Luka Sinček: »Investitorji so do začetnikov včasih boleče ostri.« Lina Petek: »Neuspeha se ne smeš ustrašiti.«

Luka Sinček kot soustanovitelj in Lina Petek kot kadrovska specialistka imata izkušnje s sorazmerno mladim kolektivom v podjetju Bevo, ki proizvaja prehranske izdelke znamke Juicy Marbles. Luka Sinček ima izkušnje tudi s podjetništvom v mladih letih.

Večino izdelkov izvozijo v Veliko Britanijo in ZDA, pa tudi drugam v Evropo. V Sloveniji ustvarijo le okoli pet odstotkov prihodkov. Povprečna starost zaposlenih je okoli 35 let. Torej imata izkušnje z mladimi sodelavci.

Luka, po anketi e-študentskega servisa se kar precej študentov spogleduje s podjetništvom. Zakaj ste se vi odločili za podjetništvo že pri 22 letih?

LUKA: Na podjetništvo sem naletel bolj po naključju. Spoznal sem Maja Hrovata, soustanovitelja, s katerim sva se lotila raznih projektov. Slednji so bili povezani z reševanjem izzivov glede na resurse, ki so nam bili na voljo. Da bi te resurse povečala, sva začela hoditi na podjetniška tekmovanja. Tam sva naletela na problem, ki nama je bil blizu.

To pa je?

LUKA: To je reševanje problematike okoljskih emisij, ki jih povzroča tradicionalno kmetijstvo oziroma predelava mesa. Želela sva ponuditi rešitev z enako prehransko izkušnjo, a z bolj trajnostnim pristopom – proizvajati produkte, ki so proteinsko bogati, zdravi, polnovredni in so del zdrave diete.

Naš cilj ni ideološko nadomestiti meso oziroma koga prepričevati, naj ga ne jedo, ampak le ponuditi alternativo. Naš produkt je tudi videti kot kos mesa. Razlika je v tem, da beljakovin v produkt ne vnašamo prek mesa, ampak je izdelek narejen na osnovi rastlinskih beljakovin, ki so bolj trajnostne in povzročajo manjše emisije.

Kateri so bili vaši prvi trije podjetniški koraki?

LUKA: Prvi korak je bil želja po reševanju problemov. Drugi korak je bil ugotoviti, kaj pravzaprav rešujemo, torej prepoznati problem, za katerega sem verjel, da se bom dejansko pripravljen naslednjih deset let ukvarjati samo na tem. Tretji korak pa je bil stopiti na to pot in se sprijazniti s tem, da bodo vsak dan novi problemi. A dokler imaš željo po reševanju problemov, to ni problem. S tem se bo spoprijemalo veliko študentov, ki želijo med podjetnike.

Kdaj pa ste videli, da vam bo uspelo?

LUKA: Razmišljati o tem, da nam je uspelo, se mi zdi zelo nevarno. To namreč predpostavlja, da je potovanja konec, cilj pa dosežen. V takšnih primerih se lahko hitro zgodi, da stvar začne propadati. Tako da s soustanoviteljem še zdaj ne veva, ali nam je res uspelo. A nekako nam uspeva. 😊

Kaj je bila na vaši podjetniški poti največja napaka, ki je ne bi radi ponovili?

Pri pridobivanju začetnih sredstev se mi zdi, da se mladi lahko hitro ‘zaciklajo’. Mi smo se takšnim škarjam na srečo izognili.

Kaj je tako nevarno?

LUKA: Zbiranje sredstev, če mlad človek nima sam dovolj kapitala, spremljajo razni pogoji investitorjev. Zdi se mi, da predvsem do začetnikov v podjetništvu pridejo s pogoji, ki so tako ostri, da je včasih že boleče.

Slišal sem za primer, sicer za podjetje v tujini, ko sta ustanovitelja dobila pogoj, da bosta morala vrniti svojo celoletno plačo, če bo karkoli v podjetju narobe.

Ta sicer ni bila velika, ni pa bila niti majhna. To je bilo za njiju hudo tveganje.

Mladi ne smejo popustiti, če čutijo, da nekaj res ni tako, kot bi sami želeli. Bolje je narediti korak nazaj ali poiskati drugo pot, kot pa se zavezati pretiranim zahtevam.

Kako pa naj mladi izkoristijo priložnosti v startupih?

LUKA: Glavna prednost dela v startupu je, da padeš v okolje, kjer si preprosto prisiljen biti nekakšna deklica za vse, zlasti na začetku življenja startupa. Tako lahko zelo hitro postaneš generalist, ki mora en dan delati eno, naslednji dan pa nekaj drugega.

S tem pa dobiš ogromno širino znanja. Poleg tega začneš razmišljati malo bolj divergentno, s ciljem reševanja problemov. Hitro pridobiš širši pregled nad tem,
kaj podjetje dela, na kaj morajo vsi sodelavci paziti …

Vse to prinaša dodano vrednost za čas celotne kariere. To je velika prednost tudi kasneje, ko se takšni zaposleni specializirajo. V velikih podjetjih se namreč zaposleni običajno od začetka specializirajo za neko delovno mesto.

Kako naj mladi izkoristijo delo v mladem kolektivu? Kaj je največja prednost takšnega okolja?

LINA: V mlajših in manjših kolektivih si prisiljen zelo hitro postati aktiven član zaposlenih oziroma celotne ekipe. Že praktično po enem tednu lahko sodeluješ z ustanoviteljem in z vodji oddelkov. V večjih podjetjih so meje med oddelki drugačne, delo pa bolj ozko usmerjeno kot pa mogoče pri nas.

Kako naj mladi izberejo prvo službo? Naj gledajo na kulturo podjetja, mentorstvo ali plačo?

LINA: Sama bi dala prednost mentorstvu. Prva služba je zelo dobra iztočnica za vse nadaljnje korake v karieri. Dober mentor ti lahko da zelo dobre smernice. V okolju, ki ne spodbuja razvoja, takšnega mentorja ne bo. V nasprotnem primeru pa bo imel mentor zelo dober vpliv na veščine mladih sodelavcev in njihovo poznejšo kariero.

Na drugo mesto bi postavila kulturo podjetja, ki spodbuja razvoj in nove veščine zaposlenih. Pri prvi zaposlitvi se mi zdi plača na zadnjem ali mogoče manj pomembnem mestu.

Izkušnje naj imajo prednost. Mladi dejansko bolj cenijo inovativno idejo, dobro okolje in dober produkt.

LUKA: Se strinjam. Želel pa bi si tudi, da podjetja, ki ponujajo boljše okolje, ponujajo tudi boljše plače. Žal je problem je v tem, da je trg začetnih delovnih mest vse bolj omejen in vedno bolj restriktiven.

Kaj mislite s tem?

LUKA: Zdi se mi, da je težko najti začetno delovno mesto v podjetjih, ki bi bila pripravljena prevzeti določeno tveganje, ko gre za mlade brez izkušenj. Žal prihaja do tega, da so se mladi prisiljeni zaposliti v službah, ki mogoče ne ustrezajo temu, kar bi si želeli.

Upam, da se bomo bolj približali temu, da bomo posameznikom lahko ponudili to, kar iščejo. Tudi kot delodajalci si želimo biti sposobni plačati, kar si vsak zasluži. A kot startup smo malo bolj omejeni kot multinacionalke. Si pa vsekakor želimo kader, ki bo vedoželjen, ki bo želel napredovati in ki bo želel vstopiti v okolje, kjer po uvajanju plavaš. Pri nas ni držanja za roke.

Ampak čez dve leti lahko plavaš bolje kot mnogi drugi.

Točno tako.

Kako se mladi vključujejo v kolektiv? Kaj bi jim svetovali? Kako se najbolje vključiti v ekipo?

LINA: V prvih 30 dneh je morda najbolje predvsem dobro poslušati. Sicer pa je pomembno pokazati neko pobudo, se hitro vključiti v proces, pokazati zanimanje za spoznavanje produkta, procesov in drugih oddelkov. Zelo dobro je pokazati interes za spoznavanje širše slike podjetja. Da te ni strah pristopiti k ljudem ter vprašati, kaj počnejo in zakaj.

Poslušati in pametno spraševati – po drugi strani pa se ne ustrašiti tega, da bi bil aktiven in se vključil v skupino.

Kaj pa, če je nekdo zelo ambiciozen in takoj nadobudno vpraša, zakaj pa nadomestka mesa ne bi delali iz česa drugega?

LUKA: Če je to v kontekstu razvoja, ga pošljemo v laboratorij, pa naj to naredi. 😊 Če nekdo čuti, da lahko nekaj naredi bolje – ob nekih osnovnih nalogah, ki so mu dodeljene – je to super. Takšno klimo podpiramo. Če pride dobra ideja in imamo sredstva za to, so pobude dobrodošle.

Katere tri zadeve so pri mladih kandidatih za službo najpomembnejše? Je to karakter, znanje, ambicija?

LINA: Za prvi vtis je pomemben dober občutek oziroma karakter človeka. Da zaznamo, da bi se oseba vklopila v kulturo našega podjetja. Pozneje so pomembni odgovornost, radovednost in želja po učenju.

Dobro je, če kandidat na razgovoru postavlja dobra vprašanja, da se pripravi na razgovor, da ima interes in da pokaže, da bi se rad pridružil ekipi.

LUKA: Dodal bi iznajdljivost in neko širino. To je sicer težko ovrednotiti že na prvem pogovoru, vendar pomeni največjo dodano vrednost. Zlasti danes, v času umetne inteligence (UI) in vse tehnologije, ki nam je na voljo. To ni nujno profesionalna širina, ampak so to različna izhodišča, ki jih takšna oseba prinese v skupino. To nam daje moč za nove, drugačne poti, ki smo jih morda spregledali.

Se vam je že kdaj zgodilo, da je bila med kandidati melanholična oseba, ki se je na koncu izkazala za zelo dober kader? Ali obratno: da je bil nekdo na pogovoru zelo proaktiven, pa nato ni upravičil zaupanja?

LINA: Mogoče smo imeli v preteklosti en tak primer, kjer je nekdo kazal veliko ambicioznosti na razgovorih. V praksi pa nato tega ni upravičil.

Samopromocijski tip človeka?

LINA: Da. Smo pa imeli tudi osebo, pri kateri je bila kapaciteta znanja in sposobnosti prisotna, ampak ta ni bila dovolj usmerjena – brez strukture in preveč razpršena.
Zato ni prinesla pravih rezultatov.

Kaj bi svetovali tistim, ki se na prvih razgovorih ali v prvih dneh službe podcenijo ali precenijo?

LUKA: Mislim, da podcenjevanje ni nikoli problem. Vedno si želimo biti v situaciji, kjer te drugi ocenijo bolje, kot se ocenimo sami.

Kaj pa nasprotno? Kaj bi svetovali nekomu, ki se mogoče precenjuje?

LINA: Če se preceniš in zaradi tega pride do neuspeha, se tega ne smeš ustrašiti. Hkrati bi na začetku službe svetovala malo ponižnosti, ker je treba najprej pridobiti prakso in izkušnje. Mogoče se je dobro raje malo ustaviti, spremljati in opazovati okolje …

Ponižnost ali bolje – zadržanost?

LUKA: Interes za zdrav odnos, firbec ali pa zanimanje. Zagotovo je super, če ima nekdo samozavest, ni pa treba z njo skakati čez zid. Vsekakor je dobro biti sposoben zagovarjati svoje ideje, razmišljati, vztrajati pri svoji drži. A če imamo dokaze, da se nekaj ni uredilo ali pa je bilo urejeno narobe, temu ni dobro nasprotovati.

Kako naj se mladi spopadejo z neuspehom? Kakšna je prava, zdrava reakcija?

LINA: Neuspeha se ne smeš ustrašiti. Treba je pričakovati, da bomo v življenju naredili tudi kakšno napako. Da bomo doživljali tudi neuspehe. Pomembno je, da se iz neuspeha kaj naučimo in da se napake ne ponavljajo.

LUKA: Ljudje napake prebolevamo različno. Sčasoma dobimo malo več trde kože, posledice malo hitreje splaknemo s sebe in gremo pač naprej. Pridobivanje trde kože in doživljanje neudobnih situacij gradita karakter, zato so prihodnji neuspehi mnogo lažji.

Kaj bi vidva pri svojih prvih službah naredila drugače, če bi se vajina kariera začenjala zdaj?

LINA: Mogoče bi si v prvem podjetju prej upala kaj predlagati. Mislim, da sem bila kar ponižna. Zdaj nisem več, ker to ni več moje prvo delovno razmerje. Ne bi se več bala kaj predlagati in ne bi se ustrašila napak.

LUKA: Zdajšnja služba je moja prva služba. Res pa sem pred tem v kamniškem podjetniškem inkubatorju Kickstarter deloval kot koordinator procesov. Tam smo dobro sodelovali s Tomažem Lahom iz kamniške Nektar Nature, ki je postal eden od naših prvih investitorjev.

Mladim bi predlagal, naj bolj izkoriščajo to, kar sva midva z Majem na začetku. Pišejo naj podjetjem, naj jih kličejo in sprašujejo za podporo pri prvih podjetniških korakih.

Midva sva dobila zelo veliko, ko sva pisala podjetjem po vsej Sloveniji. Pisala sva jim za donacijo materiala, sredstva, karkoli. Veliko podjetij se odzove zelo pozitivno.