Slovenci cenimo iznajdljivost. Inovativnost je na 5. mestu, domišljija pri dnu!

Zakaj je tako in zakaj to ni dobro? O tem z dr. Petrom Wostnerjem. Zakaj ni časa za odlašanje in zakaj je nujna takojšnja korenita reforma šolstva? Zakaj je pomembno, da bi bila to na volitvah leta 2026 pomembna tema?

Goran Novković
Foto: Barbara Reya
18 decembra, 2025
Intervju

Zakaj Slovenija potrebuje korenito reformo šolskega sistema? Peter Wostner z Urada RS za makroekonomske analize to pojasnjuje tudi na primeru izjemno nizko cenjenega pomena, ki ga pripisujemo domišljiji in ustvarjalnosti pri otrocih. V Sloveniji smo po zadnji raziskavi OECD na tem področju pristali v zadnji skupini, skupaj z Belorusijo, Ukrajino, Slovaško in Albanijo.

Ali imamo sploh še čas, da spremenimo vrednote mladih, ali pa je ta ura že odtiktakala? Kako bi to lahko storili, če še imamo čas?

V publikaciji Kakovost življenja v Sloveniji, poročilo o razvoju 2025, ugotavljate, da je domišljija pri otrocih v primerjavi z drugimi članicami Evropske unije v Sloveniji vrednotena najniže. Zakaj je ta izjemno pomembna vrednota v Sloveniji tako nizko cenjena?

Začniva na pozitivni strani. Slovenke in Slovenci imamo v DNK zapisano neko drugo pomembno vrednoto, in sicer iznajdljivost; da bi preživeli, smo se morali znajti. Vendar se je ne zavedamo dovolj in jo tudi premalo cenimo, saj nas v podjetništvu prav iznajdljivost pogosto rešuje …

Iznajdljivost je sinonim za improvizacijo.

Da, improvizacija je lahko s podjetniškega vidika interpretirana tudi negativno. Sam pa mislim na njeno pozitivno plat, še posebej inženirsko iznajdljivost, ki bi ji Britanci rekli »ingenuity«, kjer pri iskanju rešitev nerazpoložljivost najnaprednejše opreme nadomeščamo z znanjem in izvirnostjo. To je pomembneje, kot se zdi.

Po drugi strani pa v gospodarstvu nikoli nismo stavili na ustvarjalnost. Preprosto zato, ker je zgodovinsko nismo potrebovali. Nikoli nismo bili tehnološki ali drugačni liderji. Še danes smo v pomembni meri dobaviteljska ekonomija.

Ko slovenska podjetja v predelovalnih dejavnostih vprašamo, na katerih primerjalnih prednostih temelji njihov glavni produkt, so njihovi odgovori: kakovost, prilagodljivost in cena. To so atributi, pomembni predvsem za dobavitelje.

Inovativnost, kot primerjalna prednost produktov, je pri naših podjetjih šele na petem mestu. Slovenija v zadnjih 70 letih konkurira z dobaviteljsko logiko, pri kateri ustvarjalnost, ki vključuje drugačno rešitev problema kupca, drugačen dizajn, diferenciacijo z lastno blagovno znamko in uporabo drugačnih poslovnih modelov, ni bila v ospredju. In ker po njej ni bilo potrebe, je tudi drugi sistemi niso spodbujali, začenši s sistemom izobraževanja in usposabljanja. V takšnem sistemu smo odrasli.

Če dobro razumem, je to nekaj, kar prehaja iz generacije v generacijo?

To je bil recept, na katerem je naše delovanje temeljilo do zdaj. A povsem jasno je, da ga je treba zamenjati.

Kako?

Kot kaže odziv javnosti po objavi Umarjevega poročila, se ljudje zavedajo, da tako, kot smo delovali do zdaj, ne bo šlo več. Prav vidik ustvarjalnosti je ena izmed točk, ki se je izjemno dotaknila zelo širokega kroga ljudi, tudi v sistemu izobraževanja.

Kaj lahko stori izobraževalni sistem, da bi spodbudil domišljijo kot vrednoto?

Šolski sistem pri nas se izrazito počasi prilagaja novim okoliščinam. Ironija je, da so zaradi tega prav učitelji vedno bolj v škripcih, v vse bolj nemogočem položaju.

Oktobra so bili objavljeni novi podatki največje mednarodne raziskave o učenju in izobraževanju Talis, ki jo izvaja OECD. Ti kažejo, da namerava v zadnji triadi osnovne šole kar 30 odstotkov učiteljev pri nas ta poklic v naslednjih petih letih zapustiti, od tega manj kot 10 odstotkov zaradi upokojitve. Velik del učiteljev v zadnji triadi osnovne šole je torej izrazito nezadovoljen.

Eden od razlogov je ta, da tudi učitelji, ki si želijo uvajati nove metode, nove pristope in nove tehnologije, to zelo težko uresničujejo, saj je vse predpisano skoraj do zadnje sekunde in orodja.

Predpisi namreč, če parafraziram, temeljijo na logiki, kot da imamo še vedno tovarne, kjer mora zaposleni odsedeti osem ur in opravljati naloge, ki so mu bile predpisane. To je ravno nasprotno od tega, kar potrebujemo že danes, jutri pa bomo še toliko bolj.

Težka dela, ki smo jih opravljali pred 20 ali 30 leti, se avtomatizirajo. Namesto težkih, neprijetnih in ponavljajočih se opravil bomo vse bolj opravljali dela, s katerimi bomo ustvarjali novo vrednost ter iskali nove, drugačne rešitve in pristope. To je pozitivno za družbo, podjetja in predvsem zaposlene, saj smo v takšnem sistemu lahko bolj izpolnjeni in zadovoljni. Za izobraževalni sistem pa je to seveda velik izziv.

Treba bo poiskati in razviti vsakega od nas. Vsak ima svoj talent. Ustvarjalnost ni nekaj, kar je od boga dano, temveč priučena veščina, ki jo moramo razvijati.«

Kaj je treba spremeniti?

Moramo se odmakniti od uniformiranosti in logike kalupa, po kateri morajo vsi znati isto. Zdaj že vemo, da otroci v dobi digitalizacije postajajo vedno bolj raznoliki. Potrebno bo razumevanje, da nadarjenih ni le pet odstotkov vsake generacije ter da je treba poiskati in razviti vsakega od nas. Vsak ima svoj talent. Ustvarjalnost ni nekaj, kar je dano od boga, temveč priučena veščina, ki jo je treba razvijati.

Za uvedbo vsega tega pa je treba spremeniti koncept sistema izobraževanja in usposabljanja, ga odpreti, prilagoditi posamezniku, deregulirati, s tem vrniti avtonomijo šolam in učiteljem ter staviti na kompetence prihodnosti, kot so inovativnost, ustvarjalnost in sodelovanje – da, tudi z uporabo najsodobnejših tehnologij.

Ali verjamete, da je slovenski šolski sistem sposoben takšne spremembe?

Mislim, da je to napačno vprašanje. In sicer zato, ker nimamo izbire. Naj to ponazorim z analogijo. Ko smo na Umarju leta 2020 pripravljali Poročilo o produktivnosti, je bila osrednja tema digitalizacija. Takrat so novinarji spraševali: digitalizacija – da ali ne?

To ni pravo vprašanje. Vprašanje je samo, na kakšen način bomo stopili v to zgodbo: ambiciozno ali pa, kot bi lahko rekel, sprenevedavo. Od tega bo odvisno, ali bomo iz te zgodbe izšli kot zmagovalci ali kot poraženci. Popolnoma enako velja za ustvarjalnost, ki bo čez pet, deset let še pomembnejša kot zdaj.

Mednarodne analize kažejo, da so med veščinami, ki pridobivajo največji pomen, resda tehnologije, povezane z umetno inteligenco. A takoj zatem jim sledijo prožnost, ustvarjalno mišljenje, radovednost in vseživljensko učenje. Vse to so mehke oziroma prečne veščine.

Vemo, da je naš izobraževalni sistem razumljen kot eden od stebrov družbene stabilnosti. A dosedanje zadržanosti si Slovenija ne more več privoščiti. Izobraževalni sistem mora postati prožnejši in bolj odziven na izzive časa.

Prepričan sem, da so učitelji v tej zgodbi zavezniki reforme, ne njeni nasprotniki. Seveda so znotraj učiteljskega sfere tudi ljudje, ki so proti reformi. Toda škarje med tem, kaj sistem izobraževanja in usposabljanja ponuja, ter realnimi pričakovanji gospodarstva in družbe, še posebej pa mladine, se vse bolj odpirajo.

Spremembe so torej nujne, o tem ni dvoma. To bi morala biti ena od ključnih tem v volilni kampanji 2026.

Šolski sistem se mora odpreti. Ne samo zaradi potreb družbe in gospodarstva. To je tudi nujen pogoj za preživetje samega šolskega sistema.«

Kako lahko podjetniški sektor prispeva k razvoju ustvarjalnosti med mladimi?

Šolski sistem se mora odpreti. Ne samo zaradi potreb družbe in gospodarstva, pač pa je to tudi nujen pogoj za preživetje šolskega sistema. Obe strani hkrati bi se morali vprašati, kje želimo biti čez 5 do 10 let in kaj bomo za to potrebovali.

Ena od ključnih priporočil oziroma ugotovitev Poročila o razvoju je, da nimamo ustrezno delujočega sistema srednje- in dolgoročnega napovedovanja kompetenc. Ne poklicev, ker se ti prehitro spreminjajo, ampak kompetenc! Ta sistem je nujno vzpostaviti, za to pa je med drugim potrebno sistematično sodelovanje gospodarstva.

Pred enim letom sem ob odprtju nove osnovne šole, ko je beseda tekla o pomanjkanju učiteljev, predlagal, da bi šole v izobraževalni proces bolj vključevale ljudi iz prakse. V razpravi je sodelovala tudi predstavnica združenja ravnateljev. Takoj je dejala: »Saj mi bi to storili, ampak v Ljubljani nam tega ne pustijo.« Je to prava diagnoza šolskega sistema?

Da, imamo kupe omejitev in postopkov, ki sodijo v drug čas, ko je šlo vse počasi. Poleg izjemnega tehničnega napredka nam danes zaradi demografskih trendov ljudi na vseh področjih primanjkuje. To bo vsako leto večji izziv, zato je treba ubrati drugačen pristop, šolam omogočiti fleksibilnost in izkoristiti vse razpoložljive potenciale, kjer so ljudje pripravljeni sodelovati in prispevati h kakovosti določene storitve.

Na severu Finske se na primer šole, ker ne dobijo dovolj učiteljev, povezujejo v omrežja šol, kjer ena šola prevzame en predmet, druga drugega in tretja tretji predmet, da bi imeli čim bolj kakovostno izobraževanje. Ta preskok v glavah je nujen tudi pri nas, drugače ne bo šlo.

Reforma sistema izobraževanja in usposabljanja mora biti korenita, ne le kozmetična.«

Katero zadevo, ki bi jo morali najhitreje spremeniti, da bi ljudje v mlajših letih spet imeli več domišljije, bi izpostavili?

To bi bila zagotovo reforma sistema izobraževanja in usposabljanja. Ne kozmetična, ampak korenita.

Kaj pa se bo zgodilo s podjetniškim sektorjem, če reforme ne bo?

Podjetniški sektor ima po naših ugotovitvah dve ključni rak rani: prepočasno modernizacijo proizvodnje in poslovanja, po drugi strani pa premalo drznih inovacij in produktov.

Uvajanje drznih inovacij je ključno, če hočemo ustvarjati bolj raznolike produkte z lastnimi blagovnimi znamkami. V tem primeru bodo marže večje, to pa pomeni, da bomo lahko dovolj investirali, si lahko privoščili plačevanje davkov, predvsem pa imeli visoke plače, torej visoko kakovost življenja.

Pogoj za vse to je, da so ljudje sposobni povezovati različne vidike, ustvarjati, videti tisto, česar drugi ne. To pa zahteva razmišljanje zunaj okvirov, kar je tudi glavni razlog, da se prvo priporočilo Umarja glasi: ustvarjalnost je treba postaviti v jedro vzgojno-izobraževalnih in družbenih procesov.