Največja jugoslovanska ladjedelnica v slovenskih rokah

Je pa posel v celoti prepuščen novim lastnikom brez pogojev glede zaposlenih ali višine vlaganj, poroča hrvaški Poslovni dnevnik.

»V 3. maju so potrebna ogromna vlaganja, govorimo o najmanj 100 milijonih evrov v krajšem obdobju, dolgoročno, v naslednjih 20 letih, pa še dvakrat toliko,«

je za Poslovni dnevnik povedal Dušan Šešok.

V februarski podjetniški reviji Podjetna Slovenija smo objavili intervju z Matijo Šešokom, v katerem smo govorili tudi o velikem prevzemu. Takrat je povedal naslednje:

Koliko pa bo k rasti celotne skupine Iskra pripomogel prevzem ladjedelnice 3. maj, nekoč največje ladjedelnice v Jugoslaviji?

3. maj bi lahko bil zelo uspešen. Zato smo se tudi odločili, da gremo v ta nakup. Toda zdaj smo v začetni fazi te naložbe in tako bomo šele videli, kam nas bo to pripeljalo. Pogled naše družine je, da je 3. maj zdaj zmožen ustvariti okoli 20 milijonov evrov prihodkov.

Toda 3. maj ni muzej, kot je bila Elka, ampak je stanje hujše. Potrebne bodo velike investicije in čas – predvsem pa zaupanje naših kupcev, da lahko iz 3. maja dobijo pravočasen in dober produkt. Glede na obrat, ki smo ga naredili v šibeniški ladjedelnici, sem prepričan, da to zaupanje imamo. Potencial 3. maja pa je velik.

Kje ga vidite?

Potrebna bodo ogromna vlaganja. Za podjetje bomo plačali 6,7 milijona evrov, a to bo zanemarljivo v primerjavi z naložbami, ki jih bomo morali izpeljati v naslednjih letih. Tako smo kupili tudi ladjedelnico v Šibeniku, le da je ta petkrat manjša od 3. maja, če gledamo samo površino.

Šibeniško ladjedelnico je predsednik uprave Roko Vuletić prestrukturiral relativno hitro, v nekaj letih, čeprav ji je pred našim nakupom grozil stečaj. Zdaj je podjetje paradni konj hrvaškega ladjedelništva in remonta.

Z enakim pristopom in denarjem, ki ga lahko vložimo vanj, je možno v približno petih letih prestrukturirati tudi 3. maj. Čez pet let bi podjetje lahko doseglo 100 milijonov evrov prodaje.

Ali drži, da 3. maj kupujete tudi zato, da boste izdelovali trajekte na električni pogon?

V Šibeniku imamo remontno ladjedelnico. Proizvaja katamarane za norveške ribogojnice in vrhunska reševalne plovila. To so plovila do 15 metrov dolžine. V primeru 3. maja pa gre za ladje, dolge do 220 metrov, ki jih je 3. maj nekoč že izdeloval.

V 3. maju je interni muzej. Vsaka ladja, ki so jo naredili, je tam v obliki makete in teh je v muzeju ogromno. To so bile impresivne ladje, dolge 150 do 220 metrov. Znanje je torej že bilo in je še vedno tam. Nekaj ga je res izginilo, nekaj pa ga je ostalo. Potencial 3. maja ni ogromen samo za trajekte, ampak tudi za vse druge ladje.

Torej so res v igri tudi trajekti na električni pogon?

Že zdaj smo znani po hibridnih katamaranih, kar pomeni, da ti do ribogojnice plujejo na dizel, znotraj ribogojnice ali v fjordu pa se premikajo na električni pogon. Vemo tudi za načrte Jadrolinije, ki bo veliko investirala v trajekte. Glavno pogonsko gorivo bo metanol. Vemo pa že, da bo tudi eno potniško plovilo poganjala tudi elektrika.

Hrvaška si na ladjedelnicah lomi zobe že desetletja. So mogoči tudi neugodni scenariji?

Treba je paziti na vsak evro ter pravilno organizirati poslovne in proizvodne procese. Mi ravnamo kot družinsko zasebno podjetje. Investiramo zelo preudarno, zato ni ekscesov. Predvsem pa skrbimo za talente.

Za našo družino je največja vrednost Iskre v talentih, ki jih zaposlujemo. Naša naloga je vzpostaviti takšen ekosistem, da bodo pri nas delali najboljši ljudje. Z bratom in očetom smo relativno uspešni pri menedžiranju. V primeru Elke smo verjetno prav zato dobili priznanje zlata kuna za najboljše podjetje na Hrvaškem.

Toda za takšen uspeh so nujni talenti, ki jih mi imamo in jih negujemo. V prihodnosti bo za uspeh podjetja ključna skrb za ljudi. Tudi za nagrado zlata kuna so zaslužni ljudje. Naše električne kable 365 dni v letu in 24 ur na dan izdelujejo naši mojstri, ne jaz.

Celotni intervju z Matijo Šešokom si lahko preberete TUKAJ.