»Največja evropska naravna katastrofa je bila v Beljaku.«

Ali bi se lahko s precejšnjo verjetnostjo kmalu ponovile katastrofalne poplave iz leta 2023?

Seveda se lahko ponovijo. Ne moremo reči, kdaj in kje, ampak podobne vremenske situacije, ki so pripeljale do teh poplav, so vse pogostejše. Če me vprašate, ali je možno, da se letos ponovijo: možno je, za pravo napoved pa bi potrebovali kristalno kroglo. Preprečiti jih ne moremo, lahko pa se bolje pripravimo.

Največje katastrofe so večinoma splet okoliščin; na primer potres, ki sproži velik podor in plazove, ti pa zajezijo reko. Če hkrati še močno dežuje, bo nesreča še toliko večja. Podobni dogodki tudi pri nas niso neznani: potres v Idriji in Cerknem leta 1511, pa pri Beljaku 1348, ko je umrlo med 20.000 in 40.000 ljudi, če štejemo še žrtve spremljajočih dogodkov potresa – poplav, požarov in kužnih bolezni. To je bila največja tovrstna naravna katastrofa v evropskem prostoru.

Kaj bi še lahko na podlagi vaših raziskav še povedali o podnebju v prihodnosti?

Kvečjemu to, da delimo usodo planeta. Naše območje ni otok, izoliran od dogajanja drugod po svetu. Zato se ne moremo pretvarjati, da nas to, kar se dogaja v svetu, ne zadeva. Človek je postal pomemben geološki dejavnik. Če smo majhen narod, še ne pomeni, da nimamo nič pri tem. Tudi mi kopljemo tunele, preusmerjamo tokove podzemne vode, kurimo premog in nafto, kupujemo pametne telefone.

Od kod sploh ljudem ideja, da zaradi majhnosti mi nismo toliko pomembni, da bi bilo važno, kako se obnašamo, ko gre za izpuste CO2? Nimamo pravice pričakovati, da se bodo na primer Kitajci ali Indijci za zmanjševanje ogljičnega odtisa odpovedali vsemu, mi pa ničemur, ker nas je pač toliko manj. Če bomo tako razmišljali, si bomo samo nakopali še večje težave.

* Izbrano iz intervjujev v izdajah Podjetne Slovenije v letu 2025