»Razmišljamo o partnerstvu s Kitajci.«

Evropska unija je verjetno spoznala, da zaostaja za preostalimi gospodarskimi silami, predvsem za Kitajsko in ZDA. Torej je treba narediti nekaj v tej smeri. Mogoče je Clean Industrial Deal (Dogovor za čisto energijo, prevod) res prvi pravi korak v to smer. Moramo pa še videti, kaj se bo res zgodilo. Veliko vprašanje je, ali bo za to namenjenih 100 milijard evrov dovolj, da na novo definiramo industrializacijo v EU.

Kaj konkretno bi morala podpreti EU, da bi bila Evropa industrijsko konkurenčnejša ZDA in Kitajski?

Predvsem je treba določiti jasno strategijo, katero industrijo želi Evropa obdržati in razvijati. Doslej je Evropo držala pokonci avtomobilska industrija in morala bi jo tudi v prihodnosti.

Precej hitreje bo treba vlagati v energijo, v industrijo obnovljivih virov, pa tudi v baterijsko tehnologijo. Na tem področju imajo Kitajci absoluten primat. To za Evropo zagotovo ni dobro. Na tem področju zaostaja.

Posebno pozornost bo treba nameniti tudi temu, kako EU želi zaščiti podjetja, ki delujejo na področju kritične infrastrukture. Samo subvencije po mojem mnenju ne bo dovolj.

Kako pa bo čez 10 do 20 let glede surovin, potrebnih za zeleni prehod? Nekateri pravijo, da bo drugače, ker bodo reciklažni centri baterij in hranilnikov razpršeni po vsem svetu in bo bistveno več surovin za zeleni prehod iz sekundarnih virov. Kitajska naj tako ne bi več imela tolikšne surovinske prevlade.

Mislim, da bo reciklaža v prihodnje zagotovo dober vir surovin, denimo za proizvodnjo baterij. Zdaj vse kritične surovine v Evropo bolj ali manj prihajajo v baterijah. Če bi Evropa znala izkoristiti ta reciklažni potencial, je lahko tudi to dober vir surovin. S tem lahko vsaj delno zapolni potrebo po surovinah. Seveda pa je treba prej postaviti proizvodnjo baterij, ki bo lahko konkurirala na svetovnem trgu.

Po drugi strani pa mora Evropa razmisliti, kje bomo v prihodnje dobivali nove kritične surovine, ker jih iz reciklaže seveda ne bo dovolj.

Kolikšen delež baterije je sploh mogoče reciklirati?

98 odstotkov svinčene baterije, tudi plastiko. Pri reciklaži litij-ionskih baterij pa se s tehnologijami za reciklažo šele spogledujemo. Smo nekoliko previdni. Prve litij-ionske baterije so namreč vsebovale nikelj, mangan in kobalt, ki so vredni veliko, naslednja generacija celic pa je iz litija, železa in fosfatov, ki so vredni manj. Treba bo naštudirati poslovni model, kako bo reciklaža donosna za slednje.

V kolikšni meri pa je možno reciklirati te baterije?

Trenutno je realno pričakovati, da je možno reciklirati približno 70–85 odstotkov litij-ionske baterije. Seveda je znotraj tega delež posameznih materialov, kot so kobalt, nikelj in baker, lahko višji, drugih, denimo litija in grafita, pa nižji.

Ali Evropa res nima dovolj strateških surovin? Po zadnjih informacijah naj bi namreč v Skandinaviji našli ogromna nahajališča.

Nahajališč litija je v EU očitno več, kot smo mislili sprva. Evropa ima dostop do litija. Nima pa nekaterih drugih strateških kovin, kot sta nikelj in kadmij. Najbolje bi bilo sklepati zavezništva z državami, kjer so na voljo te surovine. Pri dostopu do njih spet prednjačijo Kitajci.

Pri energiji za industrijo je eden od očitkov ta, da so obnovljivi viri energije (OVE) v primerjavi s klasičnimi fosilnimi gorivi predragi. Kako gledate na to?

Trenutno je tako, a verjetno so trenutne zmogljivosti OVE pod neko kritično mejo, ki bi lahko zagotavljala konkurenčnost. Mislim, da je treba resno razmišljati o obeh virih energije.

Kitajska še naprej pospešena gradi termoelektrarne, hkrati pa se elektrificira. Mislim, da Kitajci vedo, zakaj to počnejo. Ne želijo biti odvisni samo od enega vira energije.

Obnovljivi viri bodo naša prihodnost. Prinašajo svoje dobrobiti, vendar ne smemo staviti samo na eno vrsto vira. Tako se je na primer Nemčija odrekla nuklearni energiji, to pa jo je pred nekaj leti postavilo v bistveno slabši konkurenčni položaj.

Koliko lahko na počasnejši razvoj OVE in zeleni prehod vpliva Donald Trump, ki stavi na fosilna goriva, ta pa bi bila zato v naslednjih letih lahko cenejša?

To možnost je vsekakor treba upoštevati v načrtih ali strategijah. Donald Trump je po tej plati precej tradicionalen. Toda dolžnost družbe ali gospodarstvenikov je, da izboljšujemo okolje in tehnologije; mislim, da njegova politika v tem primeru ni povsem pravilna.

Ali se strinjate, da zelenemu prehodu v Evropi malce zmanjkuje sape?

Da, mislim, da je tako. Po eni strani je to zelo v redu, da si nalijemo čistega vina in razmislimo, kaj smo z zelenim prehodom želeli doseči. Po mojem mnenju je bil zeleni prehod izpeljan prehitro in premalo premišljeno. Šele ko so se začeli izstavljati računi, se je pojavilo vprašanje, koliko nas bo to stalo.

Kje so bile največje napake?

Mislim, da ciljni časovni plan elektromobilnosti, ki je postavljen v leto 2035, ni realen, saj nimamo niti infrastrukture, da bi ta cilj lahko dosegli. Treba je pogledati, kateri predpogoji so potrebni, da ta prehod lahko izvedemo. Težava pa je tudi v tem, da ne prisluhnemo strokovnjakom.

Na Kitajskem je razvoj elektromobilnosti pospešen. Mar ne obstaja nevarnost, da bo Kitajska na tem področju še bolj prevladala, če Evropa v to smer ne bo šla hitreje?

Roko na srce, Kitajci v tem trenutku držijo primat v elektromobilnosti. Kitajski električni avtomobili imajo drugačen koncept in ponujajo drugačno izkušnjo za uporabnike. Avtomobil ni več le vozilo, ki te pelje s točke A na točko B, ampak ponujajo veliko več – od udobja do zabave in avtonomne vožnje. Kitajci so naredili zelo hiter in velik preskok. A tudi v Evropi bo delež električnih avtomobilov v prihodnje velik. To je trend.