»Ne smemo ustvarjati getov …«
Že dobro leto ste predsednik državnega sveta. Prihajate iz podjetniških vrst. Ste kaj spremenili mnenje o tem, kaj bi bilo najbolj potrebno za to, da bi slovensko podjetništvo še bolj zaživelo?
V državnem svetu so zastopniki interesnih skupin delodajalcev, delojemalcev, samostojnih poklicev, obrtnikov, kmetov, lokalnih interesov in negospodarskih dejavnosti. Ta pestrost prinese dodaten pogled tudi na gospodarstvo. Zakaj?
Pogosto poslušamo, da gospodarstvo polni proračun. V veliki meri ga res, vendar pa čisto vse le ni odvisno samo od gospodarstva. Marsikaj je povezano z delovanjem družbe kot celote, z družbenimi podsistemi. Zdaj se denimo še kako zavedamo, kako pomembno je zdravstvo.
Če zdravstvo deluje, prideš na vrsto takrat, ko moraš priti. Nato se hitro vrneš v proces dela in v normalno življenje. Skratka, če dobro deluje zdravstvo, imata tako posameznik kot gospodarstvo veliko od tega. Javna uprava zagotavlja delovna dovoljenja za tuje delavce, ki jih potrebujemo. Če takšne službe delujejo, potem lahko deluje tudi gospodarstvo.
Pred očmi je treba imeti državo kot celoto, saj je vse močno povezano. Nekatere države najboljše kadre obdržijo zase, za javne službe. Če imamo dobre odločevalce, bomo imeli tudi bogato državo.
Večna tema so seveda davki, ki so del poslovnega okolja. Samo en del …
Ko že omenjate davke in drugo … Ali se vam kot predsedniku državnega sveta ne zdi, da v Sloveniji zelo redko naredimo pošteno primerjalno analizo (benchmark) z nam primerljivimi državami, ko gre za pomembne odločitve, vključno z davki?
Na aprilskem sestanku je predsednik vlade Robert Golob ustanovil dve delovni skupini: za davke in za debirokratizacijo. Potem je finančni minister Klemen Boštjančič organiziral svoj strateški svet za davke. Glavna naloga te skupine je bila priprava analize, ki bi pokazala, kje je Slovenija v odnosu do primerljivih držav.
Meni se zdi, da je ta primerjava včasih nekakšen ples številk. Ampak pred kratkim sem spremljal zelo dobro predstavitev profesorja Mitja Čoka, ki res lahko služi za pripravo ustrezne davčne zakonodaje.
V davčno zakonodajo ne sodijo le davki, ampak tudi prispevki in vse druge dajatve; vsa bremena iz tega naslova. Pred kratkim smo čas, ko je bolniška odsotnost v breme delodajalca, spet podaljšali z 20 na 30 delovnih dni. To je dodatna obremenitev. Tega stroška je skupno za okoli 800 milijonov evrov in predstavlja prenašanje bremen nazaj na gospodarstvo.
Zdi se mi, da s tem ne delamo pravih korakov, ker država hkrati ne investira v programe za zmanjševanje absentizma. Ti programi so včasih že obstajali v sodelovanju med sindikati in delodajalskimi organizacijami. Izvajali so jih v podjetjih. Zdaj pa se nam absentizem, torej odsotnost z dela, še povečuje zaradi nedostopnosti zdravniške oskrbe.
Še eno vprašanje o gospodarskem okolju v Sloveniji: kaj je ta hip največja ovira za podjetništvo?
Nestabilno poslovno okolje. Prehitro menjavanje predpisov. Pred letom dni se je spremenil zakon o dohodnini, pa zakon o čezmejnem opravljanju storitev, zaradi katerega smo mimogrede izgubili okrog 150 milijonov evrov prilivov na leto v proračun, ker so se podjetja in z njimi zaposleni preselili v druge države. Na Hrvaško, v Avstrijo, na Slovaško … Zdaj je treba teh 150 milijonov evrov dobiti nekje drugje. Nepremišljenih sprememb zakonov, v pripravo katerih stroka ni vključena, je veliko. In to je problem.
Nujno bi bilo zagotoviti stabilno okolje, v katerem bodo zakoni veljali vsaj desetletje, da bodo gospodarstveniki lahko načrtovali svoje aktivnosti.
Kaj je največja ovira za prihodnje poslovanje?
Nepredvidljive odločitve. Nihče ne čuti stabilnega okolja. Zdaj se širi strah, kaj vse se nam bo še zgodilo. Napovedani sta sprememba pokojninske in zdravstvene zakonodaje, neke vrste reformi.
Nova nestabilnost.
Da. In ne govorimo o zvišanju obremenitev za en odstotek, temveč do osem odstotkov. Pri čemer zmeraj govorimo o odstotnih točkah. Povečanje DDPO (davka od dohodka pravnih oseb) za tri odstotne točke v absolutnih zneskih pomeni 16-odstotno povečanje. Več kot polovico vsega, kar v Sloveniji ustvarimo, porabimo za plače. Po podatkih Evropske komisije iz leta 2023 sredstva za zaposlene predstavljajo 52 odstotkov BDP. Če bomo to maso plač obremenili še z dodatnimi davki za dolgotrajno oskrbo in pokojninsko reformo, bomo postali svetovni prvaki.
Posledično bomo nekonkurenčni. Za zdaj nas prehiteva le Nemčija za 0,4 odstotka, pri čemer je povprečje v državah EU 47 odstotkov. Najhuje pa je, da kljub zelo visokemu strošku plač do denarnic ljudi pride malo od tega.
Negotovost se je zato naselila v podjetništvo. Zakaj se tuja podjetja umikajo iz Slovenije? Ali pa domača podjetja odhajajo celo v Švico?
Dolgoročno žal to še ni največji problem. Razmere se bodo zaostrovale zaradi demografskih trendov. Kmalu bomo imeli še manj domačih delovno aktivnih.
Demografske spremembe pa vidim kot priložnost.
»Z aktivnim pristopom k ekonomskim migracijam lahko naše gospodarstvo obogatimo.«
V kakšnem smislu?
Z aktivno demografsko politiko, to je z aktivnim pristopom k delovnim migracijam, k ekonomskim migracijam, lahko naše gospodarstvo obogatimo. In to veliko prej kot neko veliko gospodarstvo. Naša podjetja so namreč večinoma nišna, izvozna. Če bomo poleg privabljanja delavcev v gradbeništvo in turizem znali pritegniti tudi visokostrokovne kadre, lahko Slovenijo obrnemo v pravo smer.
Kako?
Odprti moramo biti za ljudi, ki so pripravljeni v Sloveniji živeti in delati. Najti moramo pot, kako integrirati tako delavce kot njihove družine. Naloga države je, da priskrbi dovoljenja, naloga zaposlovalcev pa, da pomagajo tem delavcem tudi, ko gre za šole, vrtce, celotno infrastrukturo. Tega, da je treba investirati v dobro integracijo tujih delavcev, se morajo zavedati tudi podjetja.
Ne smemo ustvarjati getov, kamor bomo namestili te ljudi. Moramo jim omogočiti bivanje tudi na deželi, kjer imamo kar nekaj praznih stanovanj, hiš … Potem se nam ne bo treba bati, da bodo ušli naprej čez mejo.
»V Logatcu živijo ljudje 44 različnih narodnosti. Če uspeva tej občini, zakaj tega modela ne bi prenesli še v druge?«
Ali je treba Slovenijo odpreti delovnim migrantom iz več držav? Da pridejo ljudje z različnih koncev sveta, ki se bodo lažje integrirali, ker se ne bodo družili pretežno z rojaki, kar se dogaja zdaj, ko jih večina prihaja iz redkih bližnjih držav.
Pred kratkim sem bil v Logatcu, kjer je župan na sprejem povabil domače podjetnike. V tej občini živijo ljudje 44 različnih narodnosti. Če uspeva občini Logatec, zakaj tega modela ne bi prenesli v druge občine?
Imamo znanje odlične digitalne promocije za turizem. Nimamo pa aktivne digitalne promocije Slovenije kot destinacije za tuje kadre. Ali ne bi bilo nujno kontinuirano promovirati Slovenijo kot pravo deželo za nam potrebne kadre iz tujine?
To bi bil zagotovo dober ukrep. Če imamo v Sloveniji kakšno stvar zelo dobro organizirano, imamo gospodarsko, ekonomsko mrežo, podkrepljeno z različnimi zbornicami in s Spiritom. To nalogo bi lahko prevzel Spirit.
Zakaj tako padamo na lestvici ekonomske svobode?
Res je, indeks ekonomske svobode kaže nadaljnji padec gospodarske klime v Sloveniji v letu 2024. Slovensko gospodarstvo po tem indeksu velja za zmerno svobodno. Rezultat Slovenijo uvršča na 44. mesto na svetu. Lani smo bili na 37. V Evropi smo na 24. mestu, dve mesti nižje kot lani. Slovenija je slabša od Hrvaške. Najviše pa so uvrščene Irska, Luksemburg, Estonija, skandinavske države.
Kje so razlogi za padec? V institucionalnem sistemu, ki spodkopava obete za dolgoročni razvoj. V odsotnosti strukturnih reform, v nespodbudnih ukrepih za gospodarstvo, v sodnem sistemu, v razširjeni korupciji.
Zdaj politike poznate malo pobliže. Kaj manjka slovenskim politikom, kar imajo športniki in podjetniki, ki so najbolj uspešni doma in zlasti v svetu?
Pogrešam njihov stik z realnostjo. Opravljajo politične funkcije, nimajo pa stika z realnimi potrebami ljudi in podjetij. Nimajo izkušenj iz podjetij. V podjetjih je zelo pomembno zavedanje, kako preživeti od storitve ali izdelka, prodanega na trgu. In kaj vse je treba narediti za to, da bo stranka zadovoljna in se bo še vračala.
Želim, da bi bilo enako pri politiki. Mi smo izvoljeni, mi smo delegirani za to, za kar nas ljudje potrebujejo. Ljudje, državljanke in državljani, so naši kupci. Navsezadnje glasujejo za nas.
»Pogrešam stik politikov z realnostjo.«
Je razlika med podjetniki in politiki v Sloveniji v tem, da morajo podjetniki nenehno paziti, da so kupci zadovoljni, politiki pa na to pazijo samo v času volitev?
Politik mora včasih sprejeti tudi kakšno odgovorno odločitev, ki ni všečna na prvi pogled. Nikoli ne bodo vsi ljudje zadovoljni. Ampak potrebna je senzibilnost politikov in politike za odločitve, ki so dobre za državo. Tudi takrat, ko z njimi niso zadovoljni vsi.
Ali podjetniške in gospodarske organizacije znajo pojasniti prebivalcem, zakaj je gospodarstvo zanje pomembno? Ali znajo podajati argumente, ki jih prebivalstvo razume? Ali pa preveč uporabljajo besednjak, zlasti ekonomskega, ki ga prebivalstvo ne razume?
Njihova retorika ni prava. Ljudje in tudi podjetja moramo razumeti, da smo dolžni plačevati davke. O tem ni dvoma. Ampak retorika, da podjetja bogatijo na račun zaposlenih, je povsem izkrivljena. Neti boj med podjetji in zaposlenimi.
Mislim na besednjak in izbrane tematike. Pogosto je iz podjetniških in gospodarskih vrst slišati o korupciji, s prstom pa se kaže na javni sektor. Ampak po drugi strani imamo korupcijo zagotovo tudi v zasebnem sektorju. Skoraj ni slišati glasu gospodarskih in podjetniških organizacij, tudi ko se zgodi kakšen eksces v podjetjih. Se vam to ne zdi nekoliko dvolično?
Ta dvoličnost obstaja. Korupcija pa se pojavlja tudi zaradi prenormiranosti; če nas teži pretirana birokracija, denimo glede evidentiranja delovnega časa. Preden gospodarstvo in podjetništvo začneta pometati pred svojim pragom, moramo razumeti, kaj sploh je korupcija.
V podjetju ste izpeljali družinsko ustavo. Najmlajša hči je prevzela poslovno vodenje podjetja, vsi otroci so lastniško in poslovno vključeni v družinsko podjetje. Kaj pa bi morali spremeniti v slovenski državni ustavi, da bi država bolje delovala?
Najprej je treba uresničiti zapisano iz slovenske ustave, ki še ni realizirano. Tukaj mislim predvsem na ustanovitev pokrajin.
Ali se vam zdi, da so pokrajine rešitev, ali pa se mogoče malo bojite tudi, da bi s tem na koncu imeli še več birokracije, na še eni vmesni ravni?
Prav to moramo razumeti. Pokrajine ne smejo biti vmesna raven. Pokrajine morajo biti samostojna raven upravljanja. Določene naloge, ki se trenutno izvajajo na ministrstvih, se morajo prenesti na pokrajine.
Kaj pa združevanje nekaterih občinskih nalog na ravni pokrajin?
Predvsem manjše občine, pa tudi država, ne zmorejo opravljati vseh nalog, ki jim jih predpisuje zakonodaja.
Na začetku je bil namen, da mora biti občina dovolj velika, da lahko sama upravlja svoje ozemlje. Zdaj so mnoge premajhne. Rešitev je dejansko v vzpostavitvi druge ravni lokalne samouprave, se pravi pokrajin, s prenosom nalog, predvsem iz države na pokrajine. Govorim predvsem o prostorskem planiranju.
Občina Logatec na potrebne spremembe čaka 12 let. Občina Puconci 16 let. Povprečje je nad 5 let. Evropska komisija pravi, da moramo ta čas zmanjšati vsaj za 12-krat. Normalno bi moralo to trajati od 3 do 5 mesecev. Imamo resen razvojni problem.
In je to ena od ključnih zadev, ki bi lahko pripomogla k hitrejšemu razvoju podjetij.
Točno tako. Če občine po svoji definiciji skrbijo za neko infrastrukturo v sami občini, bi pokrajine skrbele za privabljanje investitorjev in razvoj gospodarstva.
Ali je težava res v infrastrukturi ali pa morda v županih? Ajdovščina je lep primer odličnega podjetniškega razvoja, takšnih občin pa je še nekaj. Je res težava samo v spremembi ureditve državnih enot ali se ta bolj skriva v ljudeh?
Človek bo vedno na prvem mestu. Ta hip se zelo pozna, da razvoj temelji na županjah oziroma županih. Ampak mislim, da smo znotraj občin izkoristili že vse potenciale. Danes imamo v Sloveniji med drugim 400 poslovnih con.
To pomeni, da so župani na vsakem koraku v svoji občini pogledali, kam bi lahko še kaj umestili. Nimamo pa industrijskih con, ki bi imele 100 in več hektarjev površin. Pokrajina bo to lažje uredila; zaradi pregleda nad prometno infrastrukturo, zaradi ljudi, ki jih ima na voljo, zaradi sistema izobraževanja na tem področju. Če bi gradbena dovoljenja izdajali župani, bi se še bolj približali uporabnikom.
»Za primerjavo: Nemčija ima trenutno 300 tisoč podjetij brez znanega naslednika. Je to za nas priložnost ali nevarnost?«
Če se postavite v kožo podjetnika; februarja smo objavili, da je skoraj tretjina največjih 600 podjetij v Sloveniji v lasti podjetnikov. Jih bo ob takšnih razmerah v Sloveniji leta 2030 več ali manj?
Mogoče samo za primerjavo. Nemčija ima trenutno 300 tisoč podjetij brez znanega naslednika. Je to zdaj za nas priložnost ali nevarnost? Podobno je kot pri migracijah. Če bomo to znali obrniti v svoj prid in poskrbeti, da slovenska podjetja ostanejo v slovenski lasti, bodo ostala tudi v službi razvoja. Pa naj gre za last znotraj družine, zaposlenih ali za mešano lastništvo.
V prihodnje ne bomo več deležni samo enega unitarnega principa lastništva, ampak bomo hoteli participirati z lastništvom. Če participiramo z delom, bomo hoteli biti iz tega dela tudi nagrajeni. Pa ne samo s plačo. Spodbujati je treba multilastništvo.
Če se postavite v kožo državljana; ali se prebivalci Slovenije zavedajo, da bomo zaradi demografskih trendov imeli zelo mizerne pokojnine, če ne bomo na pameten način privabili kakovostnih tujcev?
Mislim, da ne. Če bi hoteli obdržati pričakovane pokojnine leta 2050 za 500 milijonov Evropejcev, bi potrebovali 500 milijonov tujih delavcev, da bi nam zagotavljali denar za celotno socialno varnost. Zdaj je čas, da začnemo posredovati pozitivne signale, da so tujci, ki so pripravljeni delati in soustvarjati, dobrodošli.
Sorodni prispevki
