»Kjer je organizacija slaba, je turizma preveč. Vendar ni tako, če veš, kaj delaš.«

Zakaj je zgrešeno govoriti o čezmernem turizmu? Zakaj ne bo tako hitro navalov gostov iz Azije, čeprav se ta hitro razvija? Česa se lahko naučimo od hrvaškega turizma?

Marjan Batagelj, predsednik uprave podjetja Postojnska jama, že leta uspešno upravlja ta slovenski turistični biser. Ta gosti kar 95 odstotkov obiskovalcev iz tujine, kar pa se v računovodskih izkazih ne vidi. Kljub velikemu deležu turistov je tudi slovenskih gostov vsako leto med 50.000 in 60.000. Mimogrede, na slavne decembrske Jaslice je doslej prišlo veliko več Slovencev, zdaj pa se tudi pri tej prireditvi povečuje delež tujih gostov.

Zaradi vpetosti Postojnske jame v svetovne turistične tokove smo se pred novim letom v pogovoru z njim posvetili trendom in prihodnosti turizma.

»Če se bodo ZDA zapirale, ameriških gostov ne bo. Ključno je torej, da se marketinške aktivnosti usmerijo v razpršitev trgov.«

Promocijsko besedilo

V turizmu ste že zelo dolgo. Spremljate svetovne trende. Kateri turistični trendi bodo prevladovali v naslednjih dveh letih?

Pričakujemo lahko rahlo umirjanje turističnih tokov. Rasli bodo bolj znotraj področja Evrope. Več ko je globalnih izzivov, večja je negotovost ljudi za potovanje v oddaljene države.

Seveda so tu še valutna razmerja. Če je dolar močan, je za veliko gostov, ki so vezani na to valuto, potovanje cenejše. V tem primeru lahko pričakujemo več ameriških gostov. A če se bodo ZDA zapirale, teh gostov ne bo. Ključno je torej, da se marketinške aktivnosti usmerijo na razpršitev trgov.

Malo me preseneča, da predstavniki slovenskih turističnih podjetij ne pričakujejo bolj povečanega obiska gostov iz Azije – čeprav Azija gospodarsko izrazito raste. Zakaj je tako?

Razlogov za to je več. Prvič, cene letalskih prevozov so se bistveno podražile. Drugič, pot iz Azije se je spremenila. Prej so ljudje potovali po krajši poti prek Rusije, zdaj potujejo po južni poti, ki je daljša. Tretjič, azijski gostje se bodo najprej začeli vračati v evropske prestolnice, šele nato v srednjo Evropo in nazadnje v novo Evropo, kamor sodi Balkan.

Ko bomo azijske goste v velikem številu zaznali v Benetkah, to še ne bo pomenilo, da bodo naslednji dan v Postojni. Najprej bodo obiskali kakšen drug del Evrope. Poleg tega so azijski gostje druga generacija, kot smo jo poznali pred epidemijo. Slednji zdaj odhajajo na druge destinacije, nov azijski gost pa ne bo že jutri na naših vratih.

Četrtič, prihod azijskih gostov je odvisen od odločitev azijskih agentov, ali bodo začeli bolj prodajati Evropo in Slovenijo, ne od nas v Evropi. Na to pozabljamo, a je dejstvo.

In navsezadnje, upoštevati je treba učinke vizumskega sistema. Države, ki za Evropo ne potrebujejo vizuma, imajo prednost. Toda Korejcev še vedno ni toliko kot pred epidemijo, četudi ga ne potrebujejo. Tudi Japoncev ne. Če bi se s Kitajsko sprostil vizumski režim, to prav tako ne bi pomenilo, da bi val turistov prišel že naslednje leto.

Od kod pa lahko v prihodnjih dveh letih v Sloveniji pričakujemo več gostov?

Stabilni trgi so naša soseščina: Italija, Nemčija, Avstrija, Hrvaška. Zelo preprosto. Bliže ko je neka država, večja je verjetnost, da bo gostov iz nje več. Korejski obiskovalci so bili pred epidemijo v Postojnski jami drugi po številu. Pozabimo lahko na to, da bo v naslednjih letih podobno.

Zato je pričakovati tudi trge z izgubami. Vojna v Ukrajini je sesula ukrajinski in ruski trg. Izraelski gostje so v preteklosti že bili pomembni gostje v Sloveniji. Letos jih je od 10 do 15 odstotkov manj od naših napovedi. Logično, konflikti delujejo obratno sorazmerno z željo po potovanju.

Ali drži, da po epidemiji ljudje veliko bolj iščejo odročnejše, mirne destinacije, in ne več lokacij množičnega turizma?

Ne samo to. Ljudje ob tem bolj iščejo izjemne destinacije, ki niso prosto dostopne. Rekel bi, da so zaželene, če so nekako skrite ali neodkrite. Če neka destinacija ponuja fotografsko točko za selfije, to še ni turizem. To niso turisti. Pravi turist se hoče sprostiti, ne pa tekati z ene točke na drugo.

»Kjer je organizacija slaba, je turizma preveč. Vendar ni tako, če veš, kaj delaš.«

Kako si razlagati to, da so velika mesta začela omejevati število gostov?

To je logično, saj niso imela več nadzora nad tem, koliko gostov sploh lahko pride v mesto. Povsod ista zgodba. Kjer je organizacija slaba, je turizma preveč. Vendar pa ni tako, če veš, kaj delaš.

V Postojnski jami nekoč niso mogli sprejeti več kot 6.000 ali 7.000 turistov v enem dnevu. V špici, ko je gostov največ, preprosto ni bilo več prostora na vlaku. Digitalna preobrazba turizma pa nam omogoča to, da smo njihove nakupne navade začeli usmerjati na proste termine, ne na želene. Enako bi morala početi mesta.

Opažamo pomemben trend, da obiskovalci zaradi nižje cene izbirajo termine, ki so prosti. Pa saj ni res, da jesen ni tako lepa kot poletje, mar ne? Naučili se bomo potovati večkrat v letu, a za krajši čas.

Hrvaška sezono pomika krepko v zgodnjo pomlad in pozno jesen.

Investirali so v ta cilj, v razpršenost. Bojim pa se, da v Sloveniji nimamo tako dobre strategije. Pomlad in jesen sta še vedno naša velika priložnost. Če bi ju znali bolje izkoristiti, turistična krivulja ne bi imela tako izrazitih vrhov.

Kaj pa optimistični scenarij? Na primer, da sicer zelo nepredvidljivemu Donaldu Trumpu uspe umiriti vojno v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Kaj bi to pomenilo za turizem?

Malo smo že pozabili, kako smo se psihološko odzivali po koncu epidemije. Zavore pri potovanjih so hitro popustile. Po drugi strani je bilo za turizem dobro to, da je bilo v proračunih družin več denarja. Hoteli so se sprostiti, zato so potovali in trošili. Donald Trump lahko naredi veliko dobrega za svet. Če bo delal za mir, bo dobro za turizem, ne glede na carinsko politiko, ki se je vsi bojijo.

»V Sloveniji imamo veliko hotelov na izjemnih lokacijah, ki pa so daleč od izjemnosti.«

A strah zaradi možne recesije je zdaj tu, v Evropi. To vpliva na zadržanost ljudi. Če bi bilo vojn konec, bi se nekateri trgi morda hitro sprostili. A na koncu je za turistično podjetje ključno, da gradi strategijo na organski rasti in prilagoditvi vsakokratnim razmeram. Dvesto let turizma v Postojnski jami me je naučilo marsikaj, predvsem pa to, da ne smem podcenjevati, kako občutljiv je turizem, ko vlada negotovost.

Želim si, da bi imeli v Sloveniji zelo močna turistična podjetja, ko bi vsak ponudnik analiziral stanje v svetu in delal za dobro zasedenost hotela. Da bi prišla tudi mednarodna turistična podjetja. To bi zelo dvignilo našo kakovost, ker bi prinesla svež kapital, obenem pa bi vsi imeli koristi od njihovega močnega marketinga. Nove hotele bi želeli čim prej napolniti. To se je zgodilo na Hrvaškem, ko so prišli tuji lastniki z veliko željo po vlaganju.

V Sloveniji imamo bolj ali manj veliko hotelov na izjemno dobrih lokacijah, ki pa so daleč od izjemnosti.

Kje bo največja dodana vrednost v turizmu leta 2040?

V turizmu včasih prevečkrat mešamo osnovno storitev, torej nastanitev, in bombončke, ki si jih privoščijo turisti. Bombončki so bistvo potovanja. Cene prvih, osnovnih storitev ne bodo rasle, kvaliteta bombončkov pa bo sorazmerna z njihovo kvaliteto. Če se bomo popravili pri bombončkih, si bomo lahko delili tudi visoko dodano vrednost. Tako preprosto je to.

Marjan Batagelj | Foto Barbara Reya

»Šef Appla Tim Cook nam je ob koncu nedavnega obiska zatrdil, da je bilo zanj najlepše spoznanje, da na Zemlji še obstajajo kraji, kjer ni wi-fi-ja.«

Kam bo potovala in kje bo počitnikovala generacija Z?

Ta generacija išče hipne dražljaje. Na delovnem mestu je z njimi treba ravnati zelo pazljivo, sicer hitro dajo odpoved. Podjetje namreč po njihovem ne izpolnjuje pričakovanj, če ne ustreza njihovi predstavi sveta.

A v turizmu jih lahko nekako usmerjamo. Pri nas imamo sijajno možnost, da jih pošljemo v podzemni svet, da se malo spozabijo, uživajo. V Predjamskem gradu potujejo v drug čas. Celo šef Appla Tim Cook nam je ob koncu nedavnega obiska zatrdil, da je bilo zanj nekaj najlepšega spoznanje, da na Zemlji še obstajajo kraji, kjer ni wi-fi-ja. To je tudi mantra generacije Z.

»Generacijo Z bi radi začeli vračati v prvinskost. Da se ljudje odvadijo modrega kokaina, torej zaslonov, je potreben čas …«

Generacijo Z bi radi začeli vračati v prvinskost. Da se ljudje odvadijo modrega kokaina, torej vseh njihovih zaslonov, je potreben čas. Odvajanje pa je najlažje takrat, ko obstajajo drugi, še prijetnejši dražljaji. Takrat človek na vse to rahlo pozabi in se začne o nečem pogovarjati. V Postojnski jami zato ne gradimo na točkah za fotografiranje, čeprav bi jih lahko imeli neskončno veliko.

Generacijo Z včasih obravnavamo napačno, ker vidimo nekega mladega posameznika v skupini vrstnikov. Toda ta oseba hkrati odrašča v človeka, ki bo imel jutri družino. Ne smemo mu vzeti prvinskega doživetja vlaka, jame, temperature, vlage, ker bo to prenesel na svoje otroke. Generacije obiskovalcev so se v 200 letih menjavale, sporočilo naše destinacije pa vseskozi ostaja isto.

»Današnji mladi so potujoči turistični nomadi.«

Torej turistične storitve ne prilagajate generaciji Z?

Ne, pravzaprav se vse generacije prilagajajo naši prvinskosti. Le pristopi so drugačni.

Ampak generacija Z je zelo različna od nas. Mi smo šli na morje za 10 do 15 dni, ves čas smo se valjali na soncu. Zdaj pa gredo mladi na morje za dva do tri dni, pa za tri dni v planine, dva dni v mesto … Kar hlastajo po različnih destinacijah.

Čas njihovega postanka je res zelo kratek. Današnji mladi so potujoči turistični nomadi. Za nas je pomembno le, kaj bodo o svojem dopustu povedali prijateljem. Če je bila zanje najlepša Postojnska jama, smo z njimi delali lepo. Vsega jim ne bodo mogli povedati.

Kdo bo v prihodnje privabil več tujih gostov: velika turistična podjetja ali množica malih ponudnikov nastanitev, ki jih je čedalje več?

Gosta vedno privabijo destinacije, ki se v svetu predstavljajo kot edinstvene, posebne. Majhen ponudnik turistične storitve bo zelo težko pripeljal goste iz sveta. Bo pa veliko naredil za slovenski turizem, če bodo ti gostje pri njem zadovoljni, denimo zaradi počutja na neki turistični kmetiji.

Airbnb zagotovo ne dviguje kvalitete. Zelo pomembna je torej podpora malim družinskim podjetjem, da bodo h gostu pristopila čim bolj osebno.

Poslanstvo velikih podjetij in Slovenske turistične organizacije pa je, da privablja goste, zato našo največjo priložnost vidim v tem, da v slovenski turizem vstopijo močni tuji investitorji. To je naša neizčrpna priložnost; druga pa je, da poenostavimo postopke umeščanja turističnih kapacitet v prostor.

Naj mi kdo v Sloveniji pove, kje je vsaj sedem hektarjev na izjemni lokaciji, namenjeni turizmu, da bi lahko pripeljal svetovno verigo, ki bi investirala? Od čisto vseh občin bomo dobili negativen odgovor. Kako je to mogoče? To je vendar naša priložnost.

Kaj bi se zgodilo, če bi omenjeni dve priložnosti izkoristili?

To je podobno, kot če v eni ulici prvi sosed obnovi fasado. S tem se pojavi precejšnja verjetnost, da bodo to storili tudi drugi. Če bi v Sloveniji dobili zdravo konkurenco, bi vsi dvignili kakovost, saj bi podjetja morala začeti tekmovati z nekom, ki v turizmu dela aktivno. Ne pa, da v Ljubljani hoteli na enem kvadratnem kilometru med sabo tekmujejo, kateri bo cenejši, da bo imel čim višjo zasedenost.

Ali turizem potrebuje svoj protibirokratski program?

Absolutno. Izzivi so enaki kot v drugih panogah. Ampak o industrijskih conah govorimo odkrito. Neprestano nastajajo nove in nove, ki veliko bolj degradirajo okolje kot turizem.

V turizmu prav tako govorimo, da potrebujemo prostor. Zagovarjamo stališče, da ne bo šel na škodo narave, a nič se ne zgodi. Prava pot bi bila, da bi pripravili državni prostorski načrt za tistih prej omenjenih sedem hektarjev, pri čemer bi bilo območje samooskrbno, trajnostno in bi delovalo v duhu lokalne skupnosti, ker bi bili lahko s tem povezani vsi.

V svetu sem videl veliko takšnih destinacij. V Vili Planinki, ki je res vrhunski butični hotel, pa še enega prizidka ne moremo narediti, da bi storitev dvignil na še višjo raven.

Kako pa se je v analognem srcu narave na nedavnem obisku počutil Tim Cook, šef svetovnega digitalnega giganta Appla?

Štiri ure smo ga po poti Luke Čeča z vodniki vračali v prvinsko. Tudi on je začutil, da je lepše tam, kjer ni s svojim telefonom. To so ljudje, ki jim denar ni več skrb. Iščejo nekaj izjemnega, kar ni dostopno vsakomur. V našem primeru je to odkrivanje in raziskovanje jame.

Ko se človek na tej poti odklopi, se dogaja tisti tip turizma, ki mu pripisujejo največjo težo v prihodnosti. To je doživljaj pozabe. V trenutkih pozabe pa začneš uživati in o tem dolgo govoriš.

Ampak ko se vrnemo, pa ne moremo brez digitalizacije.

Logično, takrat nismo turisti. Tudi mi zato že leto dni izvajamo naš največji projekt: kako bo digitalizacija vplivala na turizem. Arhitekturo digitalizacije smo zgradili popolnoma na novo. Razpis je omogočal, da se prijavijo vsa podjetja tega sveta. Ker želimo res najboljše digitalne rešitve.

Bistvo, cilj naše arhitekture digitalizacije bo podatkovna soba, da bomo znali najbolje napovedovati trende. Za vsakega podjetnika je namreč ključna predikcija: kaj se bo zgodilo, kar bom vedel prvi. Vizija je obvladovanje podatkov.

Kaj dobi turistični delavec, kaj turistični direktor, kaj pa gost z digitalizacijo?

Turistični delavec »dobi« manj stresa. Ni smiselno, da mora šest mojih sodelavcev zvečer v poročilo prepisati isti podatek in delati podobne izračune. Sam bom imel odličen pregled nad procesi in rezultati. Odločal se bom lahko hitro in zanesljivo. Gost pa bo imel najboljšo ceno in najkrajšo pot do nje.

Kaj je najvišja stopnja turizma? Zmagaš, če ustvarjaš potrebe. Loviš trenutek, ko nekdo misli, da si nečesa ne more privoščiti, ti pa mu ponudiš rešitev. Če bom ugotovil, da sem cenovno občutljiv, bom ponudil dinamično ceno.

Kaj to pomeni?

Vsi pravijo, da si zmagal, če imaš dinamične cene. Ni tako preprosto, je pa fantastično, če znaš to narediti. Čas obiskov v Postojnski jami je v visoki sezoni od 9. do 18. ure. Želimo si, da bi bilo teh gostov vsako uro enako. A to se ni zgodilo še nikoli.

To lahko dosežemo z dinamično ceno, če ponudimo cenejše vstopnice v času, ko so termini prosti, in dražje ob predvidoma polnih terminih od 10. do 15. ure. Torej bi bilo gostov v celem dnevu toliko, kolikor jih lahko sprejmemo, saj bi dnevni obisk omejili; brez preveč turizma in nič več novih parkirišč, ker bi jih bilo vedno dovolj. Vse bi bilo predvidljivo in vodeno.

Edina težava bi bile gneče na cestah in posledične zamude. Toda prometne razmere že znamo spremljati, torej lahko v algoritem vključimo tudi ta dejavnik.

To je turizem na visoki ravni, ko lahko nehamo govoriti o preveč turizma. Tega je, roko na srce, tako ali tako samo en mesec – v avgustu. Zakaj o tem fenomenu ne govorimo novembra ali denimo maja, ki je prekrasen mesec? Ker je gostov premalo.

  Sorodni prispevki

Pomakni se na vrh