To je župan občine, kjer podjetje dobi lokacijo tudi v 10 mesecih
- Goran Novković
- Foto: Barbara Reya
- 20 novembra, 2025
- Intervju
Na letošnji lestvici top 10 malih in srednjih podjetij v Savinjski regiji jih je kar pet iz občine Žalec. V spodnjesavinjski regiji jih je iz Žalca kar devet od enaindvajsetih. Glede na število prebivalcev je Žalec postal epicenter savinjskega podjetništva, izjemno močan pa je tudi na nacionalni ravni. Župan Žalca je že 15. leto Janko Kos.
Kaj je občina Žalec naredila v zadnjih 25 letih, da je postala tako podjetniško uspešna?
Predvsem smo vzpostavili opremljene obrtne cone, sprejeli podrobne prostorske načrte in pridobili tudi nekaj evropskih sredstev. Danes imamo 21 obrtnih con, med katerimi je Arnovski gozd regijske narave. Obenem pa prevladuje splošno prepričanje, da se v Žalcu da. Da smo naklonjeni podjetništvu in da ga spoštujemo.
Pozornost mu posvečamo že v vrtcu in osnovni šoli. Pri akciji Mladi raziskovalec vključujemo mentorje, kjer potem izberemo najboljše naloge. O pomenu podjetništva se pogovarjamo že v vrtcih. V naši dolini imamo nagrajene inovacije v zdravstvu, letalski industriji in visoki tehnološki panogi, pojavljajo pa se tudi vsakdanje iznajdbe.
Še veliko drugih ukrepov je. Moj moto je: če ne moreš pomagati, potem vsaj ne ‘odmagaj’, kajti ta občina bo uspešna le toliko, kolikor bodo uspešna podjetja, občani in vsi skupaj.
Kako ste razvijali poslovne cone, kakšni so bili pogoji za investitorje?
Ponekod so bila to degradirana območja. Preuredili smo jih v okolju prijaznejše, bolj zelene in primerne za podjetja. Znaten del dobička eurojackpot smo namenili coni v Arnovskem gozdu. Govori se samo, da smo s tem financirali fontano piva, pa je šlo zanjo zelo malo denarja od jackpota.
To je naša podpora inovativnim, naprednim, razgledanim podjetnikom. Ob tem naša občina leži ob avtocesti, 60 kilometrov od Ljubljane in malo več od Maribora. To je strateška lega sredi Slovenije.
Kakšne pa so bile cene za zemljišča v poslovnih cenah in kakšne so zdaj?
V zadnjem času sem malce razočaran, ker nekateri za zemljišča špekulativno zahtevajo previsoko ceno. Ko so začutili priložnost za zaslužek, so to izkoristili. Nekatere dejavnosti pa ne prenesejo previsokih cen za zemljišča.
Kolikšna je bila cena za kvadratni meter pred 15 leti?
Takrat je bila cena od 22 do 25 evrov. Danes slišim, da so zadnje ponudbe blizu 200 evrov. In to za zemljišče, ki komunalno še ni v celoti urejeno.
Pred 15 leti je bila cena m² zemljišča od 22 do 25 evrov. Danes slišim, da so zadnje ponudbe blizu 200 evrov.«
V Arnovskem gozdu smo celo ugriznili v trd oreh, ki se ga v Sloveniji sicer izogibajo – v pogodbeno komasacijo. To pomeni, da smo razpršeno lastništvo združili v urejene funkcionalne gradbene parcele. Za to smo morali dobiti soglasja vseh.
Če je lastnik prvotno imel 1.000 kvadratnih metrov zemljišča, mu je po komunalni ureditvi ostalo 800 kvadratnih metrov. Nekaj ga je namreč odpadlo za skupne funkcionalnosti: cesto, pločnik, obračališče, javno razsvetljavo, ekološke otoke … Toda kmetijska zemlja je bila prej vredna 5 evrov, potem pa od 80 do 120 evrov. Težko je na ta način koordinirati različne lastnike, saj nekateri živijo v tujini, drugi so preminuli, treba je bilo prepričati dediče …
Ker smo pridobili še državna sredstva, smo lahko zgradili komunalno infrastrukturo. Namesto da bi kupci plačevali velik komunalni prispevek, bo ta zdaj nižji. To je naš občinski prispevek investitorjem.
Kolikšna je razlika?
30 evrov pri kvadratnem metru. S tem znižamo ceno osnovne investicije.
Niste pa kupovali zemljišča, ko so bile cene še nižje, kot je to storila občina Ajdovščina?
V naši občini nismo hoteli biti trgovci z zemljišči. Nismo želeli, da bi se zaradi tega pojavila še kakšna špekulacija. Smo specifični. Tudi Iva Boscarola nimamo. V Ajdovščini pa imajo prav tako svoje posebnosti.
Kako izbirate investitorje? Ste morali koga odsloviti?
Pravzaprav investitorji izbirajo nas. Trenutna lokacija je tako dobra, da lahko izbiramo podjetja, ki so odgovorna do okolja in imajo sprejemljivo proizvodnjo za ta prostor. Pomembno je, v kakšnih odnosih so s sosedi in z lokalno skupnostjo v celoti ter kako ravnajo z delavci.
Pri nas nimamo sredstev za pravični prehod, ker nimamo rudnika. Enkrat se je znani investitor pri nas pozanimal, ali bi za investicijo v Žalcu lahko dobili denar iz tega naslova. Rekli smo, da ne, ker pri nas veljajo druga pravila. Šel je v Velenje in zgodba je bila takšna, kot je bila. Pri nas se ve, kolikšen je odmik od sosednjih parcel, katera dejavnost je dopustna, kakšen delež pozidave na parceli je dopusten.
Boljša je prva zamera kot druga. Z gospodom, ki je bil v tej hiši »predober« in je ljudem obljubljal nekaj, kar ni bilo izvedljivo, smo se korektno razšli. Boljša je jasna informacija. Vedno je treba vse jasno informirati.
Zdaj nimam več toliko časa. Svoj čas pa smo ekipno obiskovali podjetja, da smo videli, kaj delajo in kakšne težave imajo. Z menoj so bili načelnica upravne enote, pristojna oseba za izdajo gradbenega dovoljenja, predstavnik naše razvojne agencije, predstavnik obrtne zbornice, občinski predstavnik za gospodarstvo. Šli smo pogledat, kaj še potrebujejo.
Zdaj že četrtič spreminjamo krovni prostorski dokument tudi za potrebe gospodarstva. Tako podjetja ne čakajo predolgo, da bi lahko uresničila razširitev svojih hal ali umestitev novih. Včasih pa pride tudi kdo, ki misli, da je bog, in ne spoštuje določenih zakonitosti.
Iz vrst podjetnikov?
Da, iz podjetniških vrst. Vendar morajo pri nas spoštovati okoljske standarde, sicer niso dobrodošli. Podjetje pri nas ne more še vedno imeti greznice. Če pa nekdo želi imeti večje parkirišče, je najmanj, kar lahko naredimo, to, da mu omogočimo sprejetje prostorskega dokumenta, da ga bo lahko razširil. Veliko praktičnih aktivnosti, ki se jih v podjetjih sploh ne zavedajo, lahko opravimo na občini.
Kako je raslo število delovnih mest v občini od leta 2000 naprej?
Takrat jih je bilo okoli 4.000. Danes jih je že krepko čez 6.000. To število raste zelo hitro.
Toda spoprijemamo se z izzivi, saj smo Slovenci majhen narod. Na dan 2. slovenskega tabora, ki je bil leta 1868 prav v Žalcu, imamo občinski praznik. V Žalcu med ljudmi vlada nezadovoljstvo, saj menijo, da je v šole vpisanih preveč tujcev. Vendar nimamo dovolj delovne sile, podjetja pa jo nujno potrebujejo.
Tuji delavci se bodo morali naučiti slovenskega jezika, sicer se v gostilnah ne bomo več pogovarjali in naročali hrane po slovensko. Nekateri med njimi se jezika namreč ne naučijo.
Mar ni ta težava sistemska, saj smo imeli zanje še pred kratkim premalo uradno priznanih tečajev slovenščine?
To prav gotovo zadeva državo. Mi v občini te tečaje sofinanciramo prek ljudske univerze; plačujemo gospo, ki uči otroke tujih delavcev. Je pa veliko žena iz albanske populacije, ki se ne potrudijo, da bi jih naučili slovenskega jezika.
Mi smo majhen narod, nismo pa ksenofobični. Sam ne podpiram asimilacije tujcev, ampak njihovo integracijo. To jim bo pri nas omogočilo tudi bolj kvalitetno življenje in bivanje.
Za investitorje je čas denar, zlato. Sicer bodo šli drugam.«
Razumem. Vrniva se k investitorjem. Koliko časa traja, da v Žalcu dobijo lokacijo za investicijo?
Če je po krovnem prostorskem dokumentu to lokacija, kjer je možno graditi, je naš rekord od 10 do 11 mesecev. Udeležencev v postopku je lahko tudi 34 ali 35, med njimi naravovarstvenikov, skrbnikov vode in kulturnikov. Znani smo po tem, da smo zelo hitri. Gospodarstvo ima pri nas prednostno obravnavo. Za investitorje je čas denar, zlato – sicer bodo šli drugam.
Že dolgo ste župan. Pogovarjate se z drugimi župani. Ste od katerega med njimi pobrali kakšno dobro idejo?
V Ajdovščini sem si ogledal, kako se lotevajo urejanja prostora in umeščanja con vanj. Sicer pa se bolj učim iz problemov, ki jih imajo drugi. Opazujem, kaj moram narediti, da ne bomo imeli mi istih težav.
Julija smo izdali revijo Podjetna logistika. V njej je bilo tudi mnenje, da so občine v Sloveniji zelo razdrobljene in da bi potrebovali večje, regijske logistično-proizvodne cone. Ali kaj razmišljate, da bi več občin skupaj zgradilo regijsko cono?
Naša cona Arnovski gozd je že sama po sebi regijska in še jo je mogoče širiti. Podpiram regijsko prostorsko načrtovanje – da v regiji načrtujemo skupaj in da ne drobimo.
Ste mogoče z drugimi občinami navezali stik glede širitve cone Arnovski gozd?
Razvojna agencija celjske regije ima na skrbi pripravo regijskega prostorskega plana, za ta namen pa je prejela državna in občinska sredstva ter ima za to zaposlenega človeka. V svetu regije smo že sprejeli ustrezne sklepe. Naredili smo nabor investicij, objektov, infrastrukture. Naše obrtne cone Arnovski gozd nismo dodatno umeščali, ker je po svoji vsebini, sicer neformalno, že regijska.
Vsake toliko časa se v Sloveniji govori o ustanovitvi pokrajin. Katere pristojnosti na gospodarskem področju bi morale prevzeti pokrajine, da bi povečali učinkovitost?
Če bi pokrajine dobile primerne pristojnosti in hkrati finančne vire, bi bilo to dobro. O nekaterih zadevah bi se dogovorili lažje, kot pa da zdaj vsak zase hodimo prosit v Ljubljano. Močna regija z ne prevelikim vodstvenim aparatom bi bila dobra rešitev. Gospodarsko načrtovanje bi pod določenimi pogoji lahko prepustili tudi regijam.
Kako ocenjujete davčno politiko do podjetij v Sloveniji?
Pri normirancih smo ravnali malce zgrešeno. Sam podpiram socialno kapico, da bi podjetništvu dali več zraka in nov zagon. Potrebna bi bila tudi kakšna davčna spodbuda.
Po drugi strani je treba delavce pošteno plačati. Podpiram njihovo udeležbo pri dobičku, če so rezultati dobri. Na davčnem področju je še veliko populizma in demagogije. Potrebna je davčna reforma; prej ali slej jo bomo morali izpeljati.
Začeli bi lahko z obremenitvijo nekaterih stavbnih zemljišč. Nekateri so rezervirali stavbno zemljišče, pa ga ne pozidajo. Ko pa delamo novo obrtno cono, mi na ministrstvu rečejo, da imamo še dovolj nepozidanih stavbnih zemljišč. Takšna zemljišča bi lahko davčno bolj obremenili, če niso pozidana.
Nisem davčni strokovnjak, ampak razmišljam po zdravi kmečki pameti. Včasih imam raznih doktorjev že čez glavo. Če ti bog ne da, ti tudi šola ne more dati.«
Nisem davčni strokovnjak, ampak razmišljam po zdravi kmečki pameti. Včasih imam raznih »doktorjev« že čez glavo. Če ti bog ne da, ti tudi šola ne more dati.
V Sloveniji prevladuje mnenje, da so desnosredinske stranke bolj naklonjene gospodarskim ukrepom kot levosredinske. Vi ste član SD, njihov član je tudi župan Ajdovščine, Prebilič v Kočevju je bil prav tako v SD. Na lokalni ravni ima stranka podjetništvu naklonjene, uspešne župane. Zakaj vas vodstvo stranke ne posluša bolj?
Zdi se, da vaščanu, krajanu, občanu, ki gre v Ljubljano, tam nekdo resetira možgane. Začne razmišljati drugače.
Ali to pomeni, da so se levosredinske stranke odtujile od terena?
Od terena so se odtujile vse stranke. Nekoč sem predlagal, da bi imeli ministra za lokalne interese, ki bi znal prepoznati potrebe občin. Morali bi imeti eno župansko združenje, ne pa, da imamo tri in se še tu politično delimo, da se z nami lažje igrajo.
Ali ne bi bilo bolje in bolj transparentno, če bi bile občine financirane glede na število delovnih mest? To bi jih spodbudilo k temu, da bi bile bolj podjetniške.
Deloma res. Podpiram pa kombiniran količnik, da ne bi odpirali novih služb v negospodarstvu in zaposlovali čezmerno. Delovna mesta sama kot merilo niso dovolj, bi pa to moral biti eden od glavnih kriterijev. Pomembni so namreč tudi površina občine, obseg cest in šolski prevozi.
Birokratske ovire postajajo izziv številka ena v Sloveniji. Katere tri birokratske ovire so po vašem mnenju najhujše?
Prva ovira je prostorsko umeščanje oziroma pomanjkanje zazidljivih parcel. Druga je pridobivanje soglasij. Včasih na soglasja direkcij, zavodov čakamo zelo dolgo. Če se prostorski načrt sprejema tri, štiri leta, vsak podjetnik lahko obupa. Na tretjem mestu so olajšave in spodbude za podjetnike začetnike.
Ko pride nekdo po dovoljenje za delo, pomoč pri pridobitvi delovnih vizumov, mora odreagirati država. Med epidemijo smo se vsi skupaj trudili. Hmeljarstvo bi propadlo, če ne bi sodelovali zunanje in kmetijsko ministrstvo, upravna nota, občina. Vsi smo staknili glave, kako pripeljati delavce iz Romunije.
Kakšna je vaša podjetniška vizija za Žalec v naslednjih desetih letih?
Rad bi vzpostavil podjetniški center, ki bi združeval znanje razvojne agencije, spot točke, zbornice zasebnega gospodarstva … Ta podjetniški center bi koordiniral vse potrebe in možnosti v tej regiji. Tako bi Žalec postal podjetniški center naše Savinjske regije.
Iz posebnih izdaj
Mikrodokazila za hitro nadgradnjo znanja študentov
Svet postaja vse bolj modularen – takšno pa postaja tudi izobraževanje. V Sloveniji že nastajajo
Že prihodnje leto bo Luka Koper pametno pristanišče
Predsednica uprave Luke Koper, d. d., Nevenka Kržan je povedala, kako bo Luka Koper že prihodnje leto postala pametno pristanišče.
Etični heker: Do vseh gesel v manj kot eni uri
»Prevečkrat se je zgodilo, da smo že po uvodnem sestanku za varnostni pregled, ob vrnitvi v pisarno, brez težav pridobili
Cilj solastništva: uspešno poslovanje v naslednjih 100 letih
Dr. Jure Knez, Dewesoft – 70. med največjimi podjetji v lasti podjetnikov.
