Odvisnost od tehnologije ZDA je lahko usodnejša kot odvisnost od ruske energije

Andrej Kotar, ustanovitelj NeoPolisTecha in predsednik sekcije za e-upravo pri ZIT GZS, opozarja, da ne gre več zgolj za tehnološko ali tržno vprašanje, temveč za sistemsko odvisnost od ameriških ponudnikov, ki lahko v skrajnih primerih omejijo dostop do ključnih tehnologij.

Ameriške omejitve izvoza naprednih tehnologij po njegovem mnenju razkrivajo širši problem: vprašanje odpornosti držav in nadzora nad podatki, sistemi in digitalnim razvojem.

Ne gre več le za čipe

Ameriška podjetja poslujejo pod ameriško jurisdikcijo, zato lahko Washington omeji dostop do tehnologij, ki jih šteje za strateško pomembne. To se ne nanaša več le na čipe in fizične izdelke, temveč vse bolj tudi na programsko opremo, modele umetne inteligence in storitve v oblaku.

»Ameriško podjetje, tudi če posluje globalno, deluje pod ameriško jurisdikcijo. Če ameriška država presodi, da tehnologija zagotavlja varnostno ali gospodarsko prednost, lahko ponudniku omeji, komu jo sme nuditi,«

opozarja sogovornik.

Največje tveganje je izguba nadzora

Po Kotarjevem mnenju je največje tveganje koncentracija ključnih storitev v eni sami tuji jurisdikciji. Če javna uprava, kritična infrastruktura, obramba ali gospodarstvo temeljijo na storitvah enega ponudnika, to predstavlja tveganje za odpornost države.

»Ne gre za to, da bo storitev jutri nujno izklopljena, ampak da takšna možnost obstaja in nad njo nimamo suverenega nadzora,«

poudarja.

Nacionalna varnost po njegovih besedah ni ogrožena le v ozkem smislu. Ključno vprašanje je, ali država dolgoročno ohranja nadzor nad podatki, ključnimi sistemi in domačim znanjem.

Koliko dodane vrednosti odteka v tujino

Digitalna odvisnost ni le varnostno, temveč tudi gospodarsko vprašanje. Kdor nadzira digitalno infrastrukturo, k sebi vleče pomemben del dodane vrednosti, podatkov in marž.

»Naj bralec povpraša ljubljanskega taksista, kolikšen del svojega prihodka odvede tuji platformi. Če to pomnožimo čez različne sektorje, dobimo predstavo o tem, koliko ekonomske suverenosti smo neopazno oddali,«

pravi.

Kotar opozarja, da se s tem ustvarja začaran krog. Več ko gospodarstvo teče prek tujih platform, manj domačih zmogljivosti nastaja, zato je naslednjič še težje izbrati domačo rešitev.

Hujša od odvisnosti od ruskega plina?

Primerjavo z nekdanjo evropsko odvisnostjo od ruskega plina Kotar vidi kot uporabno, vendar opozarja na pomembno razliko.

»Tehnološka odvisnost je lahko celo usodnejša. Plin lahko kupiš drugje, zgradiš terminale in spremeniš dobavne poti. Pri najnaprednejši umetni inteligenci in razvojnih ekosistemih pa primerljive evropske alternative pogosto sploh ne obstajajo,«

meni.

Tehnologija je danes vpeta v skoraj vse sektorje, od zdravstva in prometa do financ, industrije in javne uprave.

Rešitev vidi v odprtih standardih in domačem znanju

Kotar rešitev vidi v odprtih standardih, prenosljivosti podatkov in večji uporabi odprtodostopnih modelov umetne inteligence, ki jih je mogoče izvajati v lastnem ali evropskem okolju.

Po njegovem mnenju bi morala javna naročila že v izhodišču omogočati prenos podatkov, modelov in procesov k drugemu ponudniku, pri kritičnih sistemih pa bi morali imeti naročniki pripravljen tudi jasen izhodni načrt. Vendar opozarja, da odprta koda sama po sebi ni dovolj.

»Če želimo biti zares konkurenčni, moramo načrtno graditi lastne zmogljivosti. Vrednost nastane šele, ko nekdo zgradi delujočo, varno in vzdrževano rešitev,« poudarja.

Pomembna se mu zdita tudi razvoj evropske infrastrukture ter vključevanje domačih podjetij v evropske podatkovne, infrastrukturne in AI-pobude. EU sicer gradi superračunalnike in povečuje zmogljivosti, vendar to ne bo dovolj, če bodo te ostale predvsem raziskovalna infrastruktura. Posebno vlogo pripisuje javnim naročilom.

»Javna naročila ne kupujejo le tehnologije, ampak lahko gradijo domače zmogljivosti ter ohranjajo več dodane vrednosti, znanja in razvojnih delovnih mest doma,«

pravi.

Odprti standardi in pošteni pogoji naj bi slovenskim in evropskim podjetjem omogočili konkuriranje globalnim velikanom na podlagi kakovosti, zaupanja in poznavanja lokalnega okolja.

Klofuta, ki je prebudila Evropo

Kljub nepredvidljivosti trenutne ameriške politike Kotar ocenjuje, da je verjetnost za kakšno enkratno dramatično potezo razmeroma majhna. Večjo težavo vidi v počasnem odzivu Evrope.

»Večji problem vidim v zaspanosti in neodzivnosti evropske in tudi slovenske družbe. Zadnje omejitve izvoza umetne inteligence razumem kot klofuto, ki nas je dokončno zbudila iz sna.«