»Čuj, kdaj boš ti mene imenovala za direktorja?«
Mama Renata Flis tega, kar je zapisano v naslovu, od sina Andreja še nikoli ni slišala. To je v intervjuju izpostavila sama. Pa vendarle v družini že vedo, da bo sin nasledil podjetje. Renata je direktorica, lastnica, pooblaščena revizorka in koordinatorka dela v skupini Revidera. Sin je pooblaščeni revizor ter vodja projektov pri reviziji in računovodstvu.
Skupino Revidera sestavlja več podjetij: Revidera storitve, Revidera računovodstvo in Revidera. Ukvarjajo se z računovodstvom, revidiranjem ter finančnim, računovodskim in davčnim svetovanjem. V zadnjem času poskušajo vstopiti na povsem nova področja.
Katera sta vajina največja dosežka v življenju?
RENATA: To, da sem se ojunačila, izstopila iz velike družbe Impol in se v domači pisarni lotila zasebnega podjetništva. Nato sem združevala ljudi okoli sebe. Vrhunec vsega pa je, da z menoj delata tudi oba sinova. Super bo, če bodo tudi vnuki nadaljevali to pot.
ANDREJ: Širitev. Da nam je v naši dejavnosti, ki je v tako majhni državi zelo specifična, uspelo širiti poslovanje. Po zakonu namreč ne smemo izvajati revizij v tujini, je pa mogoče povezovanje s tujimi verigami. Za tuje multinacionalne družbe izvajamo postopke revizij v Sloveniji. Poskušamo se širiti tudi v nove dejavnosti.
Računovodstvo je tradicionalna dejavnost. Gospod Andrej, ste si kdaj želeli delali v kakšni drugi, mladim danes bolj privlačni dejavnosti?
ANDREJ: Doštudiral sem na Elektro fakulteti v Mariboru. To je povsem druga smer, ki me je privlačila po očetu. Oče je elektro inženir in kot otrok sem želel iti po njegovih stopinjah.
Sredi študija pa sem spoznal, da se bo družinsko podjetje širilo ali pa bo z bratom ostalo v enakem obsegu. Takrat sem se odločil za preusmeritev in odšel na specializacijo za pooblaščenega revizorja.
Zdaj dejavnost celo širite v druge panoge. Kam vas je zaneslo?
ANDREJ: Malo poskušamo še z investiranjem v gradnjo nepremičnin in v turizem.
RENATA: Veliko podjetnikov vstopa v alternativne dejavnosti. Ne vem, ali je to ljubiteljsko ali pa je to njihova poslovna želja. Prostore imamo nove in lepe, oprema je vrhunska. Zaposleni imajo odlične pogoje za delo in tudi v času epidemije niso izkazovali želje, da bi delali od doma. Hoteli so delati na svojem delovnem mestu. Nekaj sredstev smo zato poskusili investirati v nove dejavnosti.
Gre za kombinacijo mladega in zagnanega ter malo starejšega in zadržanega pogleda.
Podjetniki se za vstop v nove dejavnosti po navadi odločajo zaradi dveh različnih razlogov. Prve v nove dejavnosti vleče, ker so bile te že prej njihov hobi oziroma so jim blizu, drugi pa iščejo nove poslovne priložnosti v obliki investicij, za katere najamejo strokovnjake, in se zanje odločajo strogo po poslovnih merilih. Zdi se mi, da ste vi iz prve skupine. Drži?
RENATA: Da.
ANDREJ: Gre za kombinacijo mladega in zagnanega ter malo starejšega in zadržanega pogleda. 😊Sam sem bil včasih zelo zaletav, z leti pa sem se umiril. Zdaj me celo mama kdaj spodbudi pri čem.
RENATA: Sama vztrajno ponavljam staro formulo: nekaj v stvarnem premoženju, nekaj v likvidnem, nekaj pa v vrednotah, znanju, donacijah. Predvsem za lokalno okolje in humanitarne dejavnosti.
Ali imata med podjetniki kakšnega vzornika?
ANDREJ: Na prvem mestu sta starša. Na področju podjetništva je to predvsem mama, ker se je za podjetništvo odločila tako, da je izstopila iz podjetja z 2.000 zaposlenimi. Oba sta vztrajna in delavna. Med svetovno znanimi podjetniki pa mi je vzor Elon Musk. Všeč mi je njegov način dela in razmišljanja. Kako je od ideje prišel do stopnje, na kateri je danes. Verjetno bi si tega želel vsakdo.
RENATA: Meni je bil v času, ko sem se v letu 1990 odločila za podjetništvo, najbolj všeč podjetniški entuziazem v Sloveniji. Všeč so mi podjetniške zgodbe. Navdušena sem nad skromnimi in poštenimi podjetniki, ki so zrasli v večja ali velika podjetja. Sama pa sem zadovoljna z majhnimi koraki, ki zdaj postajajo tudi veliki.
Kdaj ste sina prvič poskušali navdušiti za podjetništvo?
RENATA: Bilo je povsem spontano. Sploh se ne spomnim, da bi se o tem pogovarjala. Poleti je kdaj med počitnicami delal v Revideri. A se sploh nisva pogovarjala o tem.
ANDREJ: Po duši sem elektro inženir, kot študenta pa so me privlačile tudi finance. Razmišljal sem o podiplomskem študiju na davčnem ali finančnem področju, a davčnega področja nisem mogel vpisati, ker nisem končal ekonomske ali pravne fakultete. Začel sem razmišljati o inštitutu za pooblaščenega revizorja, s čimer bi pridobil znanje o davkih, pa tudi financah in računovodstvu. Kmalu sem spoznal, da ne morem iti po dveh poteh. Treba se je bilo odločiti.
RENATA: Pri sinu je dobrodošla kombinacija tehnika in ekonomista. Tehniki imajo drugačen pristop k urejanju, pridobivanju gradiva in k zaključkom, ekonomisti pa imamo zelo razpršeno znanje. Takšna sem tudi sama, sin pa ima vse popredalčkano po tehnični logiki. Hkrati je zelo dobrodošla roka v informacijski tehnologiji in računalništvu.
Ko sem se odločila za podjetniško pot, sem mislila, da bo šel mož z menoj. Toda menil je, da mora eden od naju imeti varno službo. Zdaj, ko smo se odločili za novo, investicijsko dejavnost, se je v nasprotju s pričakovanji takoj strinjal in ponudil pomoč.
Rekli ste, da sta vam starša največji vzor. Kaj pri njiju najbolj cenite?
ANDREJ: Lojalnost, delavnost. Predana sta drug drugemu. Ne znata živeti drug brez drugega, brez službe in brez dela. Vsaj dan si najdeta kaj novega, kar je zanju zanimivo.
Katere vrednote pa vi najbolj cenite pri sinu?
RENATA: Pri možu najbolj cenim sodelovanje. Ko sem se odločila za podjetniško pot, sem mislila, da bo šel mož z menoj. Toda menil je, da mora eden od naju imeti varno službo. Zdaj, ko smo se odločili za novo, investicijsko dejavnost, se je v nasprotju s pričakovanji takoj strinjal in ponudil pomoč.
Sin je izjemno delaven. Tako delaven, da je to kar skrb vzbujajoče. Poleg tega vidi težave drugih in zna tudi pošteno presojati. Vsako situacijo z zaposlenimi presoja z različnih zornih kotov. Vsi se zavedamo, da so dobri, zvesti zaposleni pravo zlato podjetja.
Kdaj so vam starši najbolj pomagali?
ANDREJ: Ko sem vstopil v podjetje, je bilo to že postavljeno in je imelo za seboj že deset let delovanja. Nov zagon in širitev sta bila zato lažja. Odskočna deska, ki sva jo z bratom dobila ob zaposlitvi, nama je zelo olajšala pot. Veliko lažje je bilo, kot če bi začela iz nič, tako kot je mama pred 30 leti.
Česa pri sinu mogoče niste pričakovali?
RENATA: Nisem pričakovala, da bo tako potrpežljiv in vztrajen sledilec.
Ali ni bil miren otrok? Je bil živahen? 😊
RENATA: Zelo živahen. Zdaj pa se vztrajno uči in vztrajno čaka. Še nikoli mi ni rekel: »Čuj, kdaj boš ti mene imenovala za direktorja?« To ga sploh ne zanima. 😊
Ne zanima ga, kdaj bomo lastništvo podjetja prenesli nanj. Ne bori se niti, da bi podpisal čim več revizijskih poročil.
Ali ni to razumljivo? Zdaj je njegova pozornost pri novih investicijah, mar ne? 😊
ANDREJ: Treba je izkoristiti mamino pomoč, dokler je še v podjetju. 😊
RENATA: Ali vidite, kako je pameten? Njegova logika mu služi tudi tako. V nekaterih podjetjih pa otroci želijo, da se čim prej izvrši prenos podjetja nanje …
ANDREJ: Sam sploh nisem razmišljal v tej smeri. Skupaj imava pisarno, da tekoče razpravljava o različnih družinskih ali poslovnih zadevah. Zdi se mi zelo pomembno, da se še vedno vsak dan učim od mame.
Nasledstvo je eden glavnih izzivov v družinskih podjetjih. Ali to pomeni, da se sploh še niste pogovarjali o tem?
ANDREJ: Ne, ni tako.
RENATA: Pri nas je logično, da bo naslednik Andrej, ker ima certifikat pooblaščenega revizorja.
ANDREJ: Lastnik revizorskega podjetja mora biti po zakonu pooblaščeni revizor.
RENATA: Zato je brez skrbi. 😊
Bi iz obdobja, ko je sin odraščal, izpostavili kakšen poseben izziv?
RENATA: Bil je inovator, izdeloval je goriva. Delal je dizelsko gorivo iz koruze. 😊
ANDREJ: To je bilo v študentskih časih, ko sem bil na nekem tekmovanju.
Torej ste z biodizla prešli na revizijo. 😊
ANDREJ: Da. Zdaj bi se izplačalo imeti kakšno podjetje, ki bi se ukvarjalo z biodizlom ali plinom. 😊 Sem pa po koncu šolanja ustanovil tudi podjetje, ki se je ukvarjalo s sončnimi elektrarnami. Investirali smo v eno od prvih sončnih elektrarn v Slovenski Bistrici. Takrat mi je bil izziv tudi upravljanje odpadkov.
Ali ste prvi posel sklenili zunaj Revidere?
ANDREJ: Da. Prav elektrarna je bila moj prvi posel.
RENATA: Izpeljala sta ga s sošolcem.
Ali že obstaja želja, da bi se nasledstvo nadaljevalo z vnukinjami in vnuki?
ANDREJ: Moja otroka sta stara 11 in 12 let. Kakšno uro sta že preživela v podjetju ali pa sta mi doma kaj službenega uredila. Kot bodoči lastnik si to želim, kaj bosta želela otroka, pa se še ne ve. Najbolj si želim, da bi jima znal prisluhniti in jima pomagati pri njuni podjetniški ideji. Pa naj bo to v revidiranju ali pa denimo v kmetijstvu.
Kako pa vašo panogo vidite v prihodnosti?
ANDREJ: Skrbi nas za prihodnje kadre. Študentov nimamo več. Ni jih, saj računovodstvo ni privlačno za mlade. Tega sploh ne želijo več delati. Zanima jih marketing, oglaševanje …
V podjetju je sedem družinskih članov, kar je ena tretjina. Po drugi strani se je letos v Sloveniji samo ena oseba vpisala v program pooblaščenega revizorja. Pred epidemijo je bilo 230 pooblaščenih revizorjev, zdaj nas je samo še 190.
RENATA: Prihajajo revizorji iz vzhodnih držav. V slovenskih podjetjih se morajo z njimi pogovarjati v angleščini. Imamo informacije, da so včasih slabo strokovno podkovani.
ANDREJ: Pred tremi do štirimi leti se sploh nismo zavedali, da se kaj takšnega lahko zgodi.
Poleg tega je bil takrat poklic računovodja že zelo razvrednoten. Po letu 2008 je zavod za zaposlovanje vpeljal hitra izobraževanja za računovodje. Kot računovodja je mogoče začeti delati takoj. Treba je le kupiti računalnik in program.
A od teh jih je zelo malo preživelo, mladi pa ne čutijo veselja do tega poklica. Naš največji izziv je torej, kako do novih kadrov.
Smo pred novim letom. Kaj v prihodnje najbolj želite sinu?
RENATA: Da bi si delo organiziral tako, da bi imel čas tudi zase. In da bi užival v sadovih svojega dela.
Kaj pa vi želite mami?
ANDREJ: Kratkoročno 😊, da bi svoj čas, ki ga zdaj toliko namenja podjetju, vsaj deloma namenila tudi očetu. Vsaj kakšen dan več. Dolgoročno, ko bo presodila, da se lahko upokoji, pa ji želim, da bi z očetom brezskrbno uživala in potovala.
Boste podjetje lahko izklopili iz svojih misli?
RENATA: Mislim, da ga bom lahko. Bom pa to storila postopoma.
Ta izjava pa me spominja na koga, ki bi napovedal, da se bo poskusil odvaditi od kajenja. 😊
RENATA: 😊 Ko se bom postopoma »odvajala od kajenja«, bo Andrej določene naloge moral predati naprej. Obenem pa bosta z bratom najbrž dodelala vizijo, kako bosta podjetje usmerila v prihodnost.