»40 % slovenskega gospodarstva je odvisnega od Kitajske. Mi pa si zatiskamo oči.«

Žiga Vavpotič je predsednik strateškega sveta za internacionalizacijo pri GZS, predsednik Slovensko-kitajskega poslovnega sveta in podpredsednik Slovensko-arabskega poslovnega sveta. Pred leti je vodil enega najuspešnejših slovenskih startupov, podjetje Outfit 7, znanega po Talking Tomu. Ta je že nekaj let v kitajski lasti. Obiskal je že 140 držav.

Kakšen je svet, kakšna je Slovenija in kakšna prihodnost obeh?

Ali naj Slovenija v negotovih geopolitičnih razmerah bolj stavi na bližnje trge ali raje na hitro rastoče oddaljene trge? JV Azija se hitro razvija …

Svet se geostrateško zelo hitro spreminja. Pravo vprašanje je, kako najti uravnotežen portfelj. Evropa bo še naprej naš najpomembnejši gospodarski prostor. Toda če želimo dvigati dodano vrednost, moramo biti izrazito prisotni tudi na drugih trgih: v Aziji, na Bližnjem vzhodu, v Indiji, Latinski Ameriki in tudi v Afriki.

Po mojem mnenju premalo razumemo, kaj se dogaja v svetu. Predsednica republike gre na obisk v Katar, za katerega vemo, kako funkcionira. V delegaciji pa ni naših državnih podjetij. Slovenija ima precej dobro diplomacijo in tudi precej zanimivih podjetij, ampak največji izziv je to dvoje znati povezati in pogumno nastopati tudi globalno.

Vrniva se še malo k posameznim trgom. Katerih pet trgov je po vašem mnenju za Slovenijo najbolj perspektivnih?

Če mislimo, da je svet prevelik, se že v izhodišču motimo. Sem eden mlajših članov trilateralne komisije, kjer se dvakrat na lepo srečujemo in razpravljamo o tem, kam gre svet.

Izboljšati moramo odnose z ZDA, za kar si nova vlada očitno prizadeva. Seveda ne moremo spregledati Kitajske, zanimiva zvezda postaja tudi Indija. S tega seznama ne bi izpustil zalivskih držav, kjer smo si ustvarili določen ugled, vendar tega do zdaj nismo znali dobro gospodarsko izkoristiti. Zelo zanimive so tudi države centralne Azije, nekdanje republike Sovjetske zveze.

Zakaj bi posebej izpostavil Kitajsko? Zavedati se moramo, da je kar 40 odstotkov slovenskega gospodarstva tako ali drugače odvisnega od Kitajske.

Ta država ni le ena ključnih gospodarskih sil sveta, temveč tudi pomemben del številnih evropskih dobavnih verig. Glede trgov morda še to: majhne države si ne morejo privoščiti, da jih ni tam, kjer danes nastaja prihodnost.

Kako voditi gospodarsko politiko, da bo uravnotežena med ZDA in Kitajsko, ki se na globalni ravni borita za primat? Kaj, če se pojavi zahteva po medsebojnem izključevanju? Kaj naj v takšnem primeru naredi Slovenija?

To je zelo zanimiva teza, v katero pa sam ne verjamem. Če pogledava zadnji obisk predsednika ZDA Donalda Trumpa na Kitajskem, je bil to eden najbolj elegantnih in zanimivih obiskov …

Dobro, to je diplomacija …

Vem, ampak na koncu je bilo tam kar nekaj predstavnikov ameriškega gospodarstva. Vsi sklepajo biznis z vsemi. Oči si zatiskamo predvsem glede tega, da naj bi bila Kitajska z vidika EU nezaželena. Ampak koliko evropskih držav, njihovih predsednikov, predsednikov vlad je bilo v zadnjem času na Kitajskem? Vsi v EU jamrajo glede Kitajske, hkrati pa z njo vsi poslujejo.

Bi bili lahko še prodornejši pri izvozu? Smo preveč razpršeni, preveč previdni?

Nismo preveč razpršeni. Zdi pa se mi, da smo pogosto preveč previdni. Pretirana previdnost se hitro sprevrže v zamujene priložnosti. Če hočemo biti mednarodno konkurenčni, potrebujemo več podjetij, ki razmišljajo globalno, in to že od nastanka. Ne le kot izvozniki, ampak tudi kot ustvarjalci tehnologij, blagovnih znamk in poslovnih modelov.

Ali mogoče prevladuje napačno dojemanje, da je teh podjetij pri nas samo nekaj? Ko sam gledam naše lestvice malih in srednjih podjetij, je tam res samo nekaj startupov, ki so uspeli, denimo Outfit 7 in Sportradar.

Toda številna družinska podjetja so pogosto močnejša kot startupi, a so v senci slednjih. Se tako zdi tudi vam?

Absolutno. Verjetno zaradi takšnih podjetij država sploh lahko deluje.

Kako bi država lahko bolje pomagala slovenskim podjetjem pri vstopu na nove trge?

Država seveda ne more sklepati poslov, lahko pa izboljša pogoje za poslovanje in jih tako omogoči čim več. Prav zato je gospodarska diplomacija pomembna in zato je pomembno, s kom se naši politiki razumejo.

Seveda sem pri tem malo kritičen do učinkovitosti veleposlaništev. Sprašujem se, zakaj ne morejo imeti poslovnih načrtov, da bi lahko merili njihove učinke po novih investicijah, odprtih novih trgih ali novih strateških partnerstvih. Kar lahko meriš, lahko tudi izboljšaš.

V strateškem svetu za internacionalizacijo pri GZS smo prejšnji vladi jasno predlagali, da moramo povečati nabor ljudi, ki delujejo v gospodarski diplomaciji kot ekonomski svetovalci. Strašljivo mi je opazovati, kako težko je dobiti ekonomskega svetovalca na Kitajskem ali v Združenih arabskih emiratih. Da ne omenjam Savdske Arabije, ki je eden od najpomembnejših trgov Bližnjega vzhoda, pa tudi globalno. Tam nimamo niti veleposlaništva.

A nismo bili slišani. Država bo morala razumeti, da je internacionalizacija skupen projekt države, gospodarstva, znanosti in celo diplomacije. Takšnega sodelovanja nam manjka.

Kitajsko poznate. Kako Kitajci upravljajo šolstvo in kako dobivajo kadre za gospodarstvo? Kaj bi se lahko od njih naučili?

Izobraževanje je med ključnimi področji, ki bi res moralo presegati državno politiko enega mandata. Države, ki se bodo tega zavedale, bodo zmagovalne. Za začetek bi omenil Finsko. Njihova lekcija je preprosta; kakovost šolstva je odvisna od kakovosti učiteljev. Ko učitelji delajo z našimi otroki, ustvarjajo največji del naše prihodnosti.

Pri Kitajski bi izpostavil dvoje: sposobnost njihovega razmišljanja o desetletjih vnaprej ter sistematično vlaganje v znanje, raziskovanje in razvoj talentov.

V Sloveniji se absolutno premalo pogovarjamo o meritokraciji. Najuspešnejše družbe znajo prepoznati, razviti in nagrajevati najbolj sposobne ljudi. V Sloveniji pa sem videl, kako jih znamo predvsem odgnati. Katera koli vlada, pa naj bo leva ali desna, bo razumela, da je to napačno, bo lahko zmagovala.

Kako slovenska podjetja bolje pripraviti na spremenjene globalne tokove in negotovost dobavnih verig? Kaj je treba narediti, da bodo odpornejša?

Mislim, da bi morali biti slovenski menedžerji in podjetniki več v svetu. Mednarodna aktivnost ni strošek, ampak investicija v znanje, razumevanje trga in poslovnih odnosov. Takšnih poslovnih mrež ni moč zgraditi čez noč. Nastajajo leta in leta.

To potrjuje moja izkušnja. Obiskal sem 140 držav, kakšno seveda tudi turistično. A če želi kdo razumeti, kako svet deluje, mora ta svet obiti. To bi slovensko gospodarstvo moralo bolj ponotranjiti. Država lahko ustvarja poslovno okolje doma, mednarodne konkurenčnosti posameznega podjetja pa ne more dvigati. To je naloga menedžmenta.

Lahko pa država vpliva na tuje investicije v Sloveniji. Kako do več tujih kakovostnih investicij?

Kapital izbira med državami, in ne nasprotno. Tako ni vprašanje, kako privabiti več investitorjev, ampak je temeljno vprašanje, zakaj bi najboljši investitorji sploh izbrali Slovenijo. Države danes tekmujejo s talenti, s kakovostjo institucij, predvsem pa s predvidljivim poslovnim okoljem za tuje naložbe.

To lajnamo vsi, nihče pa do zdaj tega ni znal postaviti v jasno vizijo. Temu je v zadnjem času še najbližje gospodarski program GZS za razvoj Slovenije Made in Slovenia 2035, ki za najpomembnejše panoge opredeljuje konkretne razvojne ukrepe. Najprej moramo vedeti, kakšne investicije v Sloveniji želimo. Ne kakršnega koli kapitala, ampak tistega, ki prinaša nove tehnologije, razvojne centre in tako naprej.

Kako do takšnega kapitala?

Najprej bomo morali tuje partnerje šteti za enakopravne in enakovredne – brez dvojnih meril. Marsikatero državo jemljemo z dvojnimi merili; ko na primer nek minister reče, da naših cest ne bodo gradili tujci, zaradi česar zavrnemo eno državo, potem pa ta posel dobijo denimo Turki.

Države niso neumne, še manj pa voditelji v teh državah. To si ti ljudje zapomnijo. Gre za investicije. To ni ideološko vprašanje; pravzaprav je to resno razvojno vprašanje.

In pomembno za blaginjo v Sloveniji.

Pomembno za blaginjo in dodano vrednost. Da nam bo lepše, bolje. Da bomo imeli šole, ceste, zdravstvo, dobre javne storitve …

Eden naših večjih uspehov, ko sem vodil Outfit 7, je bil ta, da smo imeli v Sloveniji sodelavce kar 29 narodnosti. A to ni bilo lahko, saj smo tekmovali z našimi podjetji v Španiji, Angliji ali na Cipru. Tam so imeli zaposleni boljše neto plače, čeprav so Outfit 7 te plače stale povsem enako kot v omenjenih treh državah.

Kako se danes v Sloveniji počuti talent iz tretjih držav, ki je v Sloveniji že osem do deset let, s stalnim bivališčem, ki mu je država odvzela volilno pravico na lokalnih volitvah?

Gotovo ne najbolje. Spoštujem pravico vsake države, da določi pravila igre za volitve. Toda Slovenija je to naredila čez noč, brez kakršnega koli strateškega pogovora ali dogovora. To me moti.

Mislim, da delamo napako. V tej državi je potrebnega več družbenega pogovora, pa tudi nov družbeni dogovor. A ta poteza se kaže kot ideološka, ne kot premišljen ukrep. Uspešne države znajo varovati oboje – svoje interese in svojo odprtost.

Ali verjamete, da bo Slovenija lahko vzdrževala močno rast s spremembo demografskih trendov in da ne bo potrebe po večjemu prilivu tujih kadrov?

Odgovor je jasen: ne. O tej temi se premalo pogovarjamo. Demografija je nekaj, kar bo na naše življenje res pomembno vplivalo. Seveda bosta to tudi tehnologija in umetna inteligenca. A tudi te diskusije v Sloveniji ni dovolj. Pogrešam pomembne razprave, ki bi nam pomagale, da bi ta družba postala boljša in da bi politiki na političnem podiju tekmovali s takšnimi temami.

Slovenska politika, pa tudi svetovna, je postala rumena.

Ne vsa. Države, ki prosperirajo, imajo dolgoročne poglede, razsvetljene vodje in razumejo, da je državo ključno upravljati s pogledom na dolgoročen razvoj.

Koliko nas v resnici stane vsak mesec zamude zaradi postopkov pri pridobivanju dovoljenj za tuj kader?

Preveč. Ne gre le za strošek časa, ampak predvsem za strošek izgubljenih priložnosti. Če podjetje zaradi večmesečne zamude izgubi vrhunskega strokovnjaka, lahko izgubi tudi razvojni projekt, novo investicijo ali dostop do pomembnega trga.

Če bi lahko spremenil samo eno zadevo, bi odpravil razdrobljenost postopkov. Za vrhunskega strokovnjaka ali investitorja bi moral obstajati enoten, digitalen in časovno zavezujoč postopek – ena vstopna točka, en odgovoren nosilec in jasen rok za odločitev.

Če hočemo privabiti kakovostne ljudi iz tujine, mora biti to vprašanje enega klika in preprostega postopka. V Dubaju so vzpostavili Government Accelerator, urad za spodbujanje vladnih rešitev.

To ustanovo so zaupali zelo aktivnemu mlademu človeku, ki je imel eno samo nalogo: vse, kar je prišlo na njegovo mizo, je moral rešiti v 48 urah, ko pa je on poklical katerega koli ministra ali uradnika, je ta moral priti k njemu na sestanek v dveh urah.

Ali znamo narediti kaj takšnega, kar bo hitro, učinkovito in odgovorno? Če tega ne bomo znali, potem bomo v primerjavi s svetom izgubljali. Za najboljše talente pa tekmuje ves svet.

Ali smo v Sloveniji pri zaposlovanju tujcev preveč previdni? Smo morda do tujcev včasih ksenofobni?

Rad bi rekel, da ne. Toda bojim se, da imamo v Sloveniji res ta izziv. Če nimamo odgovora, kakšno državo želimo čez 20 in 30 let, potem ne vemo, kaj bi radi. Namesto da bi bila takšna razprava strateška, postane populistična. To pa je najbolj nevarno.

Predvsem smo do tujcev preveč nezaupljivi. Ni vprašanje, ali te ljudi potrebujemo ali ne. Vprašanje je, ali znamo z njimi ustvariti družbo, v kateri bodo najboljši med njimi želeli živeti, delati in ustvarjati. Skupaj z nami.

Naj z vami delim zgodbo, ki pokaže, kakšen potencial ima Slovenija. Ko je Bog delil svet, so prišli vsi veliki narodi. Vsak narod je dobil svoj konec sveta. Potem pa je skromno pristopil Slovenec in vprašal: »Kaj pa mi?« In Bog je rekel: »Ja, kje ste pa bili toliko časa? Ni mi ostalo veliko na voljo. V bistvu mi je ostalo samo to, kar sem želel imeti zase.« Tako je nastala Slovenija.

Kadar koli se vrnem iz sveta domov, sem nad Slovenijo navdušen. Kaj s tem nebrušenim diamantom počnemo, pa je vprašanje zadnjih 35 letih. Preveč gledamo na preteklost. To Slovenijo preveč deli. Eni se še vedno ukvarjajo z letom 1945, drugi z osamosvojitvijo. Ključno vprašanje pa je, kaj bomo naredili v prihodnosti, da bomo boljši in da bo naše življenje bolj kakovostno.

Slovenija je majhna država, kar samo po sebi ni slabost. Nasprotno. Majhne države so lahko izjemno učinkovite, če delujejo usklajeno. V eni ulici Šanghaja živi skoraj toliko ljudi kot v celotni Sloveniji. Manhattan pa predstavlja večji gospodarski sistem od številnih držav. Če bomo v tako majhni državi energijo porabljali za medsebojne spore namesto za sodelovanje, nas svet ne bo čakal.