Pristavec: Čolnarji, žnidarji, kmetje, furmani, prevozniki → podjetniki
Oče Igor Izidor je prokurist, sin Igor direktor in vodja transporta, sin Štefan pa je direktor in vodi servis gospodarskih vozil v Prigu, d. o. o. Sinova in mama Angelca so po približno tretjinski lastniki podjetja. Oče se je umaknil iz lastništva.
Družina Pristavec je že več kot sto let obrtniška oziroma podjetniška družina, zato je idealna za pogovor o tem, kakšna je bila zgodovinska pot obrtniške in pozneje podjetniške slovenske družine.
Kdaj se je vaša družina začela ukvarjati s podjetništvom?
IZIDOR: Že moj oče je bil kmet in tudi furman. Imamo stoletno zgodovino.
IGOR: Dedek je bil prva generacija, ki se je ukvarjala s transportom. Podjetje pa je ustanovil oče.
IZIDOR: V očetovi družini je bilo 11 bratov in sester. Zadnja čolnarja, ki sta s splavom vozila kamen iz kamnoloma v Podpeči, sta bila moja strica. Naše korenine v transportu segajo v čas, ko barje po kopnem sploh še ni bilo prehodno.
To pomeni, da ste v družini obvladali tudi vodni, ne samo kopenski promet. 😊
IZIDOR: Natanko tako. Začeli smo s splavarjenjem podpeškega kamna, iz katerega so že Rimljani gradili Emono. Korenine transportne dejavnosti v naši družini so se v 20. letih prejšnjega stoletja začele na splavih. Stric se je še po drugi svetovni vojni ukvarjal s splavarjenjem.
Moj oče je bil najmlajši otrok od enajstih v družini. Naša osnovna dejavnost je bila takrat žnidarstvo, krojaštvo. Naši domačiji zato rečejo Pri Žnidarčku. To pa zato, ker smo po rasti nižji. Na začetku vasi je bila hiša pri Žnidarju, pri nas pa Pri Žnidarčku. 😊 Tako so ljudje ločili med obema žnidarjema.
Kdaj pa se je vaš oče začel ukvarjati s furmanstvom?
IZIDOR: Po osvoboditvi, leta 1948, je od mojega dedka prevzel kmetijo. Okoli Podpeči so bile makadamske poti in oče je s parom konj vozil kamen na Resljevo. Kot osemleten pobček sem mu moral zjutraj še pred odhodom v šolo s tretjim konjem pomagati, da je po makadamu prišel do asfaltne Ižanske ceste. Nazaj pa sem prijahal na konju.
Po 2. svetovni vojni smo imeli tri konje … Danes imamo 72 tovornjakov.
Torej ste začeli s tremi konji. Koliko imate pa zdaj tovornjakov?
IGOR: 72 jih je. Okoli 60 odstotkov je hladilnikov, po 20 odstotkov pa vozil za prevoze tehničnih plinov in klasičnih vozil s ponjavo.
Koliko konj pa ste imeli največ?
IZIDOR: Kasneje več, a se je razvoj hitro pospešil. Nato je oče prvi v vasi kupil traktor s 15 konjskimi močmi. To je bilo prvo motorno transportno vozilo v naši družini. Najprej je zjutraj s konji od kmetov zbiral mleko in ga vozil do kamiona v Podpeči. Nato pa smo to počeli mulčki s traktorjem.
Sledil je nakup kombija VW in okoli leta 1960 dvotonskega kamiončka. Z njim pa je že pobiral in vozil mleko v Ljubljanske mlekarne na celotni liniji proti Ljubljani. To dejavnost je pozneje razvijala naprej moja sestra.
Ali se še ukvarjate s furmanstvom?
IGOR: Še. Mar ne vidite, da oče nosi furmansko kravato? 😊
IZIDOR: Še vedno vozim ljudi. Imam pet lipicancev, štiri delovne in enega dveletnega žrebca. Vožnje ponujamo v okviru naše dejavnosti na posestvu. V Podpeči smo imeli v adventnem času konjeniški dan, zvečer pa country glasbo. Oblečen sem bil tako, kot je treba, s škornji z visokimi petami. 😊
Dobro čuvate tradicijo.
IZIDOR: Tradicijo že. Toda imam deset vnukov, pa ni nobenega, ki bi malo večkrat prišel zraven. 😊 Sam še pokosim travo za seno, tudi Igor in Štefan to še znata. Potem pa nihče več.
Imam pa še vprege, med drugim tudi sanke iz 19. stoletja. Staro opremo čuvamo na muzejski način. To je zame hobi.
Kdaj je vaše obrtništvo oziroma podjetništvo najbolj raslo?
IZIDOR: 6. januarja 2024 je bilo 50 let, odkar sem poštno vozilo z dolgo šasijo predelal v kamion. Pred tem sem očetu povedal, da ne bom več vozil mleka. V tistem času so zagnali podjetje Valkarton v Logatcu. Tja sem prišel s 6,5 metra dolgim kesonom. Ostali so imeli največ 4 metre dolge kesone. Tako sem začel voziti embalažo v Palomo.
Po kakšnem letu sem pripeljal tovornjak iz Nemčije. Toda veljala je omejitev, da je ena oseba lahko imela le en kamion, zato je imela obrt tudi moja žena, njen brat … Sredi 70. leta je bilo potem značilno, da smo lahko imeli več tovornjakov, a smo morali v Beograd po dovolilnice. V 80. letih ni bilo nafte, zato je veljalo pravilo vožnje po dnevih glede na parne in neparne številke na registrskih tablicah … Vse to sem doživel.
V 80. letih pa se je najbrž začel hitrejši razvoj.
IZIDOR: Podjetje Prigo sem ustanovil leta 1989. Po razpadu Jugoslavije smo se morali hitro obrniti na zahodne trge. Lahko smo kupovali kamione. Kupce pa smo pridobivali po poznanstvih.
Zdaj se raje posvečam furmanstvu. Bolje biti prvi med furmani kot zadnji med prevozniki. 😊😊😊
Sam sem se zdaj že umaknil iz lastništva podjetja in razvojne izzive prepuščam sinovoma. Če bom kaj lahko pomagal, bom. Sicer pa se raje posvečam furmanstvu. Bolje biti prvi med furmani kot zadnji med prevozniki. 😊
Ne ukvarjate se samo s transportom, imate tudi močan servis gospodarskih vozil. Kdaj in kako pa ste začeli s to dejavnostjo?
ŠTEFAN: Drži, imamo močan servis gospodarskih in osebnih vozil. S servisiranjem tovornih vozil smo začeli leta 2000, ko je oče postavil prvi servisni center na Brezovici, kjer je danes servis osebnih vozil znamke Mercedes-Benz.
Takrat je šlo za manjši servis, kjer naj bi tovorna vozila dobila hitra manjša popravila oziroma storitev, kot so zunanje pranje vozila, servis, zamenjava pnevmatik, popravilo ponjav na prikolicah. Sprva smo imeli samo tri zaposlene, potem pa se je vse začelo odvijati zelo hitro in intenzivno.
Leta 2002 smo postali pooblaščeni servis za tovorna vozila Mercedes Benz, leta 2004 za dostavna vozila iste znamke, leta 2009 za avtobuse EvoBus Mercedes-Benz in Setra, še leto kasneje pa za osebna vozila Mercedes Benz. Od leta 2012 dalje smo pooblaščeni servis tudi za tovorna vozila MAN ter za vse prikolice znamk Krone, Schmitz in Schwarzmüller.
Poleg Brda in Brezovice smo na začetku prejšnjega leta zagnali tudi servisni center v Hočah. Servisiranje vozil imamo sicer kot transportna družina že v krvi. Že od samega začetka so pri nas tudi sodelavci na prvem mestu. Prav oni so glavno gonilo naše dejavnosti. Naše podjetje deluje kot velika družina.
Po letu 2050 šoferske kabine ne bo več. Prikolice, aerodinamične oblike, se bodo brez kabine same vozile po cestah. Vozila se bodo pogosto popravljala na daljavo.
Kako si predstavljate Prigo leta 2050?
IGOR: Digitalizacija bo zelo spremenila poslovanje. Po letu 2050 sploh ne bo več mogoče opravljati izpita za šoferja tovornjaka; takšne so vsaj napovedi. Šoferske kabine ne bo več. Prikolice, aerodinamične oblike, se bodo brez kabine same vozile po cestah.
Okoli leta 2000 sem urejal prilogo o transportu. Že takrat smo pisali o tem, da bo v nekaj letih samo prvo tovorno vozilo imelo šoferja, druga pa se bodo v konvoju vozila za prvim vozilom brez šoferja. Pa tega še ni. Smo zdaj res lahko takšni optimisti, ko gledamo proti letu 2050?
IGOR: Mercedes je že takrat objavil, da bodo okoli leta 2020 le samovozeča vozila. Tehnologija za kaj takšnega je že razvita in to tudi že omogoča. A zakonodaja še ni urejena.
Takšni samovozeči tovornjaki so obstajali že leta 2007. Če je na cesti peljal preveč ob levem ali desnem robu vozišča, se je začel tresti šoferjev sedež. Zato je bila omenjena napoved z začetka stoletja realna. A vprašanje je še vedno pravno: kdo bo kriv, ko se bo zgodila nesreča, šoferja pa ne bo več oziroma bo sedel na desnem sedežu kot spremljevalec vožnje?
Ta preskok se bo prej ko slej zgodil, kar bo dobro tudi zato, ker šoferjev primanjkuje. Prav tako pa bo najbrž konec poklica disponenta – upravljalca voženj, ker se bo tudi ta dejavnost digitalizirala. Umetna inteligenca bo do leta 2050 nadomestila oba poklica. Več pa bo drugih kadrov, denimo informatikov.
Koliko bo e-kamionov, koliko hibridnih in koliko jih bo poganjal motor na vodik?
IGOR: Prihodnje leto bomo že dobili prve električne tovornjake znamk Mercedes in MAN za linijski transport, kjer je relacija vsak dan ista. Za mednarodni transport pa električni tovornjaki še ne pridejo v poštev, ker bi morale biti polnilnice povsod, kjer se tovor naklada ali razklada.
Tovornjake bo težko elektrificirati tudi zato, ker bi se moral zgoditi velik tehnološki preboj pri baterijah. Večja je verjetnost, da bodo pogoni tovornjakov v prihodnosti na vodik ali na brezogljična sintetična goriva. Zaradi ekoloških razlogov bodo nastopile spremembe, a te bodo še mnogo večje zaradi digitalizacije.
Kaj pa se bo zgodilo do takrat, ko ne bo več šoferjev? Bodo slovenske tovornjake čedalje bolj vozili Filipinci in drugi ljudje različnih tujih narodnosti?
IGOR: V tem času bomo imeli šoferje iz Azije. Jih že imamo. A tudi Azija se izjemno hitro razvija, zato bodo tudi Azijci kmalu raje ostajali doma. Mi že zamujamo. Že pred petimi leti bi morali te ljudi pripeljati v Slovenijo z družino vred, da bi tu tudi ostali.
Kako pa bo leta 2050 s servisom in z zaposlenimi v delavnici?
ŠTEFAN: Do leta 2050 pričakujemo velik napredek v avtomobilski industriji. Vozila bodo bolj avtomatizirana in povezana. Servisiranje bo postalo še bolj specializirano, predvsem za visokotehnološke komponente. To pa bo zahtevalo visoko izobražen kader in opremo.
Poleg tega se bodo vozila pogosto popravljala na daljavo, kar naj bi prineslo hitrejše odpravljanje težav. Po mojem mnenju bo električna mobilnost sčasoma postala prevladujoča, kar bo zahtevalo razvoj specializiranih storitev za vzdrževanje in nadgradnjo komponent.
V prihodnosti se bodo tovorna vozila verjetno razvijala v smeri avtonomne vožnje, kar bo pripomoglo k povečanju učinkovitosti logistike in zmanjšanju stroškov prevoza.
Zakaj se zdi, da v Sloveniji ni več tolikšnega podjetniškega duha med mladimi, kot ga je bilo po osamosvojitvi?
IZIDOR: Ni več treba trdo delati, da prideš do denarja. V podjetništvu se ne hodi ob šestih v službo, ob dveh pa domov. Za svoje kmetijstvo in konjeništvo že nimam naslednika.
IGOR: Vprašanje je, ali gresta Evropa in Slovenija v pravo smer. Mislim, da gremo v napačno, ker delo danes ni več vrednota. To je problem. Če bi bilo delo še vedno vrednota, bi lahko prihodnost pričakovali bolj optimistično.
Kako je z naslednjo generacijo Pristavcev?
IGOR: Ne vem, kakšne bodo njihove želje. Moj prvi sin bi bil rad strojnik, drugi bi rad delal v financah, tretji pa je računalničar. Štefanov in moj starejši sin že pomagata v podjetju, ko utegneta. Morda bodo vsi v našem zdajšnjem poslu, morda pa tudi ne.
Ali ni tako, da ni pomembno, ali bodo vsi delovali v Prigu? Vi ste jim zagotovili neko vrednost za življenje.
IGOR: Drži, ni pomembno. Zato jih spodbujam pri njihovi dejavnosti v športu. Ampak ne zaradi rezultatov, četudi je bil najmlajši drugi na slovenskem poletnem pokalu v smučarskih skokih. Če bodo postali vrhunski, bo v redu. Če ne, tudi. Nikogar ne silim, da mora uspeti.
Sin mi je rekel: »Veš, nisem še videl bogatega skakalca, je pa veliko bogatih nogometašev.« Torej ima smisel za biznis.
Res pa mi je srednji sin rekel: »Veš, nisem še videl bogatega skakalca, je pa veliko bogatih nogometašev.« Torej ima smisel za biznis. 😊
Sorodni prispevki
