INR za mlade: ne »da« ali »ne«, ampak »kdaj«?

Individualni naložbeni račun (INR) že od uvedbe velja za eno največjih davčnih novosti zadnjih let. A za mlade, ki lahko na mesec privarčujejo sto ali dvesto evrov, odgovor ni preprost.

Stroški transakcij lahko pri majhnih zneskih pojedo velik del davčne ugodnosti, po drugi strani pa imajo mladi nekaj, česar noben strošek ne more nadomestiti: čas. Kdaj je torej INR smiselna izbira in kdaj je bolje začeti drugače?

1. Prvo vprašanje: koliko sploh lahko vlagate?

Pri mladih vlagateljih je prvo vprašanje preprosto: koliko denarja bodo dejansko lahko namenili vlaganju.

»Če posamezna transakcija stane okoli 30 evrov, je nakup ETF-ja za 300 evrov zelo težko upravičiti, saj strošek predstavlja približno desetino vložka. Pri nakupu za 3.000 evrov pa strošek pade na približno odstotek,« pojasnjuje finančna novinarka, strokovnjakinja za finančno opismenjevanje in ustanoviteljica portala Money-How Marja Milič.

Pri manjših mesečnih zneskih zato pogosto ni najbolj smiselno kupovati vsak mesec. Bolj racionalen pristop je, da vlagatelj nekaj mesecev zbira sredstva in nato opravi večji nakup.

V NLB ob tem poudarjajo, da mora vlagatelj pri izbiri ponudnika gledati celoten stroškovni model, saj pri dolgoročnem vlaganju ni pomemben le strošek posameznega nakupa, ampak tudi stroški vodenja in upravljanja računa.

Pri manjših mesečnih vložkih je zato pogosto pomembneje optimizirati stroške kot loviti davčne ugodnosti. »Če od 100 evrov pomemben del takoj namenite za stroške, davčne prednosti INR težko pridejo do izraza,« opozarja Marja Milič.

INR sicer lahko odprete pri ponudniku, ki je vpisan v register ponudnikov INR. Ker se stroški ponudnikov INR med seboj razlikujejo, je Marja Milič v okviru portala Money-How pripravila brezplačen INR primerjalnik stroškov, kamor lahko vnesete želeni znesek in primerjate dejanske stroške različnih ponudnikov.

2. Največja prednost mladih ni denar, ampak čas

Kljub vprašanju stroškov imajo mladi vlagatelji pomembno prednost pred starejšimi: dolg časovni horizont.

Pri NLB poudarjajo, da je INR namenjen predvsem dolgoročnemu vlaganju, saj lahko vlagatelji z več desetletji varčevanja bolje izkoristijo učinek obrestno-obrestnega računa in davčne ugodnosti.

Podoben učinek kažejo tudi izračuni Modre zavarovalnice. Posameznik, ki začne varčevati pri 25 letih, mora za dodatnih 100.000 evrov prihrankov do 65. leta mesečno nameniti bistveno manj kot nekdo, ki začne šele pri 40 letih.

Razlika torej ni predvsem v višini mesečnega vložka, ampak v številu let, ko ima kapital čas rasti. Marja Milič zato opozarja, da mladi pogosto preveč razmišljajo o popolni izbiri računa ali ETF-ja, premalo pa o tem, da bi sploh začeli vlagati in pri tem vztrajali.

V zadnji izdaji raziskave Mind the Gap so pri ameriški analitski hiša Morningstar izračunali, da so vlagatelji v zadnjem desetletju v povprečju zaslužili približno 1,2 odstotne točke manj na leto, kot so ustvarili skladi, v katere so vlagali. Glavni razlog niso bili visoki stroški ali slaba izbira skladov, temveč predvsem čas nakupov in prodaj, saj so vlagatelji prepogosto poskušali ujeti pravi trenutek za vstop ali izstop s trga.

3. INR odpreti takoj ali počakati?

Ena največjih dilem pri INR je dejstvo, da ga je mogoče odpreti le enkrat v življenju. Mnogi mladi se zato sprašujejo, ali morajo pohiteti, da začne teči 15-letno obdobje do davčne oprostitve. Odgovor Marje Milič ni preprost:

»Če veste, da boste v nekaj mesecih ali približno enem letu zbrali skoraj 20.000 evrov, je smiselno nekoliko počakati in v celoti izkoristiti začetno letno kvoto, saj te možnosti pozneje ne boste več imeli.«

Po drugi strani opozarja, da se veliko mladih preveč ukvarja z vprašanjem idealnega trenutka za odprtje računa, premalo pa z bistveno pomembnejšim vprašanjem: ali bodo sploh začeli vlagati.

Če večjih prihrankov še dolgo ne boste imeli, je lahko pomembneje, da začnete graditi premoženje čim prej in si ustvarite navado rednega investiranja. Prav čas je namreč eden najpomembnejših dejavnikov dolgoročnega uspeha.

Poleg tega tudi pri običajnem trgovalnem računu vlagatelj po 15 letih lastništva posameznega vrednostnega papirja praviloma ne plača več davka na kapitalski dobiček. Razlika je predvsem v načinu obdavčitve in administraciji.

Pri običajnem trgovalnem računu se 15-letni rok šteje za vsak nakup posebej, pri INR pa za celoten račun. To poenostavi administracijo, vendar zmanjšuje prilagodljivost.

4. Kakšne naložbe izbrati?

Če bi mlada oseba danes odpirala običajni trgovalni račun, bi ji Marja Milič priporočila široko razpršen nizkocenovni ETF, ki sledi globalnim delniškim indeksom, kot sta MSCI World in FTSE All World: »Takšna naložba omogoča izpostavljenost tisočem podjetij po svetu in zmanjšuje tveganje, da bi bil vlagatelj preveč odvisen od ene države, sektorja ali posamezne delnice.«

Pri INR je položaj nekoliko drugačen. Izbira finančnih instrumentov je omejena z zakonom in ponudbo posameznega ponudnika, zato popolnoma enake globalne razpršitve pogosto ni mogoče doseči.

Ponudba se sicer postopno izboljšuje. Marja Milič opaža, da so ponudniki v zadnjem času razširili nabor ETF-jev, med drugim tudi s skladi, ki sledijo indeksu S&P 500. Kljub temu meni, da ostaja omejena možnost globalne razpršitve ena pomembnejših slabosti INR za mlade vlagatelje.

Na portalu Money-How je sicer na voljo INR iskalnik, kjer je mogoče preveriti, kateri ETF-ji so znotraj posameznega INR računa dejansko na voljo.

5. Ali je bolje vlagati vsak mesec ali počakati na večji znesek?

Načeloma je Marja Milič zagovornica postopnega investiranja oziroma strategije »dollar-cost averaging« (DCA), pri kateri vlagatelj redno vlaga enake zneske ne glede na dogajanje na trgih. Pri INR računih zato zaradi stroškov predlaga nekaj večjih nakupov letno, ne pa mesečnih nakupov po 100 ali 200 evrov.

Če pa ima vlagatelj večji enkratni znesek že na voljo, so ugotovitve nekoliko drugačne. Raziskava družbe Vanguard je pokazala, da je bilo takojšnje investiranje zgodovinsko uspešnejše od postopnega razporejanja denarja v približno dveh tretjinah primerov. Razlog je preprost: delniški trgi dolgoročno pogosteje rastejo kot padajo.

Tudi zato Marja Milič poudarja, da je treba razlikovati med mesečnim varčevanjem iz prihodkov in enkratnim investiranjem večjih prihrankov. Pri prvem je postopno vlaganje praktično edina smiselna možnost, pri drugem pa raziskave pogosto kažejo prednost hitrejšega vstopa na trg.

6. Največja napaka mladih: iskanje bližnjic

Ne glede na to, ali mladi vlagajo prek INR ali običajnega trgovalnega računa, pogosto naredijo podobne napake.

Najpogosteje lovijo vroče zgodbe in iščejo bližnjice do bogastva, izpostavlja Marja Milič: »Veliko mladih preveč stavi na posamezne delnice, kriptovalute ali trenutno najbolj priljubljene sektorje, pri tem pa zanemarijo razpršitev.«

Podobno ugotavljajo tudi raziskovalci družbe Morningstar. Njihove analize kažejo, da vlagatelji največ škode pogosto povzročijo sami sebi, ko zaradi strahu ali pohlepa odstopijo od dolgoročnega načrta. Največja napaka zato pogosto ni izbira napačnega ETF-ja, temveč opustitev naložbene strategije ob prvem večjem padcu trgov.

Za dolgoročen uspeh so disciplina, redno vlaganje in dobra razpršitev portfelja veliko pomembnejši kot iskanje zmagovalne naložbe.

7. Kdaj INR ni najboljša prva izbira?

Preden začnete vlagati, bi morali po mnenju Marje Milič najprej poskrbeti za osnovno finančno varnost: »Najprej je treba oblikovati varnostno rezervo za nepričakovane dogodke in odplačati drage potrošniške kredite ali druge obveznosti z visokimi obrestnimi merami.«

Podobno velja za večje življenjske cilje. Če nekdo v naslednjih nekaj letih načrtuje nakup stanovanja ali drugo večjo investicijo, se izognite preveliki izpostavljenosti delniškim naložbam: »V delniške naložbe je priporočljivo vlagati za cilje, ki so oddaljeni vsaj deset let,« svetuje Marja Milič.

Prav dolg časovni horizont namreč vlagatelju omogoča, da lažje prebrodi neizogibna nihanja na kapitalskih trgih.

8. Kaj bi naredil 25-letnik s 100 ali 200 evri na mesec?

Če bi danes 25-letnik začel graditi premoženje iz nič in bi lahko vsak mesec namenil 100 ali 200 evrov, Marja Milič pravi, da sama najverjetneje ne bi odprla INR: »Hkrati bi gradila varnostno rezervo, večino sredstev pa usmerila v nizkocenovni trgovalni račun in široko razpršen nizkocenovni ETF. Nakupe bi avtomatizirala, tako da bi se vsak mesec izvedli ne glede na dogajanje na trgu.«

Po njenem mnenju je pri majhnih mesečnih vložkih pomembneje, da čim več denarja dejansko pride na trg, kot pa da velik del sredstev porabijo stroški posameznih transakcij.

Ob tem poudarja, da INR ni slaba rešitev. Nasprotno, za vlagatelje z večjimi prihranki je lahko zaradi davčnih ugodnosti zelo zanimiv. Ključno pa je razumeti njegove omejitve.