Generacija Z: Ni po moje – grem.

Zelo so neposredni, ko povedo, kaj jih moti. Ali pa v takšnem primeru preprosto odidejo, razlaga vodilna menedžerka e-Študentskega servisa Vesna Miloševič Zupančič:

»Če jim nekaj ne ustreza, če ne ponujate dela na daljavo ali pa če ugotovijo, da ne skrbite za okolje, so pripravljeni takoj oditi in stati za temi svojimi načeli. Nimajo težav z zamenjavo službe. Želijo si več različnih služb, da se naučijo več različnih stvari. Več študentskih del, da pridobijo raznolike izkušnje.«

Poleg tega se generacija Z se slabo pogaja, pravi Aleksander Zadel z Inštituta C. A. R. pa se ukvarja s svetovanjem v podjetjih, tudi pri kadrovskih politikah in razvoju osebnih potencialov zaposlenih:

»Če jim kaj ni všeč, se ne pogajajo, ampak preprosto ne pridejo nazaj. Pomembno pa se jim zdi tudi to, da se imajo »fajn«. Izrazito poudarjajo potrebo, da je v delovnem okolju prijetno, zabavno, zanimivo …«

Noro je, kaj se dogaja, je kritičen Zadel: »Včasih je veljalo, da gremo jest, ko smo lačni, in pit, ko smo žejni. Naše neprijetno počutje je vzgib za to, da gremo to izravnat, popravit, fiksirat, uredit. Če gremo delat, bomo nekaj dosegli. Rezultat nam bo dal občutek lastne vrednosti in pozitivno samopodobo.«

Danes je to obrnjeno na glavo. Da bi se generacija Z lotila dela, se mora že vnaprej počutiti dobro, pojasnjuje Zadel: »Če povem evolucijsko: oni morajo biti najprej siti, da bi šli potem jest, in odžejani, da bi šli pit. Če se počutijo super, če se jim zdi zanimivo, potem bodo mogoče šli delat; če so slabe volje, če niso razpoloženi, potem pač ne bodo šli.«

Mi starejši delamo za to, da ustvarjamo svet, okolje, rezultate, zaradi katerih smo potem zadovoljni, dobre volje, samozavestni, imamo občutek lastne vrednosti, pozitivno samopodobo in tako naprej. Oni pa hočejo biti zadovoljni že prej, še pravi Zadel.