»V Sloveniji podjetništvo zanemarjamo.«

Spintec je bil pred pandemijo že med najboljšimi slovenskimi malimi in srednjimi podjetji. Kot družba, ki proizvaja igralniške aparate, je ob epidemiji nekoliko zastal, zdaj pa se je vrnil na našo lestvico top 500 malih in srednjih podjetij (MSP), v njeno zgornjo polovico. Kako ga je večinski lastnik in direktor Goran Miškulin vrnil med najboljše?

Kakšno je bilo stanje podjetja Spintec takoj po pandemiji?

Na kratko povedano: minus 60 procentov. Naši prihodki so najprej padli na ničlo, potem pa so se malo popravili. V letih 2020 in 2021 jih je bilo 60 odstotkov manj kot pred pandemijo. Poslovanje podjetja je bilo treba prilagoditi novonastalim razmeram – ob zavedanju, da ko bo pandemije konec, moramo čim prej splavati iz krize. Vprašanje je bilo, koliko imamo kisika, koliko imamo »špage«, da preživimo čas pandemije.

Obdržati čim več zaposlenih, še vedno vlagati v razvoj ter biti zelo fleksibilen in aktiven takoj ob izhodu krize – to je bila strategija. Sicer pa dihanje na škrge, pri vsakem evru.

Zdaj ste spet med top 500 MSP. Kateri je bil prvi korak ob prebujanju podjetja iz hibernacije?

Ključni sta bili fleksibilnost in hitrost; tako pri vhodu v pandemijo kot pri izhodu iz nje. Iskali smo nove trge, bili smo pripravljeni investirati. Osredotočali smo se na ZDA, kjer se je trg v primerjavi z Macaom, našim primarnim trgom, hitreje prebujal. Kitajska je bila dolgo zaprta.

Se je zaradi tega vaš tržni delež v Macau v primerjavi z vašimi drugimi trgi kaj zmanjšal?

Macao je še vedno naš paradni konj. Tam imamo na kompaktnih elektronskih ruletah približno 80-odstotni delež. V Ameriki pa nam trg raste.

Kako so se v krizi odzivali zaposleni? Kako ste jih motivirali?

V času pandemije je bila naša strategija čim manj odpuščati. Smo pa vsem znižali plače za 30 odstotkov. Ob takšnem ukrepu so v podjetju ostajali lojalni.

Pomembno je bilo, da so zaposleni verjeli v firmo in vodstvo ter v to, da se bodo po pandemiji vrnili stari časi. Pomembni so bili mehki prijemi. Obljubil sem, da jim bomo 30 odstotkov odbitka pri plačah iz časa krize po njej vrnili. To smo tudi storili.

Kako je bilo z razvojem v času pandemije?

Ves čas pandemije smo vse resurse vlagali v razvoj. Razvili smo popolnoma novo generacijo produktov, ki je na trgu zaživela leta 2024. Premiera je bila na sejmu v Londonu. Ta generacija produktov je danes naš paradni konj.

Še vedno ste močni v Macau, ki sodi pod Kitajsko, a ima poseben status. Kolikor se spomnim, ste svoje igralne aparate prilagajali tudi kitajskim tradicionalnim igram. Katere so te igre?

Njihova glavna igra je baccarat. Mi nismo razvijali novih, pač pa smo obstoječe igre prilagodili temu trgu. Tu je bila ključna vloga distributerja; v regiji namreč vedno izberemo kvalitetnega distributerja, ki pozna lokalni trg. Ta nam priskrbi ključne informacije, kako naj produkt prilagodimo, da bo na lokalnem trgu uspešen.

Njihovi napol razvojniki, ki so pravzaprav komercialisti in dobro poznajo kupca, naredijo uporabniško specifikacijo, naši razvojniki pa jo pretvorijo v tehnično specifikacijo. Ta je temelj za razvoj programske opreme.

Ti podatki so ključni. Zelo pomembno je na primer vedeti, da tapeta ne sme biti določene barve, ker ima ta za posamezno skupino ali narod negativen pomen. Če je barva neprimerna, ljudje na takšni napravi ne bodo igrali. To je majhna podrobnost, takšnih podrobnosti pa je veliko.

Kateri so še pomembni elementi, razen barv?

Številke, različne navade igralcev pri igranju, denimo ponovitev stave, volatilnost oziroma nihanja pri dobitkih – torej, ali dobitki igralca in dobičkonosnost igralnice bolj ali manj nihajo. Glavni zadetki so lahko visoki in jih je malo ali pa nasprotno. Stave so lahko v evrih ali pa v centih.

Vsi ti elementi kažejo na različne navade igralcev. V Južni Ameriki so drugačni kot na Kitajskem oziroma v Macau ali ZDA. Ta know-how je izjemnega pomena.

Ste se na Kitajskem zgolj posvetovali z distributerji ali ste se poglobili tudi v kitajsko filozofijo in kulturne navade?

Ne v tem smislu. So nam pa distributerji omogočili, da smo se skupaj z njimi pogovarjali z upravljavci igralnic in tudi z igralci, ki so za določeno nagrado pripravljeni kaj povedati; denimo, kaj jih pri igri motivira.

Kakšne so razlike pri motiviranosti igralcev po svetu? Kaj bolj motivira Južnoameričane, kaj pa denimo Kitajce?

To je odvisno od kulturnih razlik. V skrajnih primerih na Kitajskem celo verjamejo, da lahko vplivajo na igro, na izid. To moč pripisujejo višjim silam.

Mi, ki se z igralništvom ukvarjamo profesionalno, seveda vemo, da vse temelji na statistiki, na verjetnostnih izračunih. To za nas preračunavajo sodelavci na fakulteti za matematiko, pristojne ustanove pa nam potem izdajo certifikate in potrjujejo ustreznost naših produktov.

Toda pri Italijanih lahko opazite, kako v igralnici začnejo z roko krožiti pred aparatom misleč, da lahko s tem nekako vplivajo na izid. Takšno ravnanje meji že na zasvojenost; to ni več zdrava zabava.

V profesionalnem igralništvu se zavedamo, da je pri vsaki igri za nekaj odstotkov v prednosti igralnica. To pomeni, da igralci med igro počasi izgubljajo.

Igralci se najbrž večinoma zavedajo, da izgubljajo in da je to plačilo za zabavo.

Tako je, to je plačilo za zabavo. Podobno, kot gremo v gledališče ali na koncert, kjer si želimo ogledati odlično predstavo za sto evrov, gredo nekateri za sto evrov po zabavo v igralnico.

Nekdo si seveda lahko privošči več takšne zabave, denimo za tisoč evrov, ker mu to dopušča denarnica. Težava pa se pojavi, če igralcu proračun omogoča zabavo za sto evrov, on pa jih porabi dvesto. Tako si jih izposodi, s tem pa se začne zasvojenost.

Tega negativnega učinka si ne želi nihče, niti operaterji igralnic. Takšen človek gre namreč predaleč in za takšna dejanja nikoli ne krivi sebe, ampak vedno obsoja okolico. Po njegovem mnenju je za to kriva igralnica, ne pa njegova odločitev.

Omenili ste, da se Kitajci pri igranju zanašajo tudi na vero, neke višje sile, ki naj bi lahko vplivale na izid igre. Kaj pa Južnoameričani?

V Južni Ameriki ni tako. Tam bolj velja, da imajo nekateri velike presežke denarja, drugi pa so zelo revni. Ko govorim o presežkih, mislim na to, da tisto, kar čez dan zaslužijo na ulici, zvečer v igralnici že porabijo.