»Pri intervjujih za službo se mi je najtežje zmeniti za plačo.«
- Goran Novković
- 8 septembra, 2025
- Intervju, Podjetna kariera
- Foto: Barbara Reya
Se še spomnite svojega prvega razgovora za službo? Kaj je šlo po načrtih in kaj morda ne?
Spomnim se. Moj prvi intervju oziroma razgovor za resno redno službo je bil na Inštitutu Jožef Stefan. Pred tem sem opravljala študentska dela že od prvega letnika srednje šole naprej.
Najbolj so me presenetila vprašanja, ki so mi jih zastavili. Ko sem kot študentka delala v strežbi, je bilo običajno vprašanje delodajalca, kakšno glasbo poslušam. To pa zato, ker sem med delom predvajala tudi glasbo.
Na Inštitutu Jožef Stefan pa so mi postavili resna vprašanja. Še zlasti, ko gre za inženirske poklice, ko ti dajo rešiti še kakšen test, da res preizkusijo sposobnosti kandidata za službo.
Kje vse ste delali kot študentka?
Veliko sem statirala v filmih in oddajah, kar sem lahko počela tudi kot mladoletna. Sicer pa v strežbi in trgovini. V študentskih letih sem delala v modelarski delavnici, kjer sem lahko praktično uporabila svoje znanje s fakultete.
V njej sva delala samo jaz in moj šef. To je še vedno moja najljubša služba, kar jih je bilo, ker je bila ustvarjalna. Izdelovali smo scenografijo iz lesnih izdelkov, ročno izdelane luči iz medenine z LED svetilkami in podobno. Res je bilo zanimivo.
V študentskih letih ste opravljali dokaj preprosta dela, potem pa ste se kar takoj zaposlili v glavni raziskovalni ustanovi v Sloveniji. Ali vam je kljub temu kakšna veščina, pridobljena pri študentskem delu, zelo pomagala pri delu na inštitutu?
Vsekakor mi je pomagal občutek za pogovor in delo z ljudmi, ki sem ga pridobila v strežbi in v trgovini. Ko prideš opravljat takšno znanstveno delo, ne pričakuješ, da je pravzaprav velik del tega – poleg pisanja člankov in raziskovanja – tudi predstavljanje dela. In da je to pomembno. Brez mehkih spretnosti ti je težje.
Lahko našim mladim bralcem zaupate kakšno svojo mehko veščino oziroma trik?
Zaradi nervoze pred intervjuji je zelo dobro, da se vsakdo nauči pomiriti samega sebe. Če nisi nervozen, se namreč v razgovoru lažje postaviš zase in se tako tudi bolje zmeniš za delovne pogoje.
Kako pa ste to nervozo premagali vi?
Še delam na tem. 😊
Moram priznati, da se mi je pri intervjujih za službo najtežje zmeniti za plačo. To se mi še danes zdi velik bavbav, ker nimaš prave predstave, koliko je sploh vredno delo, za katerega se poteguješ.
»Mladim priporočam, naj zamenjajo več služb. Tako bodo dobili tudi izkušnje o tem, koliko so vredne njihove sposobnosti.«
Mladim priporočam, naj zamenjajo več služb. Tako bodo dobili tudi izkušnje o tem, koliko so vredne njihove sposobnosti in kakšno plačo lahko pričakujejo v različnih firmah.
Če bi se zdaj lahko vrnili v preteklost … Kaj bi si takrat, ob prvem razgovoru za službo, položili na srce ali pa napisali na listek?
Ko si mlad in gre za tvojo prvo službo, si vesel, da te sploh plačajo. Toda takrat je mogoče dobro, da se pred razgovorom malo pozanimaš, kakšno je stanje na trgu, ker se je potem lažje pogajati.
Ne želim biti seksistična, a zdi se mi, da imajo fantje veliko več samozavesti in lažje izgovorijo neko ceno. Punce medtem pogosto menijo, da je vse v redu, samo da jih plačajo.
»Kot študentka nisem poznala te rutine, da moram vsak dan priti v službo in delati. To je bil zame zelo težak prehod.«
Česa se najbolj spomnite iz prvih dni, prvega meseca prve službe?
Najbolj me je šokirala rutina oziroma redno delo. Tega se nisem mogla navaditi. Ko sem bila študentka, nisem poznala te rutine, da moram dejansko vsak dan priti v službo in delati. To je bil zame zelo težak prehod. Pred tem namreč tudi nisem bila najbolj pridna dijakinja. Veliko pouka sem prešpricala. 😊
Na srečo sem šla na inštitut, ki je javna ustanova in zato nekoliko bolj sproščena. V kakšni proizvodnji se je treba evidentirati točno, kdaj prideš v službo in odideš. Na inštitutu pa je bilo pri delovnem času več fleksibilnosti.
Naučila sem se, da funkcioniram dobro samo v razvojnih okoljih, ki ti omogočajo takšno svobodo; tam, kjer je delovni čas bolj fleksibilen in kjer je pomembno le, da je delo na koncu opravljeno.
Ste imeli takrat mogoče kakšne modne ali druge posebnosti?
Vedno sem jih imela. 😊
Kako pa so se na to odzivali sodelavci?
Mislila sem, da bodo na inštitutu glede tega strožji. Pravzaprav doslej v nobeni službi ni bilo zapletov s tem, estetskim delom.
Mama me je vedno zafrkavala, da sem v najmlajših letih vedno govorila, kako bom delala na nekih imenitnih pozicijah – zato, da se bom lahko lepo oblačila. Na koncu sem prišla na inštitut, ki se prav tako zdi zelo imeniten. Pa sem kmalu spoznala, da so tam vsi precej sproščeni – v japonkah ali kratkih hlačah. Znanstveniki smo malce posebni. Poslovna obleka ni zame.
Katera je bila vaša največja zmota v prvi službi?
Zelo me je presenetil način dela v znanstveni ustanovi. Mislila sem, da bo veliko večji delež časa namenjen raziskavam, razvoju, odkrivanju česa novega. Toda zelo hitro, v letu ali dveh, sem ugotovila, da sem se s tem ukvarjala največ 50 odstotkov časa. Preostalih 50 odstotkov pa je šlo za papirologijo, pisanje člankov, predstavljanje na konferencah …
Ugotovila sem, da je veliko bolje v industriji, ker je večji poudarek na dejanskem razvoju. Tako sem se bolj usmerila v industrijski razvoj.
Kdo vam je bil v prvi službi najbolj v oporo?
Moj mentor. Imela sem to srečo, da sem bila že redno zaposlena, ko sem še pripravljala magisterij, tako da je bil moj mentor tudi moj šef. S tega vidika mi je lahko pomagal.
»Že pri prestopu z gimnazije na fakulteto se bistveno poveča samostojnost. Ko greš s fakultete v službo, pa se moraš znati dobro motivirati.«
Že pri prestopu z gimnazije na fakulteto se bistveno poveča samostojnost. Ko greš s fakultete v službo, pa se moraš znati dobro motivirati. Sodelavci ti pomagajo, toda motivirati se moraš sam.
Kaj je bil vaš prvi službeni uspeh, ki vas je najbolj razveselil?
Eno leto je trajalo, da sem objavila svoj prvi članek. To je v bistvu zelo impresivno. Poleg konferenčnih prispevkov sem v treh letih objavila dva znanstvena članka. Prvi članek je bil moj prvi uspeh, ker sem dejansko nekaj dala od sebe – končen izdelek, zadoščenje.
Kje pa je bil objavljen?
Ne spomnim se. Za drugega pa vem, da je bil objavljen v Journal of Robotics.
Vi niste samo naravoslovka, ampak hkrati tudi družboslovka. Zanima vas filozofija. Kako pomembna je multidisciplinarnost za mlade?
Zdi se mi, da je to velika prednost. Če ne drugega, je lažje razumeti drugo stran. Na katerikoli strani pristaneš, imaš jasnejši vpogled v to, kako razmišljajo drugi, o čem se sploh govori, pa naj gre za družboslovje ali naravoslovje. Splošna razgledanost je ključna.
Je bila prva plača bolj za koktejle ali za plačilo položnic? Ali pa za še kaj?
Za plačilo položnic. 😊 Ko sem šla v industrijo, se mi je plača nekoliko zvišala, tako da sem začela uživati tudi v denarju in mi ga ni bilo treba porabljati samo za vsakodnevne stvari.
Še kakšen nasvet za mlade?
Zelo pomembno je, da na razgovor pridete pripravljeni. Da veste, katere so vaše delavske pravice. Da veste, za kaj lahko prosite in katere so vaše odgovornosti.
Iz posebnih izdaj
Ne pišite e-sporočila, ko ste jezni
Elektronsko sporočilo naj vsebuje jasno zadevo (subject), a celotna vsebina sporočila naj ne bo zapisana
2030: električni tovornjak za krajše razdalje?
Glede na trenutne trende, predvidene investicije in vire za proizvodnjo potrebne električne energije bo električni tovornjak v letu 2030 standard
Stroški kibernetskih napadov se merijo tudi v več sto milijonih
Še slab teden nas loči do dogodka »Kibernetska varnost – ključni izziv za slovenska mala in srednje velika podjetja«, ki
»Avto že lahko kupimo prek telefona. A pri mesu vlogo igrajo okusi.«
Janez Oblak, Mesarstvo Oblak.
129. med največjimi podjetji v lasti podjetnikov.
