postanejo manj pisane na kožo gospodarstvu. Bolj se nagibajo k distribuciji, enakosti. Kitajska tega ni doživela. V ZDA pa se po volitvah zamenja 50 tisoč ljudi … Tako da ne vem, zakaj je naš Golob decembra, pred koncem Bidnovega mandata, tja peljal Tinco. Saj vendar vemo, da se januarja zamenja tudi vratar v Beli hiši in vsi uradniki. 😊
Prednost Kitajske je, da je ena politična stranka zmogla dovolj modrosti ter interese gospodarske rasti in inovativnosti postavila pred svoje interese. Kitajci so v upravljanju tudi popolnoma skopirali ameriški način.
»Če bi analizirali ekonomske politike kitajske partije, bi zagotovo lahko rekli, da so liberalno desnosredinske.«
Po tej logiki in gospodarski uspešnosti je Komunistična partija Kitajske pravzaprav desna stranka.
Da. Če bi analizirali njene ekonomske politike, bi zagotovo lahko rekli, da so liberalno desnosredinske, razen zelo pomembne socialna note – ta pa je dodaten plus. Centraliziranost je njen minus. A vprašanje je, ali bi na tej stopnji razvoja tako velika Kitajska lahko delovala drugače. Morda čez 50 let ne bo več potrebna.
Kaj pa se bo zgodilo z Rusijo? Lahko bi rekli, da njen razvoj počiva na energiji, na nafti in plinu.
Tako je. Dolgo sem potoval po zalivskih državah, Katarju, ZAE, Bahrajnu, tudi Omanu. Vse te države se zavedajo, da se bo nafta nekega dne iztekla, zato poskušajo diverzificirati svoje gospodarstvo. ZAE z Dubajem na čelu močno razvijajo turizem.
Ravno sem končal pisanje knjige o Monaku. Tam najem sobe stane tudi okoli tisoč evrov na dan, v Burj Khalifi v Dubaju pa celo 120 tisoč evrov na dan! Ne vem, kdo to plača. Pa čeprav so tam tiste zlate pipe.
Rusija dejansko živi na izvozu energentov, kar se bo prej ali slej končalo. V Rusiji je konkurenčna orožarska industrija …
In vesoljska?
Da, mislim, da je tudi ta deloma še konkurenčna.
V Rusiji sem srečal zelo veliko izjemnih ljudi. Ampak zdi se, da njihov sistem nekako ni sposoben spodbujati njihove genialnosti in inovativnosti. Zagotovo je velika rak rana te države tudi alkoholizem. Povprečna pričakovana življenjska doba je v Rusiji izenačena z življenjsko dobo v afriških državah. Medtem ko je v vseh zahodnih državah več kot 80 let, je v Rusiji med 65 in 70 let.
Na področju podjetništva so dejansko zaspali. Ukrajinska vojna pa je Rusijo seveda spet pokopala, čeprav se je v tej vojni vnovič izkazala z neverjetno hitrim preskokom iz mirnodobnega v vojno gospodarstvo. Gledal sem podatke: Ukrajino je podprlo 50 držav, vključno z Natom in ZDA, ampak razmerje njihove oboroževalne industrije, glede municije, oklepnikov, tankov in tako naprej, je v primerjavi z Rusijo 1 : 4. Vendar spet na račun udarca podjetništvu.
Govorila sva o bipolarnem svetu prihodnosti. Mar ni BRICS pravzaprav že drugi pol v nastajanju?
Da, Kitajska verjetno uporablja BRICS kot svojo institucijo širjenja vpliva na zelo pomembno skupino držav. Pred kratkim se je tej organizaciji pridružilo še nekaj zalivskih držav. Članici sta Indija in Brazilija. Kot sem že rekel, Kitajska širi svoje lovke tudi v Južno Ameriko. Prav zato Trump poskuša s Kitajsko vzpostaviti dialog, čeprav Xi Jinping ne bo prišel na sestanek, zlasti po tistem ponižanju v Beli hiši, ki ga je doživel Zelenski. Kitajci v kaj takšnega ne bodo nikoli privolili.
Kako bodo vse te geostrateške spremembe vplivale na EU in Slovenijo? Kako močni bosta EU in Slovenija čez 10, 20, 30 let?
Trump ima še slaba tri leta in pol mandata …
… če se pravila v ZDA ne bodo spremenila.
Ne, to se ne bo spremenilo. To se v ZDA ne more zgoditi. Ustavo ZDA je praktično nemogoče spremeniti. Mislim, da je za to potrebna 60-odstotna večina v obeh domovih kongresa, potem pa bi morala spremembo potrditi še večina od 50 ameriških zveznih držav. To je nemogoče.
Mislim, da bosta Amerika in Evropa ostali povezani in tudi krepili povezavo. Po drugi strani pa je res, da Evropa svoje varnostne arhitekture ne more graditi brez Rusije. Razrešiti bo morala odnose z Rusijo, česar pa se ZDA bojijo kot hudič križa. Če ZDA izgubijo EU, ostanejo gole in bose, z Japonsko in Južno Korejo.
Pred EU je nadaljevanje dobrih odnosov z ZDA in nujno resetiranje odnosov z Rusijo, ki ima ogromna energetska bogastva. Evropa jih še kako potrebuje. Američani zdaj blagohotno ponujajo svoj utekočinjeni plin in nafto, ampak cenovno razmerje je marsikje 1 : 7. Bistvo ameriške diplomacije je prodaja ameriških dobrin, zato bo balansiranje odnosov z ZDA pod Trumpom težavno. Prav tako z Rusijo, za katero je tudi Kitajska. ZDA pa bodo verjetno od EU zahtevale, naj prekine odnose s Kitajsko.
Kako naj ob takšnih geostrateških razmerah ravnajo slovenski podjetniki in podjetja? Ali naj še bolj diverzificirajo izvoz? Navsezadnje sta trga ZDA in EU res največji gospodarstvi, nista pa najhitreje rastoča.
V Sloveniji še vedno veliko izvažamo v Nemčijo, kar je sicer pozitivno. Mislim pa, da moramo izvoz razpršiti na večje število držav. Identificirati bi morali nekaj držav s potencialno najvišjo stopnjo rasti in se osredotočiti nanje. Ne pa preveč razpršiti izvoza.
Preberite tudi
Iz posebnih izdaj
Poslovni bonton: poslušajte in ne prekinjajte
Poslovni svet temelji na ljudeh in odnosih. Spoštljiva komunikacija, obzirnost, uvidevnost in prijaznost pa ostajajo
Trgovinsko premirje med EU & ZDA. Z neznankami!
Groženj s trgovinsko vojno je očitno konec. Dobili smo namreč carinski dogovor med EU in ZDA. Ta prinaša 15 %
Slovenija vodilna pri 57 milijonov evrov vrednem projektu
Ministrstvo za obrambo je ocenilo, da je projekt Sentinel, ki ga vodi podjetje Teces, izjemen uspeh za Slovenijo.
Mladi podjetnik leta: s kroglami za zračne puške osvojil vse celine sveta
Pol ure pogovora je dovolj za spoznanje, da tudi mladi podjetnik leta 2025, Žan Šude, sodi med hiperaktivne podjetnike novega