A. Fakin: Slovenija je za tujce skoraj obljubljena dežela.
Kako bi lahko privabili več dobrih in kakovostnih kadrov iz tujine?
Slovenija je za tuje kadre skoraj obljubljena dežela. Standard življenja je v Sloveniji neprimerno boljši kot marsikje v tujini. Do posameznika in za ustvarjanje družinskega življenja je prijaznejši kot v večini evropskih držav, pa tudi širše. Veliko tujcev prihaja v Slovenijo, ker so njihove družine tu varne.
Menim, da imajo podjetja v Sloveniji, ki so družini prijazna, občutno boljše izhodišče za privabljanje dobrih in kakovostnih kadrov iz tujine, četudi za nekoliko nižjo plačo, kot bi jo ti morda dobili v tujini.
Kako bi lahko spodbudili Slovenke, da bi se raje odločale za podjetništvo?
Menim, da bi vsem Slovencem, ki se odločijo za podjetniško pot, torej ne glede na spol, pri odločitvi najbolj pomagalo boljše osnovno zdravstvo. Da lahko vsaj zbolijo v miru.
Če pa govorimo izključno o ženskah, je osrednjega pomena vzgajanje družbe. Končno je treba ovreči vse stereotipe o ženskah pri vzgoji deklic – da so tudi one lahko ne le pilotke, ampak tudi lastnice letal.
V naši reviji redno objavljamo lestvice najuspešnejših podjetnikov po finančnih rezultatih. Zakaj je na teh lestvicah tako malo Slovenk? Kdaj se bo to spremenilo in kaj bi za to morali storiti?
Po mojih opažanjih v prvi vrsti zato, ker je ženskam nerodno govoriti o lastnih uspehih; tega se skoraj sramujemo. Večina žensk svoj uspeh, če že kakšnega omeni, takoj zrelativizira ali predstavi skupaj z nekakšnim opravičilom, na primer da to niti ni bil njen cilj, pač pa je želela samo nekaj izboljšati. Uspeh pa je skoraj neroden stranski produkt.
Kdaj se bo to spremenilo? Ko se bomo spremenile me – z vzgojo in razvojem družbe.
Katere tri prednostne ukrepe bi morala izpeljati Slovenija, da bi postala bolj podjetna in razvojna?
- Manj birokracije
- Prevzemanje odgovornosti za odločitve na vseh stopnjah in v vseh poklicih, predvsem pa v javnem sektorju
- Prenehanje postavljanja pravil, izhajajočega iz zlorab
Podjetnikom bi najbolj pomagalo boljše osnovno zdravstvo. Da lahko vsaj zbolijo v miru.
Vaš največji uspeh v podjetniški karieri?
Odprtje lastne odvetniške pisarne. Ker sem stopila iz cone udobja. Ker me je bilo blazno strah. Ker nisem imela niti ene same stranke, imela pa sem dva majhna otroka (praktično s porodniške). Z možem sva malo pred tem vzela hipotekarni kredit (ker sva računala na mojo varno službo v gospodarstvu).
Ker sem bila prepričana, da nisem podjetnica. Da to ni zame. Pa sem vseeno zaplavala in celo uspela 😊. Zdaj vem, da karkoli se bo zgodilo v prihodnosti, bom zmogla. Ne bo mi vedno lahko, ampak zmogla bom.
Vaša največja napaka? Kaj ste se iz nje naučili?
Strah pred spremembami. Sem človek rutine, navodil. Rada imam predvidljivost, tega pa v podjetništvu ni, zato sem bila pri tem najbolj ranljiva. Učim se sprejemati spremembe kot nekaj neizogibnega. Kot dejstvo. Ne poskušam jih ocenjevati kot dobre ali slabe, ampak jih samo sprejemati in se jim prilagajati. In vsakič znova presenetim samo sebe, ko mi to uspe 😉
Kdo je vaš največji vzor? Zakaj?
Mislim, da bom izbrala svojega očeta. V otroštvu sem ga sprejemala kot nekoliko abstraktno figuro. Ja, bil je moj oče, vselej prisoten v mojem življenju. Ampak dokler nisem odrasla in celo dokler nisem stopila na lastno podjetniško pot, ga nisem povsem razumela.
Šele zdaj spoznavam, da je izjemen podjetnik. Veliko njegovih naukov slišim danes iz ust milenijcev. Spoznavam, kako napreden je bil. Oba sva zelo energična, glasna človeka. Obe ti svoji lastnosti je sprejemal in predstavljal z veliko humorja, mene pa je skušal pred obema obvarovati, me stišati. Energičnost in glasnost sta pač zahtevni lastnosti, ki ju moraš znati obvladati. Ljudje nanju ne gledajo naklonjeno. Predvsem pa ne veljata za ženstveni.
A ravno s svojim zgledom me je naučil, kako ju sprejeti. Pogosto ga vprašam za nasvet, te pa zelo rad deli tudi samoiniciativno. 😉 Čeprav me z njimi velikokrat vznejevolji, so zame dragocen vir izkušenj in znanja.
Ali vam je kdaj žal, da ste se odločili za podjetniško pot?
Nikakor. To je moja najboljša poklicna odločitev in druga najboljša življenjska (takoj za družino). Spoznala sem, da zelo težko prenašam pokroviteljski odnos, ki je praviloma prisoten v delovnih razmerjih. Obožujem dejstvo, da mi svojih odločitev ni treba zagovarjati pred nikomer. Ko se za nekaj odločim, sledi izvršitev. Nobenih pojasnjevanj, zagovarjanj … V pisarni imam lahko kavč in na njem dremam, če želim. Neizmerno uživam!
Sorodni prispevki
