»Možna sankcija za kršitev bi bila odstop s funkcije ali omejitev dela plače.«

Kakšne predloge za izboljšanje boja proti korupciji je KPK pred 1. majem poslala poslancem novega sklica Državnega zbora?

Kaj nova predsednica KPK meni o ustanovitvi Skoka po vzoru hrvaškega Uskoka?

Kako bo na korupcijska tveganja vplivala umetna inteligenca?

Katarina Bervar Sternad je bila za novo predsednico Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) s šestletnim mandatom imenovana pred mesecem in pol. Torej prav v vročem volilnem času, ko sta bili korupcija in KPK pogosto tema političnih diskusij. V zadnjih mesecih smo slišali veliko političnih idej, kaj storiti s korupcijo in tudi s KPK.

Katere spremembe pa predlagata KPK, ki je preventivna protikorupcijska ustanova, in njena nova predsednica?

Kje vidite največje pomanjkljivosti v kazenskem pregonu korupcije?
V Sloveniji med ljudmi prevladuje prepričanje, da je veliko korupcije, na koncu pa ne odgovarja nihče. Ljudje sicer pozabljajo, da so nekateri končali v zaporu. Kljub temu je verjetno še kaj prostora za izboljšave, ko gre za kazenski pregon?

Mi vidimo možnosti za bolj intenzivno sodelovanje s policijo, tožilstvom in sodstvom. S takšnim sodelovanjem se odkrivajo ozka grla, ki jih je v praksi mogoče izboljšati. V največjem interesu vseh so hitri postopki.

Če primer ne dobi dovolj hitro epiloga, to v javnosti preprosto izzveni, tako da kazenski postopek nima takšnega učinka, kot bi si ga v družbi želeli.

Kakšne so sankcije? Ali sankcije v Sloveniji odvračajo od korupcijskih dejanj?

Pred prvomajskimi prazniki smo na poslance novega sklica Državnega zbora naslovili predloge, kako sami vidimo ukrepe za izboljšanje boja proti korupciji v Republiki Sloveniji.

Osredotočili smo se predvsem na področje preprečevanja in spremembe v našem krovnem zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. Med predlogi so poenostavitev oziroma jasnejši postopek pred KPK in spremembe na področju sankcij za kršitelje.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da so vloge malo bolje razdelane, vseeno pa so procesne varovalke omogočene vsem, ki v postopek vstopajo; med drugim določitev prednostne zadeve na upravnem sodišču, pa sankcije za kršitev integritete, ki je trenutno nimamo. Zdi se nam nujno, da prejemamo odzive na naša priporočila.

Predlagali smo tudi jasnejšo ureditev področja lobiranja. Ti koraki znotraj pristojnosti KPK nedvomno lahko pripomorejo k učinkovitejšemu preprečevanju korupcije in tudi k odvračalnemu učinku. Seveda to ni celoten spekter boja proti korupciji.

Tako smo predlagali tudi, naj bodo vse druge spremembe načrtovane ali pa je treba o njih premisliti po pogovoru z vsemi deležniki, institucijami in organi, ki v tem procesu sodelujejo. Prepričani smo, da je samo takšno iskanje rešitev ali sprejemanje ukrepov za učinkovitejši boj proti korupciji lahko uspešno.

Omenili ste prednostne postopke na sodiščih. Ali potemtakem stremite k temu, da bi najbolj nevarni ali največji sumi koruptivnih tveganj in dejanj dobili prednostno obravnavo na vseh ravneh?

Mi smo omejeni na postopke pred upravnim sodiščem, zato naši predlogi veljajo za to sodišče.

Ali menite, da bi bilo dobro tudi na drugih področjih prednostno obravnavati največje primere?

Da. Glede na to, da znotraj tožilskega dela korupcijska kazniva dejanja obravnava specializirani oddelek, to jasno pove, da gre za posebno kategorijo dejanj, ki bi morala hitro dobiti tudi sodni epilog.

V volilni kampanji smo slišali, da bi Slovenija morala imeti posebno organizacijo Skok po zgledu hrvaškega urada za zmanjšanje korupcije in organiziranega kriminala Uskok.
Morda bi ga pri nas lahko imenovali tudi Hops. 😊 Ali menite, da je to dobra ideja?

Visoka politična zaveza boju proti korupciji je gotovo dobro sporočilo. Hkrati pa je pomembno tudi, da se pred spremembami opravi analiza in evaluacija tega, kar imamo: kaj deluje dobro, kaj ne, kaj potrebujemo …

Včasih s prehitrimi ukrepi ali rešitvami lahko zdravimo napačne probleme. V Sloveniji kar nekaj takšnih organov že imamo. Enako imajo na Hrvaškem tudi Komisijo za preprečevanje konflikta interesov in policijsko enoto, ki se ukvarja s tem. Na področju boja proti korupciji deluje cela skupina institucij ali organov. To predvideva tudi pred kratkim sprejeta direktiva EU na področju preprečevanja korupcije.

Predvideva pregon in preventivni del – funkcionalno neodvisne ločene institucije, ki opravljajo vsaka svojo nalogo.

Pred volitvami je bilo precej govora o tem, da je KPK brezzobi tiger in da je to preventivna ustanova: kaj vam vendarle manjka, da bi bili bolj zobat tiger?

Del rešitev je v spremembi zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Če bi se organi morali odzivati na naša priporočila, bi to pomenilo, da se po tem, ko je nekaj ugotovljeno, uvedejo spremembe. Lahko bi se izrekale sankcije za kršitve integritete, ki jih trenutno nimamo.

To bi lahko imelo boljši odvračalen učinek. Že to, da bi imeli določeno sankcijo, bi bil velik korak. Na ugotovitve KPK bi verjetno slišali drugačne odzive, kot smo jih poslušali v preteklosti. To bi resnično pomagalo pri splošnem dojemanju KPK.

Prijav korupcijskih tveganj je skoraj 60 odstotkov več kot leta poprej. To seveda lahko pomeni tudi, da ljudje bolj zaupajo v institucije in v njihove prijavne poti.«

Kakšne sankcije ste predlagali?

Konkretne sankcije morajo biti sorazmerne s težo kršitve. V primeru kršitve integritete bi bile primerne sankcije na primer omejitve pri kandidiranju za določene javne funkcije, kot to denimo že velja na nekaterih področnih predpisih, v javnem zdravstvu in SDH.

Sankcija bi najbrž lahko bila tudi odstop s trenutne funkcije, seveda glede na težo kršitve. Ali pa omejitev nekih drugih pravic, ki so povezane s to javno funkcijo, na primer dela plače.

To bi se najbrž zgodilo po končni odločitvi upravnega sodišča?

Takrat, ko bi bila odločitev pravnomočna. To je lahko po dokončni odločitvi KPK. Če obravnavana oseba zoper takšno odločitev uporabi pravno sredstvo, pa po pravnomočnosti sodne odločitve.

Živimo v nekoliko čudnih geostrateških in geopolitičnih razmerah. To je čas družbenih omrežij, kjer uporabniki objavljajo zelo različna stališča in mnenja; tudi nekateri politiki v svetu na teh omrežjih objavljajo marsikaj.
Ali po vašem mnenju to lahko negativno vpliva tudi na korupcijo v Sloveniji, ker lahko oblikuje odnos ljudi do korupcije? To so vendarle tudi vzori mladi generaciji.

To slabo vpliva predvsem na odnos do institucij pravne države, sodišč in drugih ustanov, ki tvorimo njen okvir, saj spodkopava zaupanje vanje in njihov ugled; ruši tisto, kar gradimo že 35 let. V takšnih razmerah je še bistveno težje delovati in nadzirati, kaj šele napredovati.

Katera nova korupcijska tveganja pričakujete v prihodnje? Je mogoče, da bo kaj več korupcijskih tveganj povezanih tudi z umetno inteligenco?

Umetna inteligenca (UI) prinaša kar nekaj novosti. V šolah, na fakultetah ali pri raziskovalnem delu je že treba razkriti, ali delate s pomočjo UI, saj je zaradi prednosti, ki jih ta ponuja, integritetno in transparentno ravnanje lahko tudi vprašljivo. Po drugi strani UI temelji na algoritmih. Če niso postavljeni povsem objektivno oziroma nepristransko, lahko na primer v procesih dodeljevanja javnih sredstev ali pa drugih pravic favorizirajo določene ponudnike. Lahko onemogočajo popolnoma transparenten vpogled v postopke.

Če to področje ni ustrezno varovano in nadzorovano ter pride do zlorabe podatkov, ki jih je pri uporabi UI ogromno, se lahko pojavijo večja korupcijska tveganja.

V podjetjih, kjer obstajajo prijavne poti za sporočanje nepravilnosti, je narejen že velik korak k temu, da znotraj podjetja ne bi prihajalo do koruptivnih praks.«

Ali bo prav zaradi korupcijskih tveganj oziroma obvladovanja teh tveganj nujno, da se končno razkrijejo algoritmi, na podlagi katerih deluje UI?
V nasprotnem primeru je najbrž vprašanje, ali je korupcijsko tveganje sploh mogoče odpraviti, če ne poznamo algoritmov v ozadju.

Da, zagotovo je to eno izmed osrednjih vprašanj. Kako dostopni so vzvodi v ozadju UI? Koliko smo posamezniki, ki jo uporabljamo, o tem ozaveščeni? Ali sploh imamo dostop do teh informacij, da lahko tudi sami ravnamo zaščitno in smo hkrati varni pred različnimi vdori? In ali smo zaradi algoritmov, ki so ali pa niso odkriti, obravnavani enako?

Katera korupcijska tveganja ali pa dejanja so bila v zadnjih letih najpogostejša?

KPK sicer sodeluje z policijo, tožilstvom in sodstvom, ki korupcijska dejanja preiskujejo in o njih tudi sodijo. Vendar pa se KPK kot preventivni organ ukvarja predvsem z zaznavanjem tveganj, ki vodijo v korupcijo.

Na področju pregona nimamo pristojnosti. Na podlagi zakonodaje KPK sporoča, ko se tveganja zaznajo in odkrijejo. To počne z načelnimi mnenji, priporočili, pa tudi z nadzorom nad samimi instituti, kot to predvideva zakon. Gre za nasprotja interesov, nadzor nad premoženjskim stanjem in podobno.

Pri nasprotju interesov gre za različna možna korupcijska tveganja. To se najbrž lahko zgodi pri javnih naročilih ali na drugih področjih. Na katerem področju je tveganj največ?

Javna naročila obsegajo med 13 in 14 odstotki bruto domačega proizvoda. Gre za znatno količino javnega denarja, ki se ga prerazporeja in dodeljuje prek javnih naročil. Tudi postopki so pri tem zelo kompleksni, zahtevni in praviloma podvrženi časovnim pritiskom. Korupcijska tveganja so zato večja, to področje pa terja več pozornosti.

Ali je korupcijskih tveganj pri javnih naročilih v zadnjih letih več ali manj?

Prijav je več. To je seveda lahko tudi posledica aktivnejše vloge KPK na tem področju, ki tu deluje kot zagovornica javnega interesa. A to ni edino takšno področje. Pomembnejša področja so še zdravstvene storitve, obrambe, veliki infrastrukturni projekti …

Kje pa smo po korupcijskih tveganjih v primerjavi z drugimi, bližnjimi ali podobnimi državami? V predvolilnih kampanjah je veliko govora o tem, kakšna je korupcija.
Kje je torej Slovenija, če se primerja s podobnimi državami na zahodu ali v Srednji Evropi?

Metodološko se za ta namen uporablja indeks zaznave korupcije; gre za to, kako javnost in drugi deležniki zaznavajo korupcijo. Slovenija je na lestvici najboljših v zadnjem letu padla. Smo v nekoliko slabšem položaju.

A poudarjam, da gre za zaznavo korupcije, torej za percepcijo stanja korupcije v državi. K tej prispevajo različni dejavniki, tudi različne politične afere ali odnos najvišjih predstavnikov oblasti, bodisi do koruptivnih primerov bodisi do ugotovitev KPK.

Ko govorimo o korupciji, je izjemno pomembno tudi dejstvo, da preprečevanje korupcije pomaga krepiti zaupanje v institucije, ki gradijo pravno državo. In spodkopavanje katerekoli od teh institucij v resnici ruši tudi percepcijo tega.

Percepcija je lahko drugačna od realnosti. Ali zaznavo korupcije kaj primerjate z realnostjo?

Prijav je skoraj 60 odstotkov več kot leta poprej. To seveda lahko pomeni tudi, da ljudje bolj zaupajo v institucijo in v njene prijavne poti. Na drugi strani imamo statistiko sodnih odločb glede korupcijskih kaznivih dejanj, ki jih je bilo na prvi stopnji lani 54. Največkrat se obravnava primere zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

Kaj je to pomeni v primerjavi s stanjem pred petimi leti? Je to več ali manj?

V času, ko jih beleži komisija, je opazno nihanje med posameznimi leti. Ni specifičnega trenda. Da bi lahko vodili bolj natančno statistiko, je nujna vzpostavitev enotnega identifikatorja, saj se pri vodenju podatkov kažejo neskladja med podatki policije, tožilstva in sodišč.

Ta ukrep smo zato vnesli tudi v Akcijski načrt za uresničevanje Resolucije o preprečevanju korupcije v RS. Načrtovano je, da bosta ukrep do leta 2028 izvedla Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za notranje zadeve v sodelovanju s komisijo.

Dejali ste, na lestvici zaznavanja korupcije padamo. Kako pa je s trendi v podobnih državah v Evropi?

Države, ki imajo tradicionalno ponotranjene vrednote v zvezi s korupcijo, so seveda višje na lestvici. To so hkrati države, ki imajo že leta vzpostavljene sisteme za njeno preprečevanje oziroma učinkovito spoprijemanje z njo. Četudi jih ni, so prav vrednote eden najboljših dejavnikov preprečevanja korupcije. Preventiva pomeni predvsem ničelno toleranco do nje in zelo visoko stopnjo integritete tistih, ki zastopajo državo.

Druga svetovna vojna se je končala leta 1945. Po približno 30 ali 35 letih, torej leta 1980, so države, o katerih verjetno govoriva, te vrednote že ponotranjile. Zdi pa se, da jih mi 35 let po osamosvojitvi še vedno nismo. Zakaj pri odnosu do korupcije zaostajamo?

Prešli smo iz enega v drug sistem, to pa zahteva drugačno vedenje in drugačen odnos do institucij ter do javne koristi.

Ampak 35 let je veliko, mar ne?

Očitno v demokracijah niti ne toliko; vendarle gre za generacije. Novim generacijam pravzaprav sami privzgajamo vrednoto poštenosti. Sami skrbimo, da prihodnje generacije to razumejo in že v mladosti ponotranjijo, kaj sta integriteta in poštenost. Oseba je nato kot odrasla verjetno manj nagnjena h korupciji. Pri KPK zato veliko pozornosti namenjamo izobraževanju mladih.

Pri kateri vrsti podjetij v prihodnje vidite največja tveganja za korupcijo?

To velja za tista podjetja, kjer še niso vzpostavljeni sistemi za preprečevanje korupcije. Tam, kjer notranji sistemi odkrivanja, preprečevanja in reševanja obstajajo, je korupcije manj.

Na kaj naj bodo menedžerji najbolj pozorni? Kako lahko opazijo vzorce korupcijskih tveganj?

V podjetjih, kjer obstajajo prijavne poti za sporočanje neke nepravilnosti, je narejen že velik korak k temu, da znotraj podjetja do takšnih praks ne bi prihajalo, hkrati pa je vodstvo s tem pravočasno seznanjeno. Seveda pa je odgovornost vodstva, da takšne sisteme vzpostavi ter da so ti tudi dostopni in uporabni.

  Preberite tudi
Iz posebnih izdaj
Pomakni se na vrh