Kako so veliki umi DACH regije videli Slovenijo

Slovenija je skozi stoletja navduševala raziskovalce, mislece in ustvarjalce iz nemško govorečega prostora. Od Freudovega občudovanja kraškega podzemlja do Handkejeve skoraj mistične navezanosti na slovenščino so naši kraji v njihovih delih pustili globoko sled.

Kako je Freud psihoanaliziral slovenski Kras

Avstrijski utemeljitelj psihoanalize je bil pogost gost v naših krajih. V Škocjanske jame in okolico je hodil na oddih. V svojih pismih družini je navdušeno opisoval kraško pokrajino in zapisal, da so Škocjanske jame “nekaj najbolj veličastnega, kar sem kdaj videl”.

Sigmund Freud sicer ni nikoli pisal o Sloveniji kot o državi ali narodu v političnem smislu, saj je bilo slovensko ozemlje takrat del Avstro-Ogrske. Obstaja pa izjemno zanimiva in znana anekdota o njegovem srečanju s Slovencem, ki jo je natančno opisal v svojih pismih. Slovenski filozofi, še posebej dr. Mladen Dolar in dr. Slavoj Žižek, jo zelo radi citirajo.

Spomladi leta 1898, natančneje aprila, se je Freud z bratom Alexandrom mudil na dopustu. Obiskala sta slovenski Kras in odšla v Divaško jamo, ki se je takrat imenovala Rudolfova jama, ter v Škocjanske jame. Pri raziskovanju podzemlja ju je vodil legendarni slovenski jamar in vodnik Gregor Žiberna, znan po svoji neustrašnosti in obsedenosti z odkrivanjem globokih kraških brezen.

V pismu, ki ga je 14. aprila 1898 poslal svojemu tesnemu prijatelju in sodelavcu Wilhelmu Fliessu, je srečanje s slovenskim jamarjem opisal takole:

»Vodnika sem prepoznal kot nevrotika in njegove ‚konkvistadorske’ (osvajalske) vzgibe pri strastnem raziskovanju jam interpretiral kot erotični ekvivalent.«

Po Freudovem mnenju Žibernova strast do spuščanja v temne, neznane in globoke luknje v zemlji ni bila zgolj nedolžna ljubezen do narave. Šlo je za šolski primer sublimacije, torej potlačenih spolnih nagonov, ki so se preoblikovali v nevrotično, osvajalsko strast do prodiranja v “maternico” zemlje.

Vipavski plemič, ki je Evropi predstavil slovenski jezik

Sigmund von Herberstein, v slovenskem prostoru znan predvsem kot Žiga Herberstein, je bil sloviti habsburški diplomat, zgodovinar in pisec. Rodil se je leta 1486 v Vipavi. Ker v njegovem času sodobna država Slovenija kot politični pojem seveda še ni obstajala, se njegovi zapisi ne nanašajo na “Slovenijo”. Nanašajo se na njegovo domovino Kranjsko in sosednje dežele ter na tamkajšnji materni jezik preprostega ljudstva, torej takratno obliko slovenščine.

V svojem znamenitem delu Moskovski zapiski (Rerum Moscoviticarum Commentarii), ki je izšlo leta 1549 v latinščini, je poudaril svoje korenine. Zapisal je, da se je “naučil slovanskega jezika, ki je moj materni jezik”. To je bila ena najpomembnejših in najbolj branih knjig v Evropi 16. stoletja, saj je Zahodu prvič podrobno, celovito in zanesljivo predstavila do tedaj precej neznano in zaprto Rusijo, torej Moskovsko veliko kneževino.

Herberstein je svoje znanje jezika Kranjske razumel kot pomembno diplomatsko prednost pri misijah na ruskem dvoru. Zapisal je, da se je v svoji rojstni Vipavi na Kranjskem že v mladosti naučil jezika domačinov, ki so ga takrat pogosto imenovali preprosto “slovanski” jezik. Čeprav je izhajal iz plemiške in pretežno nemško govoreče družine, se je jezika naučil, ker se je družil z domačini in poslušal svoje varuške.

V Moskovskih zapiskih je z velikim navdušenjem ugotavljal zemljepisno prostranost tega jezika. Evropejcem je pojasnil, da se isti jezik, ki se govori v njegovi domači deželi blizu Jadranskega morja, razteza daleč na vzhod, vse do reke Volge in ruskih step.

Prav znanje maternega slovenskega jezika mu je dalo neizmerno prednost na ruskem dvoru. Zaradi sorodnosti jezikov se je lahko z Rusi, tudi s samim carjem, pogovarjal neposredno, brez prevajalcev. Zato mu Rusi niso mogli ničesar prikriti, pridobil pa si je tudi veliko večje zaupanje kot preostali zahodni odposlanci.

Mož, ki je Evropi opisal Kranjsko

Francosko-avstrijski znanstvenik Balthasar Hacquet (1739–1815), po rodu najverjetneje iz Francije, natančneje Bretanje, je bil eden najpomembnejših naravoslovcev in polihistorjev obdobja razsvetljenstva. Velik del svojega življenja je preživel na našem ozemlju. Deloval je kot rudniški zdravnik in kirurg v Idriji, kasneje pa kot profesor anatomije in porodništva v Ljubljani.

Tako kot Herberstein tudi Hacquet seveda ni pisal o politični tvorbi “Sloveniji”. Pisal je o deželi Kranjski (Carniola) in njenih sosednjih pokrajinah ter o tamkajšnjem slovansko govorečem prebivalstvu. Njegova opažanja so za slovensko zgodovino neprecenljiva, saj gre za prve resnično celovite znanstvene in etnografske opise naših krajev in ljudi.

Svoja najpomembnejša opažanja o slovenskem ozemlju je objavil v monumentalnem, štiridelnem življenjskem delu z naslovom Oryctographia Carniolica (Kranjska oriktografija), ki je izhajalo med letoma 1778 in 1789 v Leipzigu. Čeprav naslov nakazuje geološko in rudarsko knjigo, je delo v resnici prava enciklopedija Kranjske, polna etnografskih, botaničnih in geografskih zapisov. Zelo podrobno je o naših ljudeh pisal tudi v delu Slavus Venedus Illyricus (1801), kjer je raziskoval južne Slovane.

Hacquet je na naše kraje in ljudi gledal z očmi razsvetljenega humanista. Njegovi zapisi so izjemno naklonjeni preprostemu lokalnemu prebivalstvu, kar je bilo za tisti čas, ko so bili ti ljudje večinoma podložniki, zelo napredno. Zapisal je, da so kranjski, torej slovanski, kmetje in rudarji neverjetno delavni, skromni, pošteni ter fizično in psihično izjemno vzdržljivi.

Poleg naravoslovja je bil Hacquet tudi pionir slovenske etnografije. V svojih delih ni zgolj opisoval kamnin, temveč je zelo natančno dokumentiral življenje, prehrano, bolezni in običaje domačinov. Knjige je opremil s čudovitimi bakrorezi, na katerih je prvič znanstveno natančno upodobil slovenske ljudske noše iz različnih pokrajin, na primer gorenjsko nošo.

Hacquet je bil tudi prvi pravi raziskovalec Julijskih Alp. Prav on je bil glavni pobudnik in sponzor prvega dokumentiranega vzpona na Triglav leta 1778, torej t. i. štirih srčnih možov iz Bohinja. Sam je takrat prišel do Malega Triglava, vrh pa je osvojil leto kasneje.

V Oryctographii Carniolici je objavil sploh prvo upodobitev Triglava v zgodovini in ga opisal z velikim strahospoštovanjem ter znanstveno natančnostjo. Ker je vrsto let delal v Idriji, je Evropi podrobno opisal delovanje tamkajšnjega živosrebrovega rudnika, zdravstvene posledice rudarjenja, torej zastrupitve rudarjev, ter specifične kraške pojave in jame na tem območju.

Kdo je svetu odkril zdravilni Bled?

Arnold Rikli (1823–1906) je bil švicarski naravni zdravilec, ki ima v slovenski zgodovini prav posebno mesto, saj velja za začetnika sodobnega zdraviliškega turizma na Bledu. Za razliko od Herbersteina ali Hacqueta, ki sta pisala o jeziku in kulturi naroda, pa Rikli o “Sloveniji” ni pisal v političnem ali etnografskem smislu. Na naše kraje, natančneje na takratno Kranjsko, je gledal izključno skozi prizmo narave, zdravja in poslovne priložnosti.

Ko je Rikli leta 1852 prvič prišel na Bled, takratni Veldes v deželi Kranjski, je bil nad naravnimi danostmi popolnoma fasciniran. Kot zagovornik naravnega zdravljenja je iskal popoln kraj za svojo prakso in ga našel prav tam.

O Bledu in njegovi okolici je pisal in govoril v presežkih, predvsem v svojih oglasih in brošurah, s katerimi je vabil bogate paciente iz vse Evrope. Bled je razglasil za idealno okolje zaradi treh ključnih dejavnikov, torej milega subalpskega podnebja, čistega zraka in termalnih vrelcev.

Njegova najbolj znana izjava, ki je postala temelj njegove filozofije in je bila neposredno navdihnjena z blejskim okoljem, se glasi: “Voda seveda koristi, še več zrak in največ svetloba.” Prav zato se ga je na Bledu tudi prijel vzdevek “sončni dohtar”.

Ljubezen do jezika, spor z državo

Avstrijski pisatelj in nobelovec Peter Handke ima do Slovenije, slovenstva in slovenskega jezika izjemno globok, čustven, a hkrati močno nasprotujoč si odnos. Njegova mati Maria, rojena Sivec oziroma Siutz, je bila koroška Slovenka, kar je trajno zaznamovalo njegovo osebno identiteto in literarni opus.

Njegove zapise in izjave o Sloveniji lahko razdelimo na dva popolnoma različna pola. Na eni strani je poetično oboževanje jezika in korenin, na drugi ostra, pogosto kontroverzna politična kritika slovenske države.

Najlepše misli o slovenskem jeziku in ljudeh je zapisal v svojih literarnih mojstrovinah. Med njimi izstopajo roman Ponovitev (Die Wiederholung, 1986), čustvena knjiga o življenju in samomoru svoje matere Žalost onkraj sanj (1972) ter drama Še vedno vihar (Immer noch Sturm, 2010), ki govori o koroških slovenskih partizanih.

Slovenščino je večkrat označil za jezik, ki je zanj svetinja. Še posebej ga je fascinirala slovenska dvojina, ki jo je opisal kot nekaj globoko liričnega in intimnega, kot edinstven jezikovni vmesni prostor med samoto posameznika (ednino) in brezosebnostjo množice (množino). V slovenščini je iskal arhaično čistost in pristnost, ki jo je v nemščini pogrešal.

Če je Handke oboževal slovenski jezik in koroško-slovenski odpor, pa je imel izjemno odklonilen odnos do slovenske politične osamosvojitve. Njegova utopična domovina je bila namreč večnacionalna Jugoslavija.

Več o tem, kako je regija DACH gospodarsko, kulturno in športno povezana s Slovenijo, si lahko preberete v posebni izdaji Slovenische Champions.