»Dražji ameriški plin tepe evropsko industrijo.«
- Goran Novković
- Foto: Barbara Reya
- 16 oktobra, 2025
- Intervju
Pogovor z Aleksandrom Mervarjem, direktorjem družbe Eles in predsednikom UO Energetske zbornice Slovenije, je priložnost, da iz prve ali morda vsaj iz druge roke izvemo, kaj nas čaka po uvedbi novega omrežninskega akta. Predvsem pa, kaj se bo dogajalo z električno energijo za podjetja in tudi gospodinjstva v prihodnje. Ravno ob pravem času.
Kaj bodo nova pravila glede omrežnine konkretno finančno pomenila za podjetja v primerjavi z dosedanjimi?
Vse od uvedbe nove omrežnine oktobra lani so mediji veliko pisali o tem, kaj pomeni nova omrežnina. V tem je bilo veliko nepoznavanja in zavajanja. Naj navedem primer takega zavajanja: drugi največji porabnik električne energije v Sloveniji je v celotnem letu 2024 plačal omrežnino, ki je bila nižja kot povprečna nagrada enega člana uprave te družbe. Kaj torej ta strošek pomeni za to firmo?
Delež stroškov omrežnine v poslovnih prihodkih 55 največjih odjemalcev elektrike na distribucijskem omrežju pomeni 0,13 odstotka. Preračunano na nove tarife bo to 0,16 odstotka. Podatki se nanašajo na leto 2024. V povprečju se je omrežnina z lanskim oktobrom povečala za 28 odstotkov.
Slovensko gospodarstvo ima še vedno eno najnižjih omrežnin v EU. Energetsko najbolj intenzivna podjetja, ki porabijo več kot 70.000 MWh, po Eurostatovih podatkih plačujejo deveto najnižjo omrežnino v EU, za tiste z letno porabo od 20.000 MWh do 70.000 MWh pa je omrežnina peta najnižja. Povprečna omrežnina v EU je bila višja za 76 odstotkov glede na slovensko omrežnino.
Evropska komisija razmišlja, da bo treba zaradi drage energije podpreti industrijo. Ali jo je v Sloveniji z vidika energetskega stroška treba podpreti ali ne?
V Sloveniji imamo relativno gledano največje čezmejne prenosne kapacitete, zato oskrba z električno energijo nikoli ni bila in ne bo težava, vendar pa smo v območju z najvišjimi cenami električne energije. Vse sosednje države – Italija, Avstrija, Hrvaška, Madžarska – so neto uvoznice električne energije. Smo torej v najdražji regiji v Evropi, to pa seveda vpliva na cene električne energije v Sloveniji.
Toda omenjeni skupini največjih porabnikov in drugih največjih porabnikov v gospodarstvu se glede na stroške električne energije, ki jo plačujeta, še vedno uvrščata na 16. in 17. mesto med 27 članicami EU. Res je, ta cena je v drugi največji porabniški skupini višja od povprečne v EU. V vseh okoliških državah pa so lani imeli višje cene. Slabše je pri največjih porabnikih; tam je bila elektrika dražja samo na Madžarskem, cenejša pa na Hrvaškem, v Avstriji in Italiji.
Kaj je potem rešitev, ko gre za pomoč največjim porabnikom?
Dejstvo je, da so bile lani končne cene električne energije za 100 odstotkov višje kot denimo leta 2020. Toda ključno vprašanje je, kdaj in po kakšnih cenah so največji porabniki zakupili elektriko za leto 2024, in to v letih 2022, 2023 in 2024.
Mislim, da so jo kupovali v neugodnem času in zelo drago. Cene so bile konec leta 2022 tudi pri 400 evrih za MWh. Po objavi Eurostatovih podatkov za prvo polletje bomo videli dejanski učinek. Poleg tega Slovenija na žalost ni prijazna za to vrsto industrije.
Ali obstaja model, s katerim bi vendarle zaščitili to industrijo? V Nemčiji so uvedli industrijsko cenovno kapico za elektriko.
Treba se je vprašati, iz katerih virov bodo črpali za ta namen. Poglejmo neko gospodarsko družbo, ki prodaja določen produkt. Po kateri ceni ga bo prodajala? Po zadnjih tržnih ali po nizkih cenah? Seveda po tržnih cenah, kar je poslovno korektno.
Tudi elektrika je tržna dobrina in elektro podjetja je ne morejo prodajati pod ceno na trgu. Ne morejo je prodajati po 80 evrov, če je njena tržna cena 200 ali 100 evrov. Tudi direktorji drugih podjetij ne smejo poslovati tako, saj so za slabe poslovne rezultate odgovorni. Za to skupino podjetij vidim rešitev samo v posebnem zakonskem predpisu.
Minister Bojan Kumar je že pred poletjem ustanovil delovno skupino, ki zdaj preučuje rešitve v okviru evropskih pravil ukrepov državne pomoči v podporo dogovoru o čisti industriji (CISAF). Na Energetski zbornici Slovenije preučujemo predlog GZS.
Moje stališče je takšno: tiste gospodarske družbe v Sloveniji, ki izpolnjujejo pravila CISAF in imajo pet- ali večodstoten donos na kapital, dajejo posojila lastnikom in izplačujejo dobičke, ne smejo dobiti niti evra pomoči! Vsem drugim pa pomagajmo. Razmere so težavne denimo v papirni industriji.
Kako lahko podjetja sama aktivno vplivajo na svoj račun za elektriko? Koliko jih to počne?
Sestavijo naj nakupni portfelj – kombinirajo naj različne produkte električne energije za različna časovna obdobja. Takšen ukrep je nakup elektrike, razpršen v različnih časovnih terminih. S tem zmanjšajo tveganje nihanja cen elektrike na trgu. Odjem naj prilagajajo glede na cene elektrike na trgu, če dobavitelj to omogoča.
Zgradijo naj sončno elektrarno s hranilnikom, ki ga praznijo v času visokih cen elektrike. A brez subvencije se ta investicija ne izplača, zato naj dobro preverijo ekonomski izračun. V Sloveniji dosegamo 12 odstotkov nazivne moči na 8,76 evra. To se ekonomsko ne izplača. Hranilnike bo treba podpreti z enkratnimi spodbudami.
Na koncu je te investicije treba preučiti z vidika ekonomičnosti. Vsaka tovarna ima drugo lokacijo, vsaka tovarna ima drugo sončenje. Ni generalnega pravila.
Da bo cena elektrike iz nove nuklearke 45 evrov? To je blazna domišljija.«
Podjetja pa naj se ne zanašajo na to, da bo cena elektrike na trgu nizka. V Sloveniji nekateri govorijo, da bo cena elektrike iz nove nuklearke, ko bo ta zgrajena, 45 evrov. No, če pomislim na vse investicijske izdatke, odhodke financiranja, stroške delovanja in vzdrževanja, razne dajatve za
lokalne skupnosti in namenske fonde za izgradnjo odlagališč, razgradnje in podobno, to pričakovanje kaže na blazno domišljijo. Vsakemu velikem porabniku elektrike zato svetujem, naj zaposli strokovnjaka za področje energetske učinkovitosti. Še bolje je, da se obrne na zunanje strokovnjake. Nekaterim pomagajo tudi strokovnjaki družbe Eles. Ni nam treba, ampak to razumemo kot svojo družbeno odgovornost.
Kaj naj naredijo podjetja, ki na tem področju niso storila še nič, da bodo najhitreje optimizirala porabo in strošek energije?
Bodimo pošteni – to je malomarno poslovanje. Družba Eles denimo sodeluje v projektu Tovarna leta. Oktobra in novembra letos sodelujemo na dogodku za elektroenergetsko intenzivno industrijo, kjer bodo naši eksperti razložili, kaj narediti na področju energetske učinkovitosti. Enemu podjetju smo že tudi individualno svetovali.
To je spodbudno. Toda mar v tej državi za to, da bi bili vsi energetsko optimalni, ne skrbijo že druge javne službe? Zakaj tega ne počnejo?
To ni vprašanje zame. Mi smo ocenili, da ima Eles znanje, ki ga lahko deli med direktorje, in družbeno odgovornost, ki jo mora izpolniti. Ob obvladovanju stroškov energije ima vsak direktor dve možnosti. Ali gre »na ziher« v nakup električne energije , če je to stroškovno vzdržno, hkrati pa računa, da cena ne bo padla. Ali pa špekulira, kot so mnogi špekulirali leta 2021 in 2022.
Glede na to, da se veliko pogovarjate z direktorji, imate dober pregled nad informiranostjo podjetij o tem, kako optimizirati svoje stroške energije. Lahko to informiranost ocenite z oceno od 1 do 5?
To je zelo različno od podjetja do podjetja. Splošna ocena pa je med 2 in 3.
Zelo slabo.
Ni najboljša.
V zvezi z zelenim prehodom se nenehno govori, da potrebuje čas, da bo ekonomija obsega virov takšna, da se bodo investicije poplačale, cene pa padle. Kdaj bo ta točka preloma?
Se spomnite električnega mrka v Španiji letos? Celotna Evropa je brez zavor vlagala v proizvodnjo iz obnovljivih virov energije (OVE). Ni pa vlagala v distribucijsko omrežje. Ves čas sem opozarjal, da moramo najprej okrepiti omrežje. V družbi Eles zato izvajamo evropske projekte pametnih omrežij, denimo Green Switch in SinCroGrid, ki pripomorejo k temu, da omrežje prenese veliko razpršenih virov.
Toda tega rebusa z OVE ni še nihče dokončno rešil. Najprej se moramo vprašati, kakšen diagram temperatur imamo v Sloveniji. Baterije so gotovo del rešitve, saj omogočajo shranjevanje energije. Kaj pa bomo od 15. novembra do 15. marca? Tudi pri zelenem vodiku preboja še ni.
Prej kot v sredini naslednjega desetletja, pri zdajšnji hitrosti razvoja tehnologije in umetne inteligence, prebojnega zelenega prehoda ne bo.«
Prej kot v sredini naslednjega desetletja, če upoštevamo zdajšnjo hitrost razvoja tehnologije in umetne inteligence, preboja ne bo. Pa sem optimist. Do danes še nihče ni dokazal, da smo sposobni shraniti dovolj viškov elektrike za takrat, ko je nimamo. Več ko imamo OVE v Sloveniji, več strateških proizvodnih rezerv potrebujemo – torej plinskih elektrarn. To pa je izziv konkurenčnosti. Evropa je imela zaradi poceni ruskega plina veliko konkurenčno prednost pred ZDA, zdaj pa imamo v Evropi dražji ameriški plin in to tepe evropsko industrijo.
Ali drži, da potrebujemo približno tri milijarde evrov za okrepitev električnega omrežja? To oceno je pred dobrima dvema letoma podal premier Robert Golob.
Več, 5,1 milijarde evrov bomo morali vložiti v omrežje v naslednjih desetih letih. V času, odkar je premier Golob to izjavil, so namreč zbezljale cene elementov, ki sestavljajo elektromagnetno omrežje, denimo transformatorjev. Te so se v zadnjih treh do štirih letih povečale od 30 do 40 odstotkov.
Eles ima zdaj zaprto finančno konstrukcijo za investicije v nadgradnjo prenosnega omrežja. Gre za 1,2 milijarde evrov. Težava pa je pri zapiranju finančne konstrukcije za investicije v distribucijsko omrežje, ki so ovrednotene na 3,95 milijarde evrov. Ocenjujem torej, da bo treba sredi leta 2026, najpozneje pa v letu 2027, tarife za uporabo distribucijskega omrežja zvišati za 20 odstotkov ali več – ali pa se odpovemo zelenemu prehodu.
Eles je medtem našel rešitev, na podlagi katere bi lahko znižali potrebna vlaganja v omrežje. V času javne obravnave reforme omrežninskega akta smo predlagali uvedbo t. i. »omrežnine za rezervacijo moči«. Če bi namreč želeli na posameznih lokacijah priključiti več uporabnikov brez izdatnih dodatnih investicij, bi morali vsem, ki imajo visoko priključno moč, a te ne dosegajo, zaračunati nekakšno razliko za rezervacijo te moči.
To je razlika med pogodbeno priključno močjo in konično močjo, ki jo končni porabniki plačujejo v okviru omrežnine. Razlika med njima je 50 odstotkov. To pomeni, da je polovica pogodbene priključne moči neizkoriščena, zanjo pa imetniki ne plačujejo nič.
Z našim predlogom želimo spodbuditi porabnike z visoko priključno (pogodbeno) močjo, da vrnejo del pogodbene moči, ki ga ne uporabljajo, in ta del dajo na razpolago ostalim uporabnikom. Trenutno namreč odjemalci »zakupijo« visoko priključno moč ter plačajo enkratni prispevek. Če dejansko dosegajo nižjo konično moč, ne plačajo nobene razlike.
Elektrooperaterji zato izgubljajo omrežninski prihodek in celo po nepotrebnem investirajo v povečanje kapacitet, četudi dejanska poraba ne obstaja. Eles torej predlaga, da se za to neizkoriščeno moč uvede posebna omrežninska tarifa. Porabniki bi imeli dve možnosti: da jo doplačajo v obliki nekakšne rezervacije ali da se ji odpovedo proti ustreznemu plačilu. S tem bi odpadla marsikatera investicija, hkrati pa bi se zmanjšal pritisk na povečanje omrežninskih tarif.
Vrniva se še malo na OVE. Lastniki sončnih elektrarn v bistvu trikrat plačujejo za vire elektrike. Kot davkoplačevalci za javne vire, pokrivajo izgubo TEŠ …
Za izgubo TEŠ niso plačali niti evra.
Kdo pa jo je plačal?
HSE.
HSE je državna firma. Če ne bi bilo te zgrešene investicije, ne bi bilo treba poravnavati izgube, ne? Potem bi v državno malho lahko prišlo več denarja, zato bi bilo več denarja na voljo za potrebne investicije, denimo v omrežje.
Lahko gledamo tudi tako. Investicija v TEŠ je sicer moja rana, saj sem aprila 2009 na prošnjo takratnega ministra za visoko šolstvo Gregorja Golobiča spisal študijo in opozoril na tveganja gradnje tako velikega bloka. Izpostavil sem, da je treba projekt ustaviti, če ta tveganja niso odpravljena.
Predlagal sem gradnjo manjšega 400-megavatnega bloka. Niso me poslušali, ta študija me je celo stala mesta generalnega direktorja HSE. Vaša teorija glede financiranja izgub TEŠ 6 po svoje drži. Če ne bi bilo tako velikega bloka, ne bi bilo toliko izgube. Če bi takrat zgradili manjši blok, bi imel HSE več dobička. Država pa bi ga v vlogi skupščine lahko pobrala.
Tretjič pa so lastniki sončnih elektrarn vlagali še v slednje. Ob naložbi so jim rekli, da bodo brezplačno dajali poletne viške v sistem …
To je bilo zaradi sistema letnega net meteringa.
Potem so jim dvignili omrežnino. Zdaj pa jim elektriko celo že zaračunavajo dražje kot odjemalcem brez sončne elektrarne. Ali ni to skregano s pametjo?
Tega zadnjega ne morem komentirati.
Gen I Sonce to počne.
Vsi, ki smo investirali v sončno elektrarno, smo to storili izključno zaradi lastne ekonomike. Nikjer ni bilo zapisano, da bo omrežnina ostala enaka; ne more ostati enaka. Na to opozarjam že leta! Ni se podražila zaradi višje tarife, ampak zaradi novih zakonitosti zelenega prehoda. Tudi jaz to plačujem. Ampak vsem nam se investicija še vedno izplača. Čas odplačevanja se podaljša za 16 mesecev.
Z vidika transparentnosti imam še eno vprašanje. Zaradi načina, kako se je ljudi in podjetja vabilo k investiciji v sončne elektrarne, je prišlo do paralel z varčevalci v švicarske franke. Niso bili obveščeni o finančnih tveganjih, v nobenem od dveh postopkov: ne pri preklopu elektrarne ne pri odločbi o subvenciji.
To so samo izgovori. Vsak posameznik ob vsaki svoji odločitvi sprejme tudi določena tveganja. Seveda je najbolj priročno, da se kritizira vlado, ko zadeve ne potekajo po načrtu, češ, kaj ste pa naredili, da bi nas obvarovali? Dejstvo pa je, da smo vsi, ki smo investirali v lastne sončne elektrarne, v veliko boljšem položaju kot tisti, ki tega niso storili ali niso mogli storiti.
V tej državi imamo samo to srečo: da Eles že leta pokriva primanjkljaj iz naslova prihodkov omrežnine iz svojega drugega vira, prihodkov od dražb čezmejnih prenosnih zmogljivosti. Svoje prihodke pridobiva iz dveh glavnih virov: iz omrežnine, ki jo prek položnice za električno energijo plačujejo slovenski odjemalci, in iz dražb čezmejnih prenosnih zmogljivosti, ki jih plačujejo mednarodni trgovci za trgovanje z električno energijo čez ozemlje Republike Slovenije.
S prihodki iz omrežnine naj bi se financiralo delovanje, investicije in vzdrževanje slovenskega omrežja. Vendar ti prihodki že leta ne zadostujejo za potrebe. Družba Eles manko iz tega naslova že leta pokriva iz prihodkov, ki jih ustvari z dražbami čezmejnih prenosnih zmogljivosti.
Zgolj zaradi uspešnih aktivnosti družbe Eles je namreč prihodkov iz teh dražb v zadnjih letih bistveno več, kot smo jih načrtovali. Izključno ti torej blažijo pritisk na slovenske odjemalce, ohranjajo razmeroma nizke omrežninske postavke in hkrati omogočajo nadaljevanje investicijskega cikla v omrežje.
Če prihodkov iz dražb čezmejnih prenosnih zmogljivosti ne bi bilo, bi bila v tem trenutku omrežnina za 40 odstotkov prenizka glede na naloge, ki jih določa Agencija za energijo. Z uvedbo nove metodologije pa bomo dobili še 90 milijonov evrov manj, kot smo po stari. Predvsem na račun gospodinjstev, ker jih bo 92 odstotkov na letni ravni plačevalo nižjo omrežnino.
Po drugi strani pri nosilni industriji opažamo manjšo porabo elektrike. To ni posledica inovativnih ukrepov podjetij, ampak skrb vzbujajočega pešanja gospodarske moči.
Kaj pa so še rezerve v energetiki, ki bi pomagale gospodarstvu in gospodinjstvom?
Ni korektno, da govorim o drugih. Lahko pa povem kaj o Elesu. Zaradi TEŠ 6 je moral Eles kot sistemski operater zakupiti dodatne sistemske storitve. Gre za avtomatsko povrnitev regulacije frekvence.
Januarja 2014 sem podpisal tristranski sporazum s sistemskima operaterjema Hrvaške in Bosne o skupnem zagotavljanju dela sistemskih storitev. S tem sporazumom letno prihranimo 22 milijonov evrov, kar pomeni 23 odstotkov obstoječe omrežnine za uporabo prenosnega omrežja. Ta poteza je bila nujna zaradi začetka obratovanja bloka 6 v TEŠ in povečanih obveznosti Elesa po zagotavljanju t. i. »pozitivne terciarne regulacije«.
Postavili smo prečno transformatorsko postajo v Divači. S tem smo lahko pritisnili na Italijane, da smo prišli do povečanih čezmejnih kapacitet. Poljaki so nato zgradili podobnega na meji z Nemčijo. Ko smo to uredili z Italijani, smo pritisnili še na Avstrijce in Hrvate ter postavili daljnovod proti Madžarski. Zakaj imamo v naši državi za gospodarstvo eno najnižjih omrežnin v EU? Zaradi pravilne strategije, naporov Elesa pri zagotavljanju pravičnih prihodkov od avkcij za čezmejne prenosne kapacitete na evropski ravni.
V zadnjih letih smo prihodke s povprečno 40 milijonov evrov na leto povečali na 170 do 190 milijonov evrov. S temi prihodki krijemo primanjkljaj omrežninskih prihodkov, ki bi jih morali ustvariti pri končnih porabnikih električne energije v Sloveniji. Slovenija je v zadnjih letih omrežnino dvignila za 11,5 odstotka, Nemčija za 74 odstotkov.
Naši bralci so podjetniki, podjetja, direktorji. Mnogi imajo sončne elektrarne, ne spoznajo pa se na elektriko in nove tarifne skupine. Z denarjem namreč delamo vsak dan, z elektriko pa ne. Kaj bo nov omrežninski akt finančno pomenil za gospodinjstva, ki imajo sončne elektrarne?
V najslabšem položaju bodo tisti, ki so si naredili preveliko sončno elektrarno, ker imajo na letni ravni presežke proizvodnje nad porabo.«
V najslabšem položaju bodo tisti, ki so si naredili preveliko sončno elektrarno, ker imajo na letni ravni presežke proizvodnje nad porabo. Agencija za energijo predvideva veliko povečanje vrednosti za moč in znižanje tarif za porabljeno elektriko. Če ima posameznik električni avto, savno, jacuzzi …, se bosta njegova konična poraba in dogovorjena moč dvignili v nebo.
To lahko rešijo z nakupom hranilnika in s tem znižajo konično moč.
Avto lahko polnijo s pomočjo hranilnika in tako ne vplivajo na konično moč. V najugodnejšem položaju pa so tisti, ki v sistemu letnega net meteringa več elektrike porabijo, kot pa je proizvedejo.
V vsakem primeru svetujem vsem, ki imajo sončno elektrarno, da kupijo hranilnik. Še zlasti zaradi enkratnih spodbud, ki so na voljo. S tem bodo lahko regulirali, kdaj bodo polnili električni avto oziroma kdaj bodo zaganjali druge večje hiše porabnike.
Kdaj pa se jim najbolj izplača polniti avtomobile, če nimajo hranilnika?
Če pogledamo cene elektrike, so poleti najvišje ponoči. Tudi pozimi bo tako. Avtomobile je zato modro polniti takrat, ko sončne elektrarne proizvajajo največ elektrike.
Je modro, da je Agencija za energijo nov akt v javno razpravo poslala sredi poletja?
To je vprašanje za agencijo. Javna razprava medtem traja cela dva meseca.
Za gospodinjstva je ključno znižanje tarife za časovni blok 1 za moč za 60 odstotkov s 1. novembrom. To je časovni blok v visoki sezoni, pozimi od 1. 11. do 28. 2., čez dan. Za tiste, ki nimajo sončne elektrarne, bo strošek nižji, za tiste, ki jih imamo, pa to pomeni manjši pritisk.
V predlogu je pet konic za dogovorjeno moč; zdaj so tri. Pri petih je namreč povprečna moč nižja kot pri treh.
Iz posebnih izdaj
Preden postanete blagovna znamka, se pogovorite sami s seboj
Osebna blagovna znamka je danes veliko več kot zgolj prisotnost na družbenih omrežjih. Je premišljen
Recept za slovensko logistiko: več logike
Danes je izšla nova, posebna izdaja revije Podjetna Slovenija, Podjetna logistika.
Krasni novi (nevarni) svet
Danes ste naši naročniki v svoje nabiralnike posebno izdajo Podjetne Slovenije, Podjetna varnost: Nič nas ne sme presenetiti.
Strnad: »Moj prav« je v Sloveniji še preveč zakoreninjen
Tone Strnad, Medis Group, 17. med največjimi skupinami v lasti podjetnikov (Medis Group). 11. med največjimi podjetji v lasti podjetnikov
