»Slovenija tvega, da bo zaostala …«

Arturo Bris, direktor Svetovnega centra za konkurenčnost IMD, v ekskluzivnem intervjuju razkriva, kakšna je trenutna kondicija Slovenije in EU ter kaj bi morala storiti nova vlada, da bi okrepila konkurenčnost Slovenije, s tem pa zagotovila blaginjo v državi.

V zadnjih dveh letih se Slovenija na lestvici konkurenčnosti IMD uvršča na 46. mesto, potem ko je v prejšnjih dveh letih skupaj padla za osem mest. Kaj delamo narobe?

Letopis konkurenčnosti IMD za leto 2025 poudarja, da stagnacija Slovenije na 46. mestu ni zgolj statistični pokazatelj, temveč odraz globoko zakoreninjenih strukturnih togosti. Te so preprečile, da bi gospodarstvo okrevalo skupaj z regionalnimi tekmeci.

Čeprav Slovenija ohranja razmeroma dobro uvrstitev pri gospodarski uspešnosti (37. mesto), jo močno zavirata pomanjkanje poslovne učinkovitosti (55. mesto) in vladne učinkovitosti (48. mesto). To nakazuje razkorak med političnimi nameni in realnostjo na trgu.

Glavna »napaka« je pri kategoriji odnosov in vrednot, kjer Slovenija globalno zaostaja na 64. mestu. To kaže na družbeni in politični odpor do gospodarskih in socialnih reform (63. mesto), ki so nujne za delovanje v razdrobljenem globalnem gospodarstvu.

Poleg tega ostaja pomembno ozko grlo trg dela (61. mesto), kar je posledica visokih stopenj socialnih prispevkov zaposlenih (66. mesto) ter zaznanega pomanjkanja fleksibilnosti in prilagodljivosti delovne sile (66. mesto).

Brez odprave teh notranjih kulturnih in regulativnih ovir Slovenija tvega, da bo zaostala, medtem ko se druge srednje velike evropske države usmerjajo v bolj agilne, digitalno usmerjene modele.

Kaj Češka dela pravilno, da se uvršča kar 21 mest višje od Slovenije?

Razlika med Češko (25. mesto) in Slovenijo (46. mesto) je učbeniški primer, kako lahko institucionalna moč in poslovna dinamika podobno posttranzicijsko gospodarstvo potisneta naprej. Češka ima prednost 21 mest zaradi bistveno boljše vladne učinkovitosti (21. mesto v primerjavi s slovenskim 48. mestom) in poslovne učinkovitosti (30. mesto v primerjavi s slovenskim 55. mestom).

Natančneje, Češka upravlja javne finance (22. mesto) in institucionalni okvir (14. mesto) veliko učinkoviteje kot Slovenija (45. mesto pri obeh). Češka je na primer na 11. mestu pri kazalniku »Javne finance«, kar kaže na vlado, ki po mnenju poslovnih voditeljev ne ovira gospodarske dejavnosti, medtem ko slovenska uvrstitev na 59. mesto pri istem kazalniku nakazuje precej bolj vsiljivo ali neučinkovito fiskalno okolje.

Poleg tega je Češka ustvarila bolj prijazno okolje za naložbe (17. mesto pri kazalniku »Tuji vlagatelji«), medtem ko 28. mesto Slovenije skupaj z 58. mestom pri kazalniku mednarodnih naložb kaže jasno vrzel v sposobnosti privabljanja in ohranjanja globalnega kapitala, potrebnega za rast visokotehnološke industrije.

Zakaj so tuji vlagatelji v zadnjem času deloma izgubili zaupanje v Slovenijo?

Težave Slovenije z mednarodnimi naložbami so neposredna posledica zaznanega pomanjkanja predvidljivosti politik in obremenjujočega birokratskega okolja. Tuji vlagatelji so posebej občutljivi na »prilagodljivost vladne politike«, kjer Slovenija zaseda zelo slabo 65. mesto. Pravni in regulativni okvir (55. mesto) velja za togega in počasnega pri odzivanju na hitre spremembe v globalni trgovini.

Čeprav ima država razmeroma dobro uvrstitev pri »pritoku neposrednih tujih naložb« (36. mesto), kazalnik »zaloga neposrednih tujih naložb glede na BDP« (44. mesto) kaže, da dolgoročni kapital ne ostaja ali ne raste tako hitro kot v bolj konkurenčnih gospodarstvih.

Podatki iz anket dodatno kažejo, da sta »transparentnost« (58. mesto) in »birokracija« (57. mesto) pomembna odvračajoča dejavnika. V času »friendshoringa« – selitve dobavnih verig v prijateljske in zavezniške države – vlagatelji izbirajo jurisdikcije, ki ponujajo »pametni protekcionizem« in visoko agilnost, prav to pa sta področji, kjer Slovenija trenutno zaostaja.

Kaj bi morala nova vlada spremeniti, da bi izboljšala svojo učinkovitost?

Za izboljšanje vladne učinkovitosti (48. mesto) mora nova vlada dati prednost kategorijama »institucionalni okvir« (45. mesto) in »poslovna zakonodaja« (51. mesto). Ključna izhodiščna točka je »prilagodljivost vladne politike«, kjer trenutna uvrstitev na 65. mesto močno zavira nacionalno konkurenčnost.

Vlada bi se morala premakniti proti modelu »predvidevajočega upravljanja«, kar vključuje spremljanje trendov in scenarijsko načrtovanje za prepoznavanje izzivov, preden ti postanejo kriza. Potrebne so tudi temeljite izboljšave na področju »transparentnosti« (58. mesto) in »birokracije« (57. mesto).

Na primer, zmanjšanje kompleksnosti postopkov za ustanavljanje podjetij (kjer je Slovenija na 40. mestu) ter izboljšanje pravnega in regulativnega okvira (55. mesto) bi zasebnemu sektorju sporočilo, da je država pri produktivnosti partner, ne ovira.

Učinkovito upravljanje v letu 2025 opredeljuje sposobnost zmanjševanja družbeno-ekonomskih razhajanj; »prvaka«, kot sta Danska in Švica, združujeta visoko učinkovitost z nizko neenakostjo – ravnotežje, ki ga mora doseči tudi Slovenija z bolj vključujočimi in odzivnimi institucijami.

Kaj naj storijo menedžerji in podjetniki, da bi izboljšali poslovno učinkovitost?

Menedžerji in podjetniki v Sloveniji imajo zahtevno nalogo izboljšati poslovno učinkovitost (55. mesto), zlasti na področju »menedžerskih praks« (52. mesto) in »odnosov in vrednot« (64. mesto). Podatki kažejo na krizo agilnosti; slovenska podjetja so na 66. mestu glede »fleksibilnosti in prilagodljivosti« ter na 63. mestu glede »potrebe po gospodarskih in socialnih reformah«.

Za preobrat mora vodstvo opustiti tradicionalne hierarhične modele in sprejeti digitalno preobrazbo (64. mesto). Posebej pomembno področje za izboljšave je »uporaba velikih podatkov in analitike«, kjer je Slovenija na 65. mestu, kar kaže na precejšen tehnološki zaostanek zasebnega sektorja. Menedžerji morajo izboljšati tudi »motivacijo delavcev« (52. mesto) in »vajeništvo« (68. mesto) z večjim vlaganjem v razvoj človeškega kapitala.

Kako lahko razložimo, da je Slovenija relativno visoko uvrščena pri gospodarski uspešnosti (37. mesto), a nizko pri poslovni učinkovitosti (55. mesto)?

Paradoks, da je Slovenija na 37. mestu pri gospodarski uspešnosti, pri poslovni učinkovitosti pa na 55. mestu, je mogoče razložiti z močno odvisnostjo države od zunanje trgovine v primerjavi z njenimi notranjimi strukturnimi slabostmi. Kategorija »mednarodna trgovina« je izrazita prednost Slovenije, saj je na 10. mestu na svetu. Tega poganjata izjemen delež izvoza blaga v BDP (3. mesto) in visoko razmerje trgovine do BDP (5. mesto).

To kaže, da so slovenski proizvodi konkurenčni na globalnem trgu in da je država dobro vključena v evropske dobavne verige. Vendar pa je ta »uspešnost« rezultat preteklega industrijskega zagona in geografske prednosti, ne pa trenutne operativne »učinkovitosti«. Nizka poslovna učinkovitost (55. mesto) razkriva, da notranji motorji rasti – realna rast produktivnosti dela (56. mesto), kredibilnost menedžmenta (63. mesto) in celoten vrednostni sistem (61. mesto) – ne dohajajo razvoja.

V bistvu Slovenija dobro prodaja v tujini, vendar domače poslovno okolje postaja vse dražje in bolj togo, kar ustvarja ranljivost, saj bi lahko vsak šok v zunanji trgovini hitro povzročil upad splošne blaginje.

Kaj bi morala vlada spremeniti v davčni politiki (51. mesto), da bi izboljšala uvrstitev?

Davčna politika Slovenije (51. mesto) je pomembna ovira za konkurenčnost, zlasti zaradi velike obremenitve dela. Stopnja socialnih prispevkov zaposlenih je izrazit negativni izstopajoč dejavnik (66. mesto), kar neposredno povečuje stroške kvalificirane delovne sile in zmanjšuje razpoložljivi dohodek zaposlenih.

Za izboljšanje uvrstitve bi morala vlada razmisliti o spremembi davčne strukture – zmanjšanju obdavčitve dela in večjem poudarku na davkih na potrošnjo ali okolje, ki bolj spodbujajo rast. Kazalnik »realni osebni davki« (64. mesto) kaže, da davčni sistem velja za zelo neprivlačnega za talente.

Nasprotno konkurenčne države pogosto uporabljajo ciljno usmerjene fiskalne pristope za podporo strateškim sektorjem, ne da bi s tem spodbujale inflacijo. Na primer, znižanje stopnje socialnih prispevkov delodajalcev (43. mesto) bi podjetjem omogočilo več fiskalnega prostora za vlaganje v izdatke za raziskave in razvoj (32. mesto). Ti so trenutno razmeroma dobri, a bi lahko postali glavni motor prihodnje rasti, če bi jih spremljalo bolj privlačno davčno okolje za vrhunski menedžment in raziskovalce.

Ko gre za vrednote, ki podpirajo podjetništvo in reforme, je Slovenija uvrščena zelo nizko, na 64. mesto. Kako hitro bi to lahko začelo vplivati na splošno blaginjo?

Nizka uvrstitev pri »odnosih in vrednotah« je morda najbolj zaskrbljujoč signal za dolgoročno blaginjo Slovenije. Kaže na pomanjkanje družbene pripravljenosti za digitalni in ekološki prehod. Država zaseda 63. mesto pri »potrebi po gospodarskih in socialnih reformah«. To nakazuje na »utrujenost od reform« ali pomanjkanje zaupanja v institucije, ki predlagajo spremembe.

Takšna kulturna inertnost lahko zelo hitro vpliva na blaginjo – pogosto že v enem investicijskem ciklu – saj vodi v »beg možganov« (55. mesto) in neuspeh pri privabljanju »visoko usposobljenih tujih kadrov« (65. mesto). Konkurenčnost je treba danes ponovno zaslužiti s pametno politiko in strateško agilnostjo.

Če slovenski vrednostni sistem (60. mesto) ostane zaprt za globalizacijo (62. mesto) in odporen na »fleksibilnost in prilagodljivost« (66. mesto), ki ju zahteva sodobna industrija, bo država težko ohranila visoko kakovost življenja (47. mesto). Agilnejši konkurenti v vzhodni Evropi in Aziji bodo prevzemali segmente globalnega gospodarstva z višjo dodano vrednostjo.

Smo sredi nove energetske krize. Kako bi se morali odzvati, da bi ohranili ali izboljšali konkurenčnost in s tem zaščitili blaginjo?

Ob soočanju z energetsko krizo mora Slovenija svoje »zelene zahteve« preoblikovati iz regulativnega bremena v vir konkurenčne prednosti. Trenutno je slovenska »energetska infrastruktura« na 48. mestu, delež domače proizvodnje energije pa znaša le 47,91 odstotka skupne porabe (43. mesto).

Za zaščito blaginje mora država pospešiti delež obnovljivih virov energije (34. mesto) in izboljšati energetsko intenzivnost (26. mesto). Vodilne države razvijajo napredne mehanizme zelenega financiranja in sisteme določanja cen ogljika, ki spodbujajo učinkovitost.

Slovenija bi se lahko zgledovala po »nordijskem grozdu«, ki z močnimi institucionalnimi okviri ohranja socialno kohezijo in hkrati uvaja programe prekvalifikacije za pravičen prehod. Z vlaganjem v novo generacijo energetske infrastrukture in zmanjšanjem problemov onesnaženja (49. mesto) lahko Slovenija zniža dolgoročne operativne stroške podjetij in zmanjša izpostavljenost nestanovitnim globalnim energetskim trgom, ki trenutno predstavljajo dvorezen meč za konkurenčnost.

Kako močno države jugovzhodne Azije – in morda tudi druge po svetu – dohitevajo EU?

Gospodarstva jugovzhodne Azije EU ne le dohitevajo, temveč aktivno preoblikujejo globalno hierarhijo konkurenčnosti s strateškimi industrijskimi politikami in velikimi digitalnimi naložbami. Skok Malezije za 11 mest na 23. mesto je odličen primer tega zagona, ki ga poganjata izboljšanje poslovne dinamike in inovacijske sposobnosti.

Vzhodna Azija ostaja najbolj konkurenčna regija na svetu, pri čemer Hongkong (3. mesto) in Tajvan (6. mesto) vodita. Ta gospodarstva izstopajo po vladni učinkovitosti in infrastrukturi, kar zagotavlja stabilno osnovo, ki jo mnoge članice EU, vključno s Slovenijo, trenutno pogrešajo.

Regija južna Azije in Pacifika, kljub razlikam med državami, izkorišča visoke stopnje domačih prihrankov in pametni protekcionizem za gradnjo strateške avtonomije v sektorjih, kot sta proizvodnja polprevodnikov in biotehnologija.

Če želi EU ostati konkurenčna, mora doseči agilnost tigrovskih gospodarstev, zlasti pri usklajevanju denarne, fiskalne in strukturne politike za odziv na inflacijske pritiske in razdrobljenost trgovine.

Geopolitične razmere so zaostrene. Katera velesila bo verjetneje izboljšala ali poslabšala svojo konkurenčnost: ZDA ali Kitajska?

Boj za konkurenčnost med ZDA (13. mesto) in Kitajsko (16. mesto) vse bolj določata njuna različna pristopa k pametnemu protekcionizmu in socialni koheziji.

ZDA ostajajo velesila pri gospodarski uspešnosti (3. mesto) in mednarodnih naložbah (1. mesto), vendar se soočajo s tveganjem zaradi velike neenakosti (Gini koeficient – 49. mesto) in nizke socialne kohezije (55. mesto). To ustvarja politično nestabilnost, ki bi lahko poslabšala konkurenčnost, če ne bo odpravljena.

Kitajska po drugi strani kraljuje pri »domačem gospodarstvu« (1. mesto) in je močno napredovala pri znanstveni infrastrukturi (6. mesto). Vendar ima težave s transparentnostjo (18. mesto v vladni učinkovitosti) in z razdrobljenim globalnim trgovinskim okoljem, ki cilja na njen izvoz.

V letnem poročilu o konkurenčnosti nakazujemo, da bo zmagala država, ki bo najbolje uravnotežila »tehnološko samozadostnost z odprtostjo do inovacij«. Čeprav imajo ZDA prednost pri inovacijskih ekosistemih, ima Kitajska zaradi pristopa celotne vlade k zeleni preobrazbi in umetni inteligenci izjemno sposobnost dolgoročnega napredka, če ji bo uspelo pridobiti več zaupanja v mednarodnih odnosih.

Katera država bi lahko v prihodnosti postala naslednji globalni gospodarski »tiger«, čeprav še ni splošno prepoznana kot takšna?

Združeni arabski emirati (ZAE), ki so leta 2025 dosegli najvišjo uvrstitev doslej – 5. mesto –, so najizrazitejši kandidat za naslednjega globalnega gospodarskega tigra. Njihov vzpon temelji na uravnoteženi strategiji gospodarske diverzifikacije in vrhunske infrastrukture. ZAE so na 1. mestu v kategoriji trg dela in na 2. mestu pri gospodarski uspešnosti. To odraža zelo dinamično poslovno okolje, ki uspešno privablja tuje talente (2. mesto pri »visoko usposobljenih tujih kadrih«).

Drugi potencialni tiger je Katar, ki se je letos prvič uvrstil med prvih deset (9. mesto) zaradi strateških naložb v finančno infrastrukturo in učinkovitosti trga dela. Te zalivske države uspešno gradijo gospodarstva, ki temeljijo na znanju, hkrati pa ohranjajo svoje tradicionalne prednosti na področju energije. Njihova sposobnost, da delujejo kot mostovi med trgovinskimi bloki, jih postavlja v vlogo novih središč teže v razdrobljenem globalnem gospodarstvu. Precej hitreje kot bolj uveljavljena evropska ali severnoameriška gospodarstva rastejo in izboljšujejo učinkovitost.

Ali globalna fragmentacija (trgovinske ovire, geopolitične napetosti) dolgoročno vodi v nižjo rast ali zgolj v prerazporeditev gospodarske moči?

Globalna fragmentacija za konkurenco predstavlja nov kontekst, ki bo verjetno povzročil tako nižjo skupno globalno rast kot pomembno prerazporeditev gospodarske moči. Obdobje, ko sta bili dovolj zgolj učinkovitost in optimizacija stroškov, je končano; nadomestili so ga poudarki na odpornosti, varnosti in geopolitiki.

Premik k »friendshoringu« in regionalnim trgovinskim blokom (kot sta ASEAN ali AfCFTA) žrtvuje del globalne učinkovitosti v zameno za večjo nacionalno varnost. Dolgoročni strošek takšne fragmentacije je globalno gospodarstvo, ki raste počasneje, saj carine in sankcije obremenjujejo trgovino z blagom. Hkrati pa ustvarja priložnosti za mostovne točke – gospodarstva, kot sta Singapur (2. mesto) ali ZAE (5. mesto), ki znajo delovati v zapletenih regulativnih okoljih in posredovati med ideološko sorodnimi bloki.

Za državo, kot je Slovenija, to pomeni, da zgolj učinkovitost ni več dovolj; strateško se mora umestiti v ta nova, bolj regionalizirana trgovinska omrežja.

Kako tvegana je vse večja odvisnost od Kitajske glede ključnih surovin in tehnologij za evropsko gospodarstvo?

Odvisnost od Kitajske pri surovinah in tehnologiji predstavlja ranljivost konkurenčnosti, ki je eden od razlogov za ponovno krepitev gospodarskega nacionalizma. Vlade vse pogosteje uporabljajo argument nacionalne varnosti za upravičevanje posegov in razvoj strateške avtonomije po sektorjih.

Za Evropo je tveganje dvojno: motnja v dobavi bi lahko ogrozila zeleni prehod, geopolitični konflikt pa bi lahko povzročil kreditni krč ali transportna ozka grla, podobna tistim v času pandemije. Podatki letnega poročila o konkurenčnosti kažejo, da so najbolj konkurenčne države tiste, ki izvajajo »pametni protekcionizem« – ciljno usmerjene politike v ključnih sektorjih, kot so polprevodniki in obnovljivi viri energije, ob hkratni splošni odprtosti.

Izziv Evrope je, da se ne zapre vase, hkrati pa gradi domače zmogljivosti. Letopis poudarja, da je »gradnja mostov brez ogrožanja varnosti« edina pot do uspeha v razdrobljenem svetu, kar zahteva občutljivo ravnotežje med tehnološko samozadostnostjo in večstranskim dialogom.

Kako bo umetna inteligenca vplivala na konkurenčnost manjših držav, kot je Slovenija?

Umetna inteligenca (UI) bo leta 2025 delovala kot »razmejitveni dejavnik konkurenčnosti«, saj bo nesorazmerno koristila manjšim državam, ki so digitalni voditelji, medtem ko bo kaznovala zaostale. Za državo, kot je Slovenija, UI ponuja pot za premagovanje omejitev na trgu dela (61. mesto) z izboljšanjem produktivnosti v proizvodnji in storitvah.

Vendar pa je Slovenija trenutno na 65. mestu pri »uporabi velikih podatkov in analitike« in na 64. mestu pri »digitalni preobrazbi v podjetjih«, kar pomeni veliko tveganje, da bo na napačni strani te delitve. Manjše države, ki izstopajo, kot sta Švica (1. mesto) ali Singapur (2. mesto), to dosegajo z ustvarjanjem regulativnih peskovnikov in inovacijskih središč, ki presegajo njihovo velikost.

UI lahko omili učinke trgovinske fragmentacije, saj omogoča izvoz storitev, ki so manj odvisne od fizičnih dobavnih verig. Da bi Slovenija to izkoristila, mora nujno vlagati v digitalne in tehnološke spretnosti (54. mesto) ter znanstveno infrastrukturo (39. mesto) in preoblikovati svoj človeški kapital za opravljanje kompleksnih, nerutinskih nalog, ki jih UI še ne more avtomatizirati.