11 prioritetnih potez za novo slovensko vlado

2. Razvojna kapica za 10 do 15 % zaposlenih.

Nekaj davčnih sprememb je mogoče uvesti hitro in bi jih bilo tudi treba uveljaviti takoj, poudarja ekonomist in nekdanji minister za finance Janez Šušteršič ter našteva naslednje:

• dvig splošne olajšave na raven minimalnih življenjskih stroškov,
• odprava dodatnega davka od dohodkov pravnih oseb v višini 3 %,
• uveljavitev kapice za socialne prispevke delavca in delodajalca na ravni, ki bo zajela vsaj 10 do 15 odstotkov zaposlenih.

3. Največ en odstotek večji izdatki države.

Vlada mora sprejeti štiriletni program dela z oceno potrebnih izdatkov. Skupni izdatki države morajo biti omejeni tako, da se povečajo za največ en odstotek letno, pojasnjuje Janez Šušteršič: »V tem okviru se za vsa štiri leta določi zgornja meja porabe po ministrstvih, ta pa pripravijo svoje prioritetne programe in določijo merljive cilje, ki jih bodo s tem denarjem dosegli.«

Treba je tudi radikalno znižati različne subvencije, ki jih dobiva gospodarstvo, dodaja Šušteršič.

4. Odprava ureditev, ki bremenijo s. p.

Vlada bi morala za samostojne podjetnike odpraviti minimalne osnove za socialne prispevke. Ti naj se plačujejo od dejanskih zaslužkov, svetuje Šušteršič. Odpraviti bi morali tudi upoštevanje fiktivnega dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do socialnih transferjev. Prav tako bi morali uvesti originalni sistem pri normirancih, svetuje Šušteršič.

5. Nič več omejitev pri zaposlenih upokojencih.

Po mnenju Ljudmile Novak so nujne spremembe delovnopravne zakonodaje, ki bodo zagotovile, da bo delo ustrezno ovrednoteno in da se bo posamezniku tudi dejansko izplačalo. Opozarja, da dokler so socialni prejemki primerljivi z minimalno plačo, mnogi ne vidijo pravega smisla v iskanju zaposlitve.

Hkrati poudarja, da bi moral vsak, ki izpolni pogoje za upokojitev, prejeti pripadajočo pokojnino v celoti. »Kdor pa želi in zmore, naj ima možnost delati še naprej, vendar ne nujno na istem delovnem mestu,« dodaja. Po njenem mnenju bi morali imeti delodajalci pravico, da upokojenemu zaposlenemu ponudijo drugo, ustrezno delovno mesto, če želijo ohraniti njegovo znanje in izkušnje.

Ob izrazitem pomanjkanju domače delovne sile se ji zdi nerazumno omejevati delo upokojencev, ki so pripravljeni in sposobni še naprej prispevati ter si hkrati izboljšati dohodek. Takšen pristop bi koristil tako posameznikom kot gospodarstvu in širši družbi.

6. Premik davčnega bremena z dela na potrošnjo.

Slovenija ima po besedah Saša Polanca izrazito visoko obdavčitev dela, zlasti za srednji razred in visokokvalificirane kadre. To zavira zaposlovanje, spodbuja odhode strokovnjakov v tujino ter zmanjšuje motivacijo za dodatno delo in prevzemanje večje odgovornosti. »Razbremenitev dela bi pomembno okrepila konkurenčnost gospodarstva in dolgoročno prispevala k višji rasti produktivnosti,« poudarja.

Hkrati Polanec ocenjuje, da bi bilo z vidika javnih financ vzdržno povečati davek na dodano vrednost, ki je v Sloveniji v mednarodni primerjavi razmeroma nizek in ekonomsko manj škodljiv za rast. Takšen premik v davčni strukturi je po njegovih besedah skladen s priporočili ekonomske stroke, saj manj izkrivlja odločitve podjetij in posameznikov ter omogoča razbremenitev dela brez ogrožanja fiskalne stabilnosti.

7. Vitka in digitalna država: Za 1 nov predpis brisati 2 stara.

Potrebujemo manj države tam, kjer zavira razvoj, opozarja Darja Radić. Glavne težave vidi v prepočasnih postopkih, čezmerni regulaciji, neučinkoviti administraciji in visokih stroških poslovanja.

Rešitev vidi v vitki in digitalni državi, med drugim z nacionalnim programom deregulacije po pravilu »1 noter – 2 ven«, kar pomeni, da se z vsakim novim predpisom ukineta dva obstoječa. Prav tako predlaga uvedbo digitalne države po estonskem modelu, ki temelji na skoraj popolnoma digitaliziranih javnih storitvah, enotni digitalni identiteti, varni izmenjavi podatkov med institucijami ter minimalni administrativni obremenitvi za državljane in podjetja.

8. Prestrukturiranje javne uprave.

Manj zaposlenih, boljša organizacija dela in ustrezno nagrajevanje tistih, ki delajo več in učinkoviteje, bi po mnenju Ljudmile Novak pomembno prispevali k višji gospodarski rasti. Opozarja, da za dolgotrajne administrativne postopke pogosto nihče ne prevzame odgovornosti: »Nihče ne odgovarja za to, da nekateri leta in leta čakajo na ustrezna dovoljenja, čeprav bi lahko z novimi investicijami ustvarili delovna mesta in prispevali k rasti gospodarstva.«

Da bi se morale prihodnje vlade bistveno bolj osredotočiti na učinkovitost javnega sektorja, poudarja tudi Sašo Polanec. Ta po njegovih besedah predstavlja eno ključnih razvojnih ovir, saj birokratske prepreke povečujejo stroške poslovanja, ob tem pa za številne ukrepe ni mogoče prepoznati jasnih in oprijemljivih koristi.

Kot tipičen primer navaja uporabna dovoljenja, uvedena pred leti. Čeprav bi morala biti izdana v 15 dneh, postopki v praksi pogosto trajajo več mesecev. Posledično se podaljšuje čas od zasnove do dokončanja projektov, naraščajo stroški gradnje in s tem tudi cene nepremičnin. Država ob uvedbi teh zahtev ni ustrezno okrepila upravnih zmogljivosti, temveč je zgolj dodala novo plast birokracije.

Podoben primer so strokovni izpiti za učitelje v šolstvu, ki kljub izrazitemu pomanjkanju kadra ostajajo obvezni, čeprav ni prepričljivih dokazov o njihovih pozitivnih učinkih. Še več, praksa kaže, da mnogi učitelji uspešno opravljajo svoje delo tudi brez opravljenega strokovnega izpita, kar dodatno odpira vprašanje smiselnosti tovrstnih administrativnih zahtev.

9. Pospešek raziskavam in razvoju. 

Slovenija bi morala bistveno več vlagati v raziskave in razvoj, pravi Sašo Polanec: »Z okoli 2,14 odstotka BDP zgolj ohranjamo dolgoročno povprečje, ne pa dosegamo cilja 3,5 odstotka BDP, ki smo si ga zastavili sami in ki ga dosegajo države z najvišjo produktivnostjo.«

Vojmir Urlep ob tem dodaja, da je nujno načrtno spodbujati povezovanje med gospodarstvom in akademsko raziskovalno sfero, saj je to predpogoj za optimalno izrabo celotnega inovacijskega potenciala družbe. Radićeva pa poudarja še potrebo po sistematičnem razvoju kadrov ter aktivnem privabljanju talentov, tudi z nižjo davčno obremenitvijo plač visoko usposobljenih strokovnjakov in z vzpostavitvijo celovitega programa za razvoj in privabljanje vrhunskih kadrov.

10. Zdravstvo: javno + zasebno.

Dokler pacienti v javnih zdravstvenih ustanovah na ustrezno obravnavo čakajo več let, po mnenju Ljudmile Novak ni utemeljeno govoriti o tem, da zasebniki »kradejo« paciente ali služijo na njihov račun. Dela je namreč dovolj za vse izvajalce, tako v javnem kot v zasebnem sektorju, na praktično vseh področjih zdravstvene dejavnosti.

Kot ključne prioritete izpostavlja potrebo po jasnih pravilih, večji povezanosti in usklajenosti med javnimi in zasebnimi zavodi ter koncesionarji, pa tudi po ustreznem nagrajevanju zaposlenih glede na njihovo učinkovitost, vložen trud in kooperativnost.

Osrednji cilj zdravstvenega sistema mora biti po njenem mnenju boljša skrb za pacienta in učinkovito zdravljenje, ne glede na to, ali je bilo to opravljeno v javni ali zasebni ustanovi.

11. Vpisna mesta na fakultetah prilagoditi razvojnim potrebam podjetij.

Pogosto spregledan strukturni problem je po besedah Saša Polanca tudi politika določanja vpisnih mest v terciarnem izobraževanju, ki ni ustrezno usklajena z razvojnimi potrebami gospodarstva. Država bi morala pri načrtovanju vpisa bistveno bolj upoštevati dejansko povpraševanje po kadrih, ki v povprečju ustvarjajo višjo dodano vrednost in so ključni za dolgoročno konkurenčnost gospodarstva.

Kot zgovoren primer navaja omejitve vpisa na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani za študijsko leto 2025/2026, kjer zanimanje kandidatov presega razpisano število mest. To se dogaja kljub kroničnemu pomanjkanju strokovnjakov s področja informatike in digitalnih tehnologij v gospodarstvu.

Namesto da bi država sistematično širila izobraževalne kapacitete na strateško ključnih področjih, po Polančevem mnenju vztraja pri administrativnih omejitvah, ki dolgoročno zavirajo rast produktivnosti. Brez prilagoditve vpisne politike, večje fleksibilnosti univerz in jasne odgovornosti za zaposlitvene izide diplomantov tudi povečana vlaganja v raziskave in razvoj ne bodo prinesla želenih učinkov.