Iz katerih držav bi še lahko zaposlovali?

Peter Bruvo, direktor projektov iz kadrovskega podjetja Kariera:

Zaradi majhne mreže veleposlaništev se seznam močno skrči.«

Tako je v Afriki uporabno le veleposlaništvo v Egiptu, torej večji del Afrike odpade, opozarja in dodaja: »Stroški kandidatov, da oddajo prstne odtise in prevzamejo vizum, so zaradi razdalje bistveno višji od njihovih finančnih zmožnosti.«

Drugo omejitev Bruvo vidi v znanju tujih jezikov in zmožnosti sporazumevanja: »Zaradi tega so omejene možnosti na Kitajskem, v Južni Ameriki in drugih državah.«

Pri Karieri menijo, da bodo kandidati iz balkanskih držav v naslednjih letih še vedno prvi izbor med tujimi delavci. Ob predpostavki, da bodo v Sloveniji potrebe po kadrih še vedno rasle, pa bo treba zagotoviti vire tudi od drugod, še opozarja Bruvo: »Uspešna bodo tista podjetja, ki se bodo najbolje prilagodila prihodu tujih delavcev.«

Zakaj je lažje zaposliti Indijca kot Filipinca?

Slovenija je januarja v Manili na Filipinih končno odprla konzulat, kar bo olajšalo zaposlovanje filipinskih državljanov v Sloveniji. Ti bodo lahko zdaj biometrične podatke oddali na dveh lokacijah, v Manili in na otoku Cebu, kar bodo slovenske upravne enote dobile v največ dveh dneh. Postopki naj bi se tako skrajšali za nekaj tednov, pričakujejo na ministrstvu za zunanje zadeve.

Toda kljub krajšim postopkom je lažje zaposliti Indijce kot Filipince, zatrjuje Sabina Ivankovič, direktorica in lastnica podjetja Delos in pojasnjuje, zakaj: »V New Delhiju že imajo zunanje ministrstvo in postopki potekajo bistveno hitreje, kot bodo na Filipinih, kjer utečenih postopkov še ni.«

Trenutno je na Filipinih organizirana zunanja služba, ki je pooblaščena za jemanje prstnih odtisov, in sicer v Manili in Cebuju (agencija VFS Global). Poleg tega je s strani Filipinov zahtevano, da bodoči delodajalec vsem delavcem zagotovi prevoz v državo dela (nakup letalske vozovnice) in plačilo stanovanja, še pojasnjuje Ivankovićeva.

Po drugi strani si indijski delavci vse to plačajo sami, torej so s tega vidika ugodnejši za delodajalca, nadaljuje Ivankovićeva. Opozarja pa na eno težavo: »Na tem področju bo nastala cela vrsta nepravilnosti, saj bodo delodajalci ta denar od delavcev večinoma zahtevali nazaj tako, da jim bodo trgali od plače, to pa je nezakonito.«

Nadaljuje z razlago: »Indijski delavec pride v Slovenijo sam, na svoje stroške. Mi mu najdemo stanovanje, plačati pa si ga mora sam in podjetje s tem nima nič. Po drugi strani bo moral za filipinske delavce v podjetju nekdo poskrbeti in jim zagotoviti tako stanovanja kot letalske vozovnice.«

Ivankovićeva opozarja še na drugo pomembno stvar: filipinski delavci morajo po določenem času zapustiti državo, se za nekaj časa vrniti domov in potem zopet sprožiti postopek zaposlovanja ter priti nazaj. Točna časovnica bo znana v sporazumu med Slovenijo in Filipini, ki še ni sklenjen.

Na Hrvaškem so lahko denimo dve leti, nato pa se morajo za več mesecev vrniti domov, navaja kot primer in predpostavi slabost tega: »To bo povzročalo še večjo zmedo, tudi nezadovoljstvo podjetij, saj bodo tako izgubili delavca, ki so ga prej vse naučili in je samostojen.«

Zaradi vsega naštetega bodo Filipinci primerni za sezonska dela in gostinski segment, medtem ko so Indijci stabilni in sem prihajajo za dolgo časa. Primerni so za razne proizvodnje, skladišča in gradbeništvo, zato so s tega vidika za podjetja bolj zanesljivi, zaključuje Ivankovićeva.

Celotni članek si preberite v zadnji izdaji revije Podjetna Slovenija.