4 otroci. 4 vrhunski športniki. Recept: »To je naključje.«
Božidar in Cene Prevc, oče in sin. Podjetnik in vrhunski športnik, ki sta nam odprla vrata v družinsko zgodbo. Katere vrednote so se prepletale med uspešno podjetniško družino in kar štirimi vrhunskimi športniki v njej? Kaj sta se oče in sin naučila drug od drugega? Kaj si želita v prihodnje?
Spoštovani Božidar, vam se je zgodilo nekaj neverjetnega. Redko se zgodi že, da ima kdo več kot enega otroka, ki je vrhunski športnik. Vi imate kar štiri otroke, ki dosegajo vrhunske rezultate. Kako vam je to uspelo?
BOŽIDAR: Spontano in naključno.
Ampak tudi vi ste se ukvarjali s smučarskimi skoki. Vaša žena je navdušena nad smučanjem. Ali to ni vsaj malo vplivalo na vajine otroke?
BOŽIDAR: To je vplivalo toliko, da nisva nasprotovala njihovim odločitvam. Nikoli pa jih nisva silila, da bi bili smučarski skakalci.
Spoštovani Cene, vi niste najstarejši med otroki. Kaj vas je pritegnilo v smučarske skoke? Brat?
CENE: Ja, zaradi brata sem sploh spoznal šport. Kolikor se spomnim, je oče brata Petra raje peljal v klub, kot da bi se ta zviral po domačih kucljih in tam gradil skakalnice. Mene je vzel s seboj enkrat, ko je bilo treba iti po Petra. Takrat sem izrazil željo, da bi treniral tudi jaz. Pa sta z mamo začela na trening voziti še mene.
Ali je najstarejši sin Peter kdaj sam izrazil željo, da bi treniral?
BOŽIDAR: Smučal je po domačih kucljih. Neorganizirano. Potem smo ga peljali v klub in tako so šli otroci v klub drug za drugim.
Cene je med otroki najbrž največji perfekcionist. V vsaki aktivnosti hoče priti do špice.«
Božidar, vi ste podjetnik. Podjetniki morajo biti podjetni, organizirani, tekmovalni … Te vrednote so pomembne tudi v športu. Katera vrednota je pri Cenetu najbolj pripomogla, da je dosegel takšne rezultate?
BOŽIDAR: Cene je med otroki najbrž največji perfekcionist. V vsaki aktivnosti hoče priti do ‘špice’. Ampak do tja hoče enakovredno pripeljati malo preveč svojih dejavnosti. 😊
Je to povezano tudi z zadnjo odločitvijo, da bo po odličnih lanskih rezultatih zdaj poskušal doseči špico še kje drugje in zato ne bo več skakal?
CENE: Ja. Zelo.
Zanimivo, tudi pri podjetnikih je tako. Nekateri svoj edini posel razvijajo vse življenje, nekateri pa razvijejo en posel, potem skočijo v drugega in tako naprej. Tudi vidva sta malo različna, mar ne?
BOŽIDAR: Pri poslu ni tako, da skačeš iz enega v drugega. Moraš pa vedno razmišljati, s čim se boš ukvarjal po tem, ko se ne boš več z zdajšnjim. Sam se res težko organiziram tako, da bi delal pet stvari hkrati.
Ali gre Cenetu kaj takšnega lažje od rok?
BOŽIDAR: Tako misli on, ampak ne. 😊
CENE: Glede na dosedanje izkušnje oče tako meni povsem upravičeno. Si pa prizadevam, da bi se to spremenilo.
Kateri je največji dosežek po vajinem osebnem izboru?
BOŽIDAR: Moj največji podjetniški dosežek je, da smo preživeli vse krize in da podjetje še vedno dobro stoji.
CENE: Najdaljša poleta, v Vikersundu in Planici. 246 in 243 metrov.
Kdo vama je v podjetništvu ali športu največji vzor?
BOŽIDAR: Nihče.
CENE: Nihče ni moj idol. So mi pa vzor različni posamezniki zaradi različnih dobrih lastnosti, ki jih je dobro preučiti. Takšni so bili tudi učiteljica iz osnovne šole, oče, brat; tudi smetarji imajo dobre lastnosti. To so lahko zelo različni ljudje.
Cene, ali ste si po začetkih v smučarskih skokih vedno želeli biti del te skupne zgodbe otrok ali pa ste kdaj imeli pomisleke in bi počeli kaj drugega?
CENE: Da bi se ukvarjal z drugim športom, to ne. Enkrat v mladosti pri desetih letih sem imel enotedensko krizo, ko me je bilo na skakalnici strah. Takrat so me morali malce bolj brcniti v zadnjico. Mislim pa, da se je to zgodilo samo enkrat.
Očetu so se zgodili štirje vrhunski športniki, ker mu jih ni bilo težko vsak dan voziti na treninge.«
Kaj najbolj cenite pri svojih starših?
CENE: Delavnost. To sem videl doma. In njuno pripravljenost, da me podpreta pri vsaki aktivnosti, ki bi si jo zamislil. Očetu so se zgodili štirje vrhunski športniki predvsem zato, ker mu jih ni bilo težko voziti pol ure stran od doma na treninge. Meni je zato najtežje, ko spoznam koga mlajšega, ki se mu iskri v očeh, ker bi tako rad treniral enega od športov. A njegov oče ga ni pripravljen trikrat na teden popoldne voziti 15 minut daleč na treninge.
Božidar, vi ste otroke vozili na trening tudi po šest ur na dan. Je bilo tako?
BOŽIDAR: To je bil ekstrem. Skupaj z ženo sva šla takrat iz Dolenje vasi šestkrat v enem dnevu v Kranj. Ko so trenirali vsi trije sinovi, se je v povprečju to dogajalo dvakrat do trikrat na dan. Enkrat sem izračunal, da je bilo od 40.000 kilometrov na leto 23.000 prevoženih zaradi posla in 17.000 zaradi treningov.
Kaj pa vi najbolj cenite pri Cenetu?
BOŽIDAR: Cene je zelo dober človek. Predober. Že doslej je prevečkrat naletel na kakšno mino in najbrž bo tako tudi v prihodnje. Dobrota je sirota.
Cene, s čim so vam starši še zelo pomagali, razen pri športu?
CENE: Otroci smo pri vsaki utemeljeni želji dobili njuno podporo. Med odraščanjem sem imel denimo preblisk, da so me zamikali bobni. Ko je ta želja nekaj časa gorela, mi jo je izpolnil Miklavž in mi prinesel bobne. Nato je bilo eno leto doma glasno. Ti bobni imajo še danes zame tako veliko vrednost, da bodo šli vedno z menoj.
Božidar, kaj pa ste se vi naučili od svojih otrok?
BOŽIDAR: Naučil sem se, da pri vzgoji ne velja noben recept. Vsak mlad starš misli, da bo vzgojil idealne otroke. Potem pa z leti let spoznaš, da je vse stvar naključij.
Kaj to pomeni? Da ste mislili, da boste vzgojili idealne otroke, potem pa so zaradi naključij res postali idealni? 😊
BOŽIDAR: To se ni zgodilo po navodilih staršev. 😊Deloma že, a bolj so na to vplivale druge okoliščine.
Cene, kaj svojim staršem najbolj želite v prihodnosti?
CENE: Da v življenju zaradi nikogar več ne bi izgubljala toliko kravžljev, kot sta jim zaradi mene. 😊
Božidar, je bil Cene najbolj živahen?
BOŽIDAR: Ni bil najbolj živahen. Z njim je bilo največ dela. 😊
CENE: Oče mi je postavil mejo, sam pa sem preizkušal, do kod jo lahko raztegnem.
Božidar, kaj pa vi Cenetu najbolj želite v prihodnosti?
BOŽIDAR: Da bi si prečrtal kakšno aktivnost in tako imel normalno življenjsko črto.
Cene, kakšni so vaši načrti v prihodnje?
CENE: Želim dokončati šolanje za elektrotehnika v Ljubljani in zaključiti višjo biotehniško šolo v Naklem, smer upravljanje podeželske krajine. V prihodnosti pa je moja skrita želja delati na znanstvenoraziskovalnem področju. Če se ne bi ukvarjal s športom, bi najbrž že dokončal kakšen magisterij iz kemije.
Sin Peter je že postal solastnik družinskega podjetja. Bo prav on postal naslednik? Bo to morda še kdo od otrok?
BOŽIDAR: Ne kaže preveč na to, da bo kdo od otrok naslednik, razen v lastništvu. To pomeni, da bo treba najti dobrega operativca. Peter si želi biti del smučarskih skokov, kolikor dolgo bo to mogoče. Ne razmišlja še o tem, kaj bo počel po karieri.
Peter in Cene skoke doživljata zelo različno, mar ne?
BOŽIDAR: Da. Peter smučarske skoke jemlje kot službo, čeprav v skakanju ne uživa vedno. Cene pa je zatrdil, da ne bi več rad skakal, četudi bi mu to denarno koristilo.
To je v športu nekaj vsakdanjega. Nekateri športniki kariero nadaljujejo tudi po njenem vrhuncu, dokler jo pač lahko, kot jo ta hip Ronaldo v nogometu. Nekateri pa kariero končajo na njenem vrhuncu. Zelo podobno je pri Petru in Cenetu; kako pa je z Domnom?
BOŽIDAR: Domen pa je trenutno kot list na drevesu v vetru. Nikoli se ne ve, kam bo padel. 😊
Spoznal sem veliko podjetniških družinskih zgodb. Vi ste med redkimi, ki to, da otroci ne bodo operativno nasledili vaše podjetniške zgodbe, sprejemate povsem mirno. Nekateri podjetniki namreč celo trpijo, ker otroci podjetja ne želijo operativno naslediti …
BOŽIDAR: Saj to ni nikakršna tragedija. Navsezadnje lahko podjetje tudi prodam.
Ali za konec lahko z našimi bralkami in bralci delite kakšno družinsko anekdoto?
BOŽIDAR: Otroci so bili veliko po hotelih, hotelsko življenje pa je lagodno. Vedno ti je vse prineseno pod rit 😊 – kar je pri napetem tekmovalnem ritmu skoraj nujno. Spomnim se, da je Peter enkrat domov prišel ponoči. Sam sem šel zjutraj v službo. Ko sem se vrnil iz službe, je ležal na hladni peči in mi rekel: »Ati, a veš, da je peč mrzla?« Pogledal sem ga in mu odvrnil, da ni več v hotelu in bo že sam zakuril.😊
CENE: Ena anekdota je letošnja, iz Planice. Do očeta je prišel avstrijski trener in mu rekel: »Zdaj jih imate pa mogoče že dovolj, no.« 😊
BOŽIDAR: Zabavna je bila tudi krilatica: »Zaprite okna, da ne bo skozi priletel kak Prevc.« 😊
V zadnjih 5 letih 60-odstotna rast dodane vrednosti na zaposlenega
Božidar Prevc se je podjetništva lotil leta 1994. Podjetje Prevc, d. o. o., ima pohištvena prodajna salona v Dorfarjih pri Škofji Loki in v ljubljanskem BTC. V ljubljanskem salonu, ki je bil odprt leta 2000, je naprodaj pohištvo Alples, v Dorfarjah pa že od leta 1997 pohištvo več različnih pohištvenih proizvajalcev.
V zadnjih petih letih se je v podjetju zelo povečala dodana vrednost na zaposlenega, z dobrih 30.000 na več kot 50.000 evrov. »Naša prioriteta ni več čim večji promet, ampak razlika v ceni,« pravi Božidar Prevc.