»V Srbiji pripovedujejo legende o Kraljeviču Marku, mi pa legende o gradbenih aneksih.«

Zakaj projekt Blaža Miklavčiča v Rožni dolini spominja na dobrega vojaka Švejka?

Zakaj bi morali omejiti tovorni promet na slovenskih avtocestah?

Kako bi lahko poskrbeli, da bi mladi lažje prišli do lastnega, starejši pa do varovanega stanovanja?

Blaž Miklavčič, lastnik in direktor GH Holdinga, je pogosto brez dlake na jeziku. Tokrat je jasno povedal, kaj si misli o birokraciji, ki s postopki zavira in draži gradnjo. A tudi to, da bi morali na slovenskih avtocestah omejiti tovorni promet.

Slovenija potrebuje ‘masterplan’ za gradnjo stanovanj.«

To je samo ena od njegovih tez v intervjuju, ki je pred vami.

Kako bi danes opisali kondicijo slovenskega gradbeništva? Panoga stagnira, je v negotovem položaju ali pa v razvojni fazi?

Panoga ima dolgo tradicijo in je zelo fleksibilna. Upam si trditi, da je kompetenčna in poslovno v visoki kondiciji.

Če gradbeništvo primerjamo z razmerami pred desetimi ali dvajsetimi leti, je panoga močnejša. Pred desetimi leti so slovenska gradbena podjetja usvojila določene tehnologije – ena od teh je zagotovo gradnja predorov. Mostogradnja in visokogradnja sta bili vedno zelo močni. Tudi na železniški infrastrukturi so se razvile nove tehnologije. Danes v gradbeništvu vsekakor znamo več kot pred desetimi leti.

V Sloveniji umeščanje velikih projektov v prostor traja več let, medtem ko druge države to opravijo v nekaj mesecih. Kako bi vi odpravili ta problem?

Pred nekaj dnevi sem bil zelo vesel napovedi ministra za javno upravo Francija Matoza, da bodo spremenili zakonodajo v delu, ki zadeva vabljenje strank v postopku – tako pri gradbenih dovoljenjih kot pri umeščanju v prostor.

V Sloveniji smo preprosto zakonodajno prenormirani. Zelo pogosto se dolgo odločamo o stvareh, ki bi morale biti odločene čez noč. To se ne zgodi zaradi mencanja, ampak zaradi strahu pred civilnimi iniciativami, pred sosedi in podobno. Zadeve se zato velikokrat pometejo pod preprogo in čakajo na »boljše čase«. Problem pa v vmesnem času postaja še večji. Kar v tujini traja mesece, pri nas traja leta.

Katere druge birokratske oziroma administrativne ovire po vašem mnenju zavirajo razvoj slovenske infrastrukture in gradbenih projektov?

Glavna težava so stranski udeleženci v postopku, ki po moji oceni vse prevečkrat zlorabljajo procesne pravice. Zloraba procesnih pravic je sicer zdaj zapisana v zakonodaji, ampak v praksi ni sankcionirana.

Če se pritožuješ kar tako, ne nosiš nobene odgovornosti. Nobene. Lahko si sicer na drugi strani civilnopravne odgovornosti, ampak pot prek sodišč je dolga. V praksi investitor, ki je v postopku, nosi vse breme, stranski udeleženec pa nič.

Bi bila po vašem potrebna tudi zakonska odgovornost stranskih udeležencev? Kakšne sankcije bi bile smiselne?

Vsekakor. Odgovornost za škodo, ki nastaja, morajo prevzeti vsi, tudi stranski udeleženci. To pravilo bi moralo biti jasno.

Danes je tako: če se lahko kdo pritoži na prvi stopnji, gre na upravno enoto. Od te prve stopnje, ki praviloma odloča v roku enega leta, sledi druga stopnja – ministrstvo, ki je odgovorno za okolje in prostor. Tretja instanca je nato upravno sodišče. Taksa za upravno sodišče je nekaj deset evrov, odločanje pa lahko traja dve, tri leta ali več.

Če se kdo pritožuje – ne glede na to, ali ima vsebinsko podlago ali ne – lahko to postane velik problem. Mi smo denimo potrebovali osem let, da smo prišli do pravnomočnega gradbenega dovoljenja v Rožni dolini. Imeli smo dokončno gradbeno dovoljenje, pa je sledila pritožba in nato spet nova pritožba …

Pritoževale so se civilne iniciative, sosedje in tako naprej. V teh osmih letih smo se morali ukvarjati z absurdnimi stvarmi: dokazovati, da ko bomo gradili Rožno dolino, ne bomo potopili Rožnika, ker voda sama od sebe ne teče v hrib. Potem smo bili deležni pobude, da se zazidljivo zemljišče, ki je zaraščeno z grmovjem, prekategorizira v gozd …

V tem projektu je toliko anekdot, da bi skoraj lahko konkurirali dobremu vojaku Švejku. Toda problem je v tem, da so bili v igri veliki denarji, da je bilo vse časovno občutljivo in da nam zato ni bilo prav nič smešno. Po osmih letih ustvarjanja in dokazovanja smo prišli do cilja. Pa to ni rekorden čas, ko gre za birokratske postopke.

Koliko lahko ti postopki trajajo v skrajnih primerih?

Tudi deset let ali več. Včasih se investitorji že upokojijo, kakšen tudi umre. Pogosto gre za izčrpavanje. To, kar je napovedal minister za javno upravo, zato razumem kot korak v pravo smer.

 Država bi morala vzpostaviti shemo financiranja, ki bi mladim ljudem pomagala do stanovanj. Smo dovolj premožna družba, da bi tako lahko poskrbeli za mlade.«
Nova slovenska vlada napoveduje več udejstvovanja pri velikih nacionalnih investicijah. Je po vašem mnenju sposobna izpeljati velike projekte z domačimi izvajalci, in to po cenah, ki so konkurenčne cenam tujih izvajalcev?

Zagotovo. Zgodovina kaže, da je bilo v Sloveniji relativno malo nasedlih gradbenih investicij, sploh velikih infrastrukturnih projektov.

Če pogledamo desetletno povprečje 20 največjih gradbenih izvajalcev v Sloveniji – med njimi smo tudi mi – in dobiček glede na realizacijo, vidimo, da so v slovenski gradbeni panogi dobički z naskokom najnižji; pri gradbenih izvajalcih komaj presegamo dva odstotka dobička na prihodke. Številke realizacije so velike, dobički pa majhni.

Spomnim se analize ene od državnih bank. Gradbena panoga je v enem letu ustvarila dve milijardi evrov prihodkov, največji izvajalci pa so skupaj dosegli 37 milijonov evrov dobička. Samo ena od bank pa je pri realizaciji 173 milijonov evrov ustvarila 63 milijonov dobička.

Govorimo o družbeno odgovorni organizaciji, pa se nihče ne razburja nad dobički bank. Vsi pa znamo komentirati gradbeništvo.

Je to povezano z gradbenimi aferami iz preteklosti?

Seveda. Aneksi v gradbeništvu so pri nas postali urbane legende. V Srbiji pripovedujejo legende o Kraljeviču Marku, mi pa legende o gradbenih aneksih. Postali so del kolektivne domišljije.

Okoli let 2009 in 2010 smo bili praktično pripravljeni razsuti tri, štiri največje gradbene izvajalce z mednarodnim ugledom zaradi afere, ki je bila povezana s projektom letališkega stolpa na Brniku. Vrednost projekta je bila nižja od enotedenske realizacije vseh treh izvajalcev skupaj. To je bilo povsem nesorazmerno.

Kako se je v zadnjih 15 letih spremenila cestna infrastruktura v Sloveniji?

Pred desetimi ali 15 leti smo imeli super sliko: avtoceste, državne ceste, lokalne ceste, vse je bilo v dobri kondiciji. Danes je slika bistveno slabša. Slovenija je tranzitna država. Promet se je bistveno povečal.

Infrastruktura, ki je bila pred 15 leti super, tega pritiska ne zdrži več. Nekaj let smo že zamudili pri sprotnem vzdrževanju in remontih. Danes popravljamo napake za nazaj.

Veliko avtocestnih odsekov je izrazito obremenjenih. To še posebej velja za glavni avtocestni križ, ki ga je treba tudi širiti. Širitve so že stekle – proti Brezovici in proti Domžalam. Glavni zastoji pa nastajajo zaradi rednega investicijskega vzdrževanja.

Nekateri poznavalci pravijo, da je najprej treba razširiti ljubljanski obroč v šestpasovnega, potem pa krake navzven, po celotnem avtocestnem križu. Se strinjate?

To, kar smo začeli, je prav: dolgoročno bi bilo dobro, da je celoten avtocestni križ šestpasoven. V Ljubljani so težave na obroču – tam so zamaški, promet v samem mestu pa je pretočen. Veliko se je investiralo v mestno infrastrukturo, tudi v ceste. Ljubljana je kot metropola, v primerjavi z evropskimi mesti, zelo dobro infrastrukturno urejena.

Ko gre za nacionalno avtocestno infrastrukturo, pa si bomo morali izboriti pravico, da začnemo omejevati tranzitni promet. Lahko imamo državo prepleteno s šestpasovnicami, ampak če bo tranzitni promet neomejen, bo pritisk vedno velik. Voda teče tam, kjer ima najlažjo pot; pri prometu je enako.

Nekateri pravijo, da bo drugi tir železnice prevzel velik del tranzita. Ga bo res?

Ne. Železnica bo prevzela zelo malo tranzitnega prometa s cest. Drugi tir je nujno potreben zato, da Luka Koper sploh ostane na zemljevidu kot uspešna severnojadranska luka.

Severne luke v Baltiku imajo zelo močno pokrito železniško zaledje. Takoj za temi lukami je Luka Koper. Industrijski tir je bil zgrajen v 60. letih prejšnjega stoletja, a to je skoraj gorska proga z velikimi nakloni. Samo z velikim trudom železnic, Luke Koper in vsakokratnih oblasti je bilo to situacijo mogoče vzdrževati.

Brez drugega tira je praktično ves tovorni promet na Obalo in z nje ogrožen. Drugi tir je osnovna higiena infrastrukture. Kar zadeva cestni tranzit, pa železnica ne bo prevzela bistvenega deleža.

Ali drži, da denar za železnice iz evropskih sredstev obstaja, vendar v Sloveniji nimamo pripravljenih projektov? Zakaj še nimamo sodobnih železnic?

Slovenska železniška infrastruktura je bila od 70. let prejšnjega stoletja zanemarjena. Od takrat smo jo ‘flikali’. Zadnjih deset let je nekaj resnih projektov, da se infrastruktura sploh usposobi za normalne hitrosti in nosilnosti – za tovorni promet in za standard TEU.

Tranzit na železnicah je dobrodošel. Verjamem pa, da bomo morali tranzit na cestah omejevati.

Preidiva na stanovanjsko gradnjo. Cene nepremičnin so po Sloveniji močno zrasle, Gorenjska je skoraj dohitela Ljubljano. Kako ocenjujete stanje na nepremičninskem trgu?

Zdaj plačujemo davek, ker prostor ni bil pravočasno urejen. Urejanje prostora za stanovanjsko gradnjo je po mojem mnenju preveč razdrobljeno in prepuščeno lokalnim skupnostim – čeprav se to dogaja z državnimi soglasji.

Mislim, da bi morali imeti na državni ravni ‘masterplan’, strateški in dolgoročen načrt za gradnjo stanovanj.

V Sloveniji smo preprosto zakonodajno prenormirani … Kar v tujini traja mesece, pri nas traja leta.«
Samo javne gradnje ali vse stanovanjske gradnje?

Kompletne stanovanjske gradnje.

Pozitivna zakonodaja, ki je bila sprejeta pred 20 leti, je lokalnim skupnostim dala možnost sprejemanja občinskih prostorskih načrtov (OPN), naslednji korak pa so občinski podrobni prostorski načrti (OPPN).

Z namenom, da bi bila pot do gradbenega dovoljenja krajša, smo zadevo toliko prenormirali, da smo v primeru projekta v Rožni dolini na veljaven OPPN čakali osem let. Zakonodajalec pred 20 leti ni imel v mislih tako dolgega trajanja postopkov.

Masterplan bi moral vključevati vse infrastrukturne priključke – ne samo cestnih, ampak tudi elektriko, vodo, kanalizacijo in javni promet. Investitor je danes pogosto prepuščen samemu sebi glede tega, kako se bo znašel s kanalizacijo, kako bo ugotovil, da je na območju premalo elektrike in da je treba postaviti novo transformatorsko postajo. Ti postopki so dragi in nam dražijo nepremičnine.

Gradbena izvedba je zato danes najdražja, kot je bila kadarkoli. Nisem ravno optimist, da se bo pri gradbeni izvedbi kaj korenito spremenilo. Cene materialov so visoke; cement je drag, transport je drag, ekološki standardi so strogi. Gradbena industrija je ekološko zelo rizična. Prav je, da uveljavljamo okoljske standarde, ampak to draži proizvodnjo. Kot potrošniki pa to ceno plačujemo.

Ali se strinjate, da s takšno rastjo cen nepremičnin povzročamo škodo svojim otrokom, ker mnogi med njimi ne bodo mogli priti do lastne nepremičnine?

Če primerjam razmerje med plačo in ceno kvadratnega metra nekoč in danes, lahko ugotovim naslednje. Ko sem pred 30 leti začel hoditi v službo, je bila moja prva inženirska plača 500 nemških mark. Kvadratni meter stanovanja v Ljubljani je stal 2.000 mark. Danes so razmerja podobna.

Hkrati se je po mojem mnenju kvadratura na prebivalca v zadnjih 50 letih podvojila. Družine so manjše, več je enočlanskih gospodinjstev. Živimo v večjem prostoru, bolj udobno.

Slovenija ima zelo visok delež lastniških stanovanj. Kako to vpliva na trg in na razvoj?

Filozofija lastniškega stanovanja je pri nas zelo močna. To smo podedovali od staršev in starih staršev. Lastniško stanovanje v Sloveniji pomeni del socialne varnosti, stabilnosti. To je treba spodbujati, tega ne smemo rušiti.

Je pa to eden od razlogov, da pri nas ni resnih razvijalcev nepremičninskih projektov. Trg je relativno majhen, postopki so izjemno kompleksni, stopnja lastniških stanovanj pa visoka. Mednarodne banke se izogibajo partnerstvom z domačimi razvijalci projektov, ker vidijo birokratska in administrativna tveganja.

Nakup stanovanja je pogosto projekt širše družine. Stari starši, tete, strici, starši, mladi – vsi vzamejo kredit. Država bi morala vzpostaviti shemo financiranja, ki bi mladim ljudem pomagala do stanovanj. Smo dovolj premožna družba, da bi tako lahko poskrbeli za mlade.

Vlada je predlagala, naj tujci sofinancirajo 30 odstotkov tečaja slovenščine. Veliko direktorjev gradbeništva je opozorilo, da to ni dobro. Kaj menite vi?

Aleluja. Če nečesa ne plačaš, do tega nimaš odgovornosti in pravega odnosa. Če pa moraš nekaj sofinancirati, se odnos spremeni. Odgovornost se poveča.

Kaj novega snujete v GH Holdingu?

Od samega začetka smo ozko specializirani na treh področjih: železnice, bolnišnice in čistilne naprave. Specializirani smo zato, ker smo začeli delati v obdobju, ko je bilo veliko evropskih projektov. Od leta 2008, ko je Pahorjeva vlada začela ustavljati projekte, smo iskali samo projekte z visokim deležem evropskega denarja. Del tega smo prenesli tudi na Hrvaško in v Srbijo.

Moja mantra od prvega dne je specializacija. Če podjetje ni specializirano, nima dovolj kapacitet za razvoj. Tako ne more biti uspešno, ampak samo povprečno. Nihče ne more biti v istem trenutku vrhunski nogometaš, vrhunski košarkar in vrhunski rokometaš.

Razen Čehinje Ester Ledecke, ki je bila vrhunska v alpskem smučanju in deskanju hkrati. 😊

Res je, to je izjema. 😊 Mi pa moramo biti specializirani.

Katere konkretne projekte imate trenutno na mizi?

Začeli smo graditi stanovanjski projekt Rožna dolina. Končujemo projekt varovanih stanovanj in hiš v Dolenjskih Toplicah – Srebrni gaj. Podobne projekte bi radi razvili še v drugih termalnih središčih. Pred leti smo že uspešno zaključili takšen manjši projekt v Šmarjeških Toplicah.

Varovana stanovanja za starejše so po mojem mnenju blagoslov. Prehod v dom za ostarele je za mnoge grožnja. Varovana stanovanja pa podaljšujejo samostojnost, omogočajo življenje med sebi podobnimi, arhitekturno pa so prilagojena starejšim. Pogosto se zgodi, da v poznih letih eden od partnerjev umre, ljudje pa ostanejo sami. Varovana stanovanja jim omogočajo socialno okolje.

Razlika med varovanimi in običajnimi stanovanji je samo v zasnovi: več skupnih prostorov, širši hodniki, več dvigal, več skupnih površin. Bistvene razlike v ceni ni, družbeno pa ima tak projekt veliko dodano vrednost.

  Preberite tudi
Iz posebnih izdaj
Pomakni se na vrh