Oma je vedno govorila: »Smo Pavlinjekovi ali nismo?«

Družina Pavlinjek je v podjetništvu od leta 1949. Polno aktivna je že njena tretja generacija, nakazuje se že četrta. A tudi druga je še vedno zelo dejavna.

Mama Irena Pavlinjek, hči Nuša Pavlinjek Slavinec in vnukinja Anja Slavinec predstavljajo žensko stran podjetniške družine Pavlinjek.
Irena Pavlinjek pravi: »Ženske v naši družini smo imele vedno precejšen vpliv. Skrbele smo za finančno stabilnost, dober ugled družine in podjetja v družbi, negovanje odnosov s prijatelji ter medsebojno spoštovanje družinskih članov in zaposlenih v podjetju.«

Kateri so vaši največji dosežki?

IRENA:  Čeprav sem študirala kemijo, sem lahko znanje unovčila v svojem podjetju, predvsem na področju materialov, polimerov, in njihove procesne predelave. Svoje znanje sem nadgradila na področju financ in računovodstva. Zdaj sem nadzornica podjetja. Kljub različnim razmeram na trgu in v izjemnih pogojih dela še v času Jugoslavije smo vedno uspešno poslovali, rasli in se razvijali. 

Pa še otroke nam je uspelo zadržati doma. 😊Prodajo 4.000 izdelkov so razširili po vsem svetu.

Promocijsko besedilo

NUŠA: Vedno sem imela zelo ambiciozne cilje, ki so bili ženskam tako v zasebnem kot v poslovnem svetu težko dosegljivi. Po naravi sem odločna, usmerjena k cilju in izjemno naklonjena novostim. V stereotipe nikoli nisem verjela, saj sem kot prva ženska v samostojni Sloveniji postala pilotka helikopterja in podvodna potapljačica reševalka.

Morda sem se prav zaradi poguma in iznajdljivosti na globalnih trgih precej hitro znašla, v nestabilnem okolju pa se vedno odzvala mirno in konstruktivno. Tako sem podjetje internacionalizirala in z ekipo Roto zgradila distribucijsko mrežo v 65 državah. Imamo že osem tovarn. Pri proizvodih za upravljanje vod smo vodilni v svetu.

Poslovno uspešnost potrjujejo tudi prejete nagrade, kot so EY Family Business Award of Excellence 2016 in prejem gospodarskega oskarja GZS v letu 2022.

ANJA: Stara sem 12 let, pa sem izkusila že veliko. Osvojila sem šesto mesto na evropskem prvenstvu v plesu. Obiskala sem že 23 držav. Zelo sem uspešna pri naravoslovnih predmetih; k njim me spodbuja moj oče. Letos sem bila tudi prvič sama v tujini, na poletni šoli robotike v Švici. Mama me je naučila tudi pogajalskih spretnosti, zato pogosto dobim kakšen popust pri nakupu. Pri nakupu psa sem denimo izpogajala 10-odstotni popust.

Ali ste srečali še kakšno podjetje v vaši panogi, ki prodaja toliko izdelkov in je približno enako veliko?

NUŠA: V naši panogi ne. Obstaja svetovno panožno združenje, ki rangira konkurente po različnih merilih. Vedno smo v vrhu.

Kdaj ste zaznali, da se bo hči prav tako ukvarjala s podjetništvom?

IRENA:  Že v vrtcu, saj me je Nuša spremljala na službenih poteh, kjer je na pogajanjih poslušala. Po poti sva potem v avtu analizirali potek sestanka. V podjetju smo v Jugoslaviji plače izplačevali vsak teden v gotovini. Jaz sem plače izračunala, Nuša pa je denar zapakirala v kuverte in ga razdelila zaposlenim.

Ko sta otroka prišla iz vrtca, nista šla domov, ampak v pisarno. Nuša je prišla k meni, Matjaž pa v proizvodnjo. Enkrat je plezal po skladišču in se polil z barvo, ki je nekaj dni nisem mogla sprati z njega. 😊

NUŠA: Ko je bila Anja še zelo majhna, sem bila precej na službenih poteh. Ko sem se vrnila, sem ji pripovedovala, kaj sem doživela na poti, anekdote s poslovnih srečanj, o posebnostih posamezne kulture, kulinarike in navad. Vedno sem ji tudi kupila knjižico v lokalnem jeziku.

Anja je že kot zelo majhna z veseljem pomagala komercialistom na sejmih, pri inventurah, oblikovanju promocijskega gradiva in predstavljanju izdelkov Roto prek družbenih omrežij. Nekoč, ko sem bila zaskrbljena nad produktivnostjo in kvaliteto nekaterih zaposlenih, mi je odgovorila, da bo ona delala z roboti in ne bo imela tovrstnih skrbi. To me je spodbudilo, da smo kmalu po tem razgovoru naročili prvega robota.

Oma nas je vzgajala v duhu družinskega podjetništva, s poudarkom na pomenu nasledstva in vrednotah, kar lahko danes preberemo v tovrstni strokovni literaturi.

Gospa Nuša, kdaj ste vedeli, da boste tudi vi podjetnica?

NUŠA: Odraščala sem na podjetniškem dvorišču, med zaposlenimi in poslovnimi partnerji. Česa drugega sploh ni bilo pričakovati.

Veliko časa sem preživela z omo (očetovo mamo), ki je bila zelo odločna in razgledana ženska. Vsak dan je skuhala kosilo, kjer se je zbrala vsa družina. Tam so bile vedno sprejete ključne odločitve, tako poslovne kot družinske.

Oma nas je vzgajala v duhu družinskega podjetništva, s poudarkom na pomenu nasledstva in vrednotah, kar lahko danes preberemo v tovrstni strokovni literaturi. Vedno je govorila: »Smo Pavlinjekovi ali nismo?« Zaradi tega je bilo samoumevno, da bom kot tretja generacija nadaljevala družinsko podjetništvo.

Anja, ali te babica in mami že kaj spoznavata s podjetništvom?

ANJA: V drugem razredu sem šla z dedijem in mamo na prvo poslovno pot v Bolgarijo. Tam sem dobila prvo poslovno torbico. Že prej pa sem z mami hodila na pogajanja. Zdaj hodim na sejme.

NUŠA: V mlajših letih je hodila jahat konje. Delamo tudi samokolnice za delo s konji. Ko smo obiskovali strokovne sejme, je Anja že predlagala tehnične izboljšave na teh izdelkih. Pogosto je prisotna pri izdelavi katalogov. Za svetovno prvenstvo v balonarstvu je oblikovala majice in puloverje, z dedijem pa etikete za steklenice pijač.

Koliko pa so ti plačali za to delo. Si se dobro izpogajala?

ANJA: Aha. 😊

Ali se kdaj tudi pogajaš namesto mami?

ANJA: Da. Včasih se kar sama vključim v pogajanja, včasih pa me mami povabi.

Mami te je naučila pogajanja. Katere lastnosti pa si nasledila od starih staršev in očeta?

ANJA: Po očetu logično razmišljanje, po babici matematiko, po dediju pa arhitekturo.

Gospa Irena, kaj najbolj cenite pri svoji hčerki in vnukinji?

IRENA:  Pri Nuši zelo cenim iskrenost, marljivost, uspešnost in družbeno odgovornost. Pri Anji pa vihravost, ker je polna pozitivne energije in vedno v akciji.

Kaj pa vi, gospa Nuša, najbolj cenite pri svojih starših?

NUŠA: Moja mama in oče sta bila v 70. letih edina fakultetno izobražena obrtnika v regiji. Ob tem sta bila zmeraj zelo inovativna in dovzetna za sodobne tehnologije. To sta uspešno prenesla tudi name. Nista me silila v družinsko podjetništvo. To je bila moja izbira in le njuna želja.

IRENA: Pomembni sta bili dve prelomnici. Leta 1996 sta Nuša in Štefan obiskala svetovno konferenco v rotolivu na Floridi. Tam sta srečala ameriškega poslovneža, ki je rekel, da bi kupil naše podjetje. Ko se je Štefan vrnil domov, je povedal, da imamo priložnost prodati podjetje. Oba otroka je vprašal, ali naj se odločijo za prodajo ali pa bosta delala v podjetju. Rekla sta, da bosta nadaljevala družinsko tradicijo.

Druga prelomnica pa je bila, ko je bil Štefan leta 2002 izvoljen za predsednika Obrtne zbornice Slovenije. To je pomenilo, da ne bo več toliko prisoten v podjetju. Takrat sem ju seveda vprašala, ali bosta pomagala. Spet sta zatrdila, da bosta.

S čim so vam starši najbolj pomagali? 

NUŠA: Starši so me vedno spodbujali in mi zaupali ter dali proste roke, hkrati pa pomagali z nasveti. Lahko sem si ustvarila svojo vizijo, ekipo in dobila vso podporo, da smo cilje tudi dosegali.

Mama je bila vedno moja vzornica. Z njo sem šla pred 20 leti na svetovno srečanje podjetnic v Sankt Peterburg. Tam sva srečali veliko vplivnih svetovnih podjetnic, kar mi je odprlo pogled v globalno poslovno okolje.

ANJA: Moja mama je zelo dobra učiteljica in tudi ena od mojih najboljših prijateljic. Rada mi pomaga pri učenju, predvsem tujih jezikov. Vedno je navdušena nad tehnološkimi novostmi. Zato zelo uživam, ko lahko med prvimi uporabljam kakšno aplikacijo, računalniško opremo, električna vozila in podobno.    

Vesela sem, da se dobro razumemo, saj tri generacije živimo v istem gospodinjstvu. Ženske v naši družini smo imele vedno precejšen vpliv.

Kdo vam je v podjetništvu največji vzor? Zakaj?

IRENA: Izhajam iz uspešne družine. Starši so bili zelo izobraženi in podjetni. Moji stari starši so se vrnili iz Amerike in kupili velik vinograd. Odraščala sem v družinskem podjetju, saj so se moji starši ukvarjali s trsnico in avtoprevozništvom. Moja mama je bila izučena šivilja. Bila mi je vzornica v potrpežljivosti in vztrajnosti. Pozneje sem bila članica slovenskega in svetovnega združenja podjetnic, kjer sem bila na različnih srečanjih v družbi najboljših. Opazovala sem tudi druga podjetja na mednarodnih sejmih in si želela, da bi bili tudi mi tako uspešni.

NUŠA: Čeprav se morda sliši nenavadno, so bili moji vzorniki v poslovnem svetu pretežno moški. Vedno pa sem verjela, da če so lahko ženske enakovredno uspešne v športu ali znanosti, so lahko tudi v poslu.

Vas je Nuša kdaj postavila pred kakšen poseben izziv?

IRENA: Ne.

Ste bili res tako vzorni ali ste kdaj tudi kakšno ušpičili? 

NUŠA: Saj smo vsi kdaj kaj ušpičili, kajne? Ni pa bilo nobenih hudih posledic. Na primer, po končanem študiju sem šla prek programa Erasmus na študijsko izmenjavo na Švedsko. Starša sta pričakovala, da se bom po študiju zaposlila v domačem podjetju. Ker sem si želela še malo študirati, sem jima tako šele dan pred odhodom na Švedsko povedala, da odhajam za pol leta. 😊

S čim ste pri svoji hčeri in vnukinji najbolj zadovoljni?

IRENA:  Vesela sem, da se dobro razumemo, saj tri generacije živimo v istem gospodinjstvu. Ženske v naši družini smo imele vedno precejšen vpliv. Skrbele smo za finančno stabilnost, dober ugled družine in podjetja v družbi, negovanje odnosov s prijatelji ter medsebojno spoštovanje družinskih članov in zaposlenih v podjetju. Vse tri smo zelo marljive, pogumne in ambiciozne.   

Kaj najbolj želite svoji hčeri in vnukinji v prihodnosti?

IRENA:  Nuši želim zdravja, uspešnosti, zadovoljstva v krogu družine in podjetja, ugleda v družbi in spoštovanja med prijatelji. Anji pa, da uspešno dokonča šolo, izkoristi vse možnosti in pridobi čim več znanja. Da iz družbe ne izstopa s tem, kar ima, ampak s tem, kar zna.

NUŠA: Anji želim, da bi izkoristila vse svoje potenciale in si življenje napolnila s stvarmi, ki jo bodo navduševale.

Kaj najbolj želite svojim staršem v prihodnosti?

NUŠA: Zdravja. Da bosta več časa preživela z vnuki in še naprej uživala življenje.

ANJA: Zdravja, sreče in veliko smejanja z dedijem.

Pomakni se na vrh