Energetski načrt pod pritiskom: nam zmanjkuje časa do leta 2030?

Poraba električne energije namreč narašča hitreje, kot rastejo proizvodne zmogljivosti. Elektrifikacija prometa, prehod industrije na elektriko in predvsem razvoj umetne inteligence, ki zahteva energetsko intenzivne podatkovne centre, predstavljajo nove in vse večje obremenitve sistema.

Po podatkih Borzena je neto uvoz elektrike v letu 2025 znašal 2,31  teravatne ure (TWh), kar je več kot šestkrat več kot leta 2024. Uvoz se je povečal za 9,8 odstotka, domača proizvodnja pa je upadla predvsem zaradi slabe hidrologije.

Slovenija pri tem ni izjema. Podobne težave imajo tudi druge evropske države, vendar Nejc Frumen opozarja, da tega ne bi smeli razumeti kot opravičilo: gre za priložnost, da se sistemskih pomanjkljivosti lotimo bolj odločno in celovito.

Ozko grlo ostaja elektroenergetsko omrežje

Nejc Frumen zagovarja kombinacijo manjših razpršenih proizvodnih virov in večjih centraliziranih objektov. Po njegovem mnenju je stabilno elektroomrežje osnovni predpogoj za dolgoročno načrtovanje investicij, tako v proizvodnjo kot v nove porabnike.

»Moramo se zavedati, da elektromobilnost in prihod umetne inteligence, za pogon katere so potrebni podatkovni centri, predstavljajo velike nove porabnike, s katerimi bo elektroenergetski sistem še dodatno obremenjen,«

opozarja Nejc Frumen. Razvoj prenosnega in distribucijskega omrežja bo moral slediti tem potrebam, sicer bodo tudi investicije v nove proizvodne zmogljivosti zelo omejene.

Projekti, ki bodo odločili leto 2030

Direktor Elesa mag. Aleksander Mervar izpostavlja ključne projekte z vidika razvoja slovenske elektroenergetike, in sicer črpalno hidroelektrarno Kozjak, hidroelektrarne na Srednji Savi (Suhadol, Trbovlje in Renke) ter odločitev o gradnji JEK 2.

MOPE v posodobljenem Nacionalnem energetsko-podnebnem načrtu jasno opredeljuje prioritete:

• pospešena gradnja obnovljivih virov energije (zlasti sončnih in vetrnih elektrarn),
• nadgradnja in digitalizacija elektroenergetskega omrežja,
• hranilniki energije za stabilnost sistema,
• nadaljnji razvoj hidroenergije kot strateškega domačega vira,
• odločitev o prihodnji vlogi jedrske energije za dolgoročno stabilnost oskrbe.

Nejc Frumen pa med projekti z največ možnostmi za realizacijo posebej izpostavlja hidroelektrarno Mokrice na spodnji Savi ter hidroelektrarne Suhadol, Trbovlje in Renke na srednji Savi, s katerimi bi pomembno povečali delež proizvodnje iz obnovljivih virov. Dodatno stabilnost omrežja naj bi zagotovila črpalna hidroelektrarna Kozjak.

Več v posebni izdaji Podjetna energija & okolje 2026.