Če že bo, potem Jek 2 nujno rabi zasebne investitorje
»Mislim, da je to praktično edina možnost v naši slovenski realnosti, če želimo preprečiti omenjene nevarnosti zaradi odklonov pri realizaciji same investicije. V projekt je nujno treba vključiti zasebne investitorje, domače ali tuje ali kombinacijo obojih, in to ne za simbolične vsote denarja. Njihova udeležba bi morala biti po mojem vsaj 40-odstotna.
Zasebni solastniki bodo zelo zainteresirani, da bo investicija vodena premišljeno, in bodo investirali le, če obstaja zelo velika verjetnost, da bo rentabilna, torej uspešna. Tvegali bodo namreč svoje premoženje.«
Razumem, vendar smo imeli v Sloveniji tudi čudne primere javno-zasebnih partnerstev …
»Ja, ampak v tem primeru gre za zelo veliko kapitalsko naložbo. Če bodo zasebni investitorji vstopali s petimi, šestimi, sedmimi milijardami evrov, verjamem, da bo to najbolje preučen projekt v zgodovini Slovenije.«
Toda verjetno nihče ne ve, kakšno bo razmerje med cenami elektrike iz Jek 2 in OVE, ko bo prva zgrajena.
»Prihodnosti ne znam napovedovati. Ampak sama cena elektrike iz obeh tehnologij ni primerljiva. Pri jedrski energiji dobimo stabilno pasovno proizvodnjo elektrike, pri obnovljivih virih pa neko vremensko pogojeno, spremenljivo proizvodnjo.
Če bi obe tehnologiji želeli primerjati, bi morali pri OVE upoštevati stroške hranjenja energije. Pri OVE in hranilnikih še nimamo komercialno sprejemljive rešitve za sezonsko akumulacijo. Po domače povedano je izziv, kako pokriti z oskrbo nekaj zimskih mesecev.
Cene OVE in hranilnikov so v zadnjem obdobju v strmem padcu.
Če se bo ta trend nadaljeval, bo to osem do devet mesecev na leto daleč najcenejša energija. Nimamo pa še rešitve za preostale tri mesece.«
Se za te tri mesece izplača zgraditi Jek 2 ali kaj drugega, da bo oskrba z elektriko stabilna? Včasih je bila v igri plinska elektrarna.
»Pa smo spet pri zelenem prehodu in absolutnih ciljih. Če bomo vztrajali pri ničelnem ogljičnem odtisu z rokom leta 2050, kar je trenutno plan EU, bo to nemogoče doseči brez jedrske energije, razen če pride do preboja pri vodikovih tehnologijah. Vodik je mišljen kot sezonski hranilnik energije. V načrtih je že 15 let, a do sprejemljivih komercialnih rešitev še ni prišlo.
Če bi politika naredila korak nazaj in bi se lahko zadovoljili z 80-odstotnim znižanjem emisij toplogrednih plinov, pa bi imeli takoj alternativo za tri do štiri mesece v plinski elektrarni.
Mislim, da je to praktično edina možnost v naši slovenski realnosti, če želimo preprečiti omenjene nevarnosti zaradi odklonov pri realizaciji same investicije. V projekt je nujno treba vključiti zasebne investitorje, domače ali tuje ali kombinacijo obojih, in to ne za simbolične vsote denarja. Njihova udeležba bi morala biti po mojem vsaj 40-odstotna.
Zasebni solastniki bodo zelo zainteresirani, da bo investicija vodena premišljeno, in bodo investirali le, če obstaja zelo velika verjetnost, da bo rentabilna, torej uspešna. Tvegali bodo namreč svoje premoženje.«
Sorodni prispevki
