»Zeleno« pod drobnogledom
Evropska komisija je konec julija letos potrdila nove standarde za trajnostno poročanje ESRS. V skladu z njimi bodo o trajnostnosti morala poročati vsa velika podjetja, ki ustrezajo dvema od treh kriterijev:
250 zaposlenih,
več kot 40 milijonov prihodkov,
več kot 20 milijonov bilančne vsote oziroma kapitala.
O trajnostnosti bodo morala poročati tudi:
- vsa podjetja, ki kotirajo na borzi, vključno z malimi in srednjimi podjetji, razen tista z manj kot 10 zaposlenimi, in
- neevropska podjetja, ki v Evropski uniji (EU) ustvarijo vsaj 150 milijonov čistega prihodka in imajo vsaj eno hčerinsko podružnico v EU.
Za dosedanje zavezance po doslej veljavni Direktivi o nefinančnem poročanju (NFRD) bo poročanje obvezno za leto 2024 (objava poročila v letu 2025). Za vsa velika podjetja bo poročanje obvezno za leto 2025 (objava poročila v letu 2026). Za podjetja, ki kotirajo na borzi, tudi srednja in mala podjetja (razen mikro podjetij), pa bo poročanje obvezno za leto 2026; njihova poročila naj bi bila prvič objavljena v letu 2027, z možnostjo podaljšanja rokov še za dve leti.
Preberite tudi: Kjer poslovni dogodki postanejo nepozabna doživetja
Promocijsko besedilo
5 prednostnih točk pri trajnostnem poročanju
Z uvedbo CSRD bodo podatki primerljivi, zanesljivi in preprosto dostopni za uporabnike, ki jih bodo tako lažje našli in digitalno procesirali. Namen te direktive je, da bodo podjetja:
1.
bolj transparentno razkrivala informacije o trajnostnih tveganjih in priložnostih,
2.
ocenila, kako zadeve v zvezi s trajnostnostjo vplivajo na podjetje tudi s finančnega vidika in kako podjetje vpliva na ljudi in okolje,
3.
sodelovala z različnimi skupinami deležnikov in upoštevala njihova pričakovanja do podjetja,
4.
imela potrebo po skrbnem pregledu poslovanja ter uporabi verodostojnih informacij.
Pri trajnostnem poročanju se moramo osredotočiti na:
ustreznost, natančno sliko, primerljivost, preverljivost, razumljivost.
Uredba določa pravila o razkritjih. Od udeležencev na finančnih trgih in finančnih svetovalcev zahteva, da sprejemajo strateške poslovne in naložbene odločitve, ki jih morajo nato razkriti. Vse to posredno vpliva tudi na njihove poslovne partnerje, saj zahteve po poročanju o delovanju v skladu z ESG-vidiki prenašajo finančne institucije tudi na svoje odjemalce in dobavitelje,« navaja mag. Anita Hrast, direktorica IRDO – Inštituta za razvoj družbene odgovornosti.
Foto: Saša Despot, Mediaspeed
Ambicija: omejitev lažnega zelenega oglaševanja
Razvoj zakonodaje EU od podjetij v luči zelenega prehoda zahteva, da ob ekonomskih razkrijejo tudi informacije o svojem delovanju in obvladovanju družbenih in okoljskih izzivov.
Tako je bila decembra lani sprejeta Direktiva o korporativnem poročanju o trajnostnem razvoju (CSRD), ki nadomešča obstoječe zahteve poročanja NFRD, veljati pa je začela januarja letos. Ob teh direktivah se v EU in v Sloveniji pojavljajo še nove zahteve po trajnostnem delovanju. Zlasti finančne institucije morajo upoštevati Uredbo (EU) 2019/2088 o razkritjih, povezanih s trajnostjo, v sektorju finančnih storitev, ki uvaja pojem ESG.
»Ta določa usklajena pravila preglednosti za udeležence na finančnem trgu in finančne svetovalce. Zasnovana je tako, da omeji morebitno lažno zeleno oglaševanje, kjer se finančni produkti tržijo kot trajnostni ali podnebju prijazni, ali trditve o udeležbi finančnih subjektov, ki v praksi ne izpolnjujejo teh standardov.
Uredba določa pravila o razkritjih. Od udeležencev na finančnih trgih in finančnih svetovalcev zahteva, da sprejemajo strateške poslovne in naložbene odločitve, ki jih morajo nato razkriti. Vse to posredno vpliva tudi na njihove poslovne partnerje, saj zahteve po poročanju o delovanju v skladu z ESG-vidiki prenašajo finančne institucije tudi na svoje odjemalce in dobavitelje,« navaja mag. Anita Hrast, direktorica IRDO – Inštituta za razvoj družbene odgovornosti.
1. izziv: ne le poročanje, tudi scenariji prihodnosti
Hrastova dodaja, da bo ob pomoči ESRS-standardov vsebinsko treba predstaviti razkritja informacij o ESG. Uporabiti bo treba koncept dvojne pomembnosti (impact + financial materiality), razkriti postopke izbire pomembnih tem in vključevati različne skupine deležnikov. Pa tudi poročati v skladu s taksonomijo (okoljsko, socialno in digitalno) in direktivo, ki zavezuje vse finančne institucije, da v svoje poslovanje vključujejo okoljske, družbene in upravljavske vidike ter tako prispevajo k trajnostnostnemu razvoju (SFDR).
»Ne bo dovolj poročati le o preteklih aktivnostih, ampak bo treba predstaviti tudi scenarije prihodnosti, zlasti glede razogličenja. Poročilo bo treba oddati v digitalno strojno berljivi (XHTML) in primerljivi obliki na poenotenem portalu za oddajo trajnostnih poročil (ESAP),« opozarja Hrastova. Dodaja, da zato podjetja potrebujejo zavezo vodstva glede trajnostnosti, ustrezno notranjo strukturo, strateške dokumente, koordinacijo aktivnosti, dobro komuniciranje in projektno skupino, ki pomaga vse to izpeljati in poročati o vsem opravljenem.
Hrastova izpostavlja tudi, da je za podjetja razkrivanje nekaterih informacij obvezno. Druga razkritja lahko podjetja prilagodijo glede na svoje možnosti oziroma dejavnost.
»Doslej je o trajnostnosti poročalo približno 11.600 podjetij, po novem pa bo zavezancev za poročanje okrog 49.000. V Sloveniji bo zavezancev za poročanje približno 450. Za sestavo poročila naj bi podjetjem nastajali predvsem enkratni stroški, pozneje pa ponavljajoči se letni stroški, povezani z uskladitvijo z Direktivo CSRD.«
2. izziv: zbiranje relevantnih podatkov
»V IRDO – Inštitutu za razvoj družbene odgovornosti že vrsto let opažamo, da so zlasti velika podjetja – tista, ki poslujejo na tujih trgih ali so podružnice tujih podjetij pri nas – vse bolj pripravljena in trajnostnost že dobro vključujejo v svoje poslovanje. Tako od njih zahtevajo lastniki in naročniki, saj morajo kot dobavitelji izkazati svojo verodostojnost glede trajnostnosti, da ne bi prihajalo do zavajanja na kateremkoli področju,« pravi Hrastova.
Prav pri zbiranju relevantnih podatkov imajo podjetja že danes največ težav. »Gre predvsem za tiste podatke, ki jih pridobivajo po verigah vrednosti, saj se prek tega vidi, kako smo dejansko soodvisni. Podjetja že poročajo o emisijah toplogrednih plinov, pri čemer imajo največ težav z izračunavanjem emisij 2. in 3. obsega. Vsekakor bo prednost na dolgi rok to, da bodo poročila med seboj primerljiva in strojno berljiva, primerjava med njimi pa bo s tem lažja.«
Od leta 2019 je v evropski prostor res stopilo kup novih direktiv. Zgodila se je prava zakonodajna evolucija – predvsem zato, ker so na evropski ravni ugotovili, da prostovoljna odločitev za to področje ni dovolj in da ne bomo dovolj hitro omejili naših vplivov na podnebne spremembe, če jih ne bomo zajezili z novo, obvezno zakonodajo.
Res gre za velik prehod z obstoječih poslovnih modelov na bolj zelene in tudi za ekspanzijo zakonodaje, ki se bo sčasoma uredila, je prepričana sogovornica. »Na začetku bodo podjetja res morala vložiti veliko več časa, kadra in energije v analizo stanja, usklajevanje z zakonodajo, zbiranje podatkov … A na dolgi rok bodo nato vsako leto samo osveževala bistvene informacije,« pojasnjuje Hrastova, trenutno pa vidi še eno težavo, ki ji bo v prihodnje treba nameniti ustrezno pozornost.
3. izziv: kje so vladna navodila?
»Trenutno pravih navodil in podpornega okolja v slovenskem prostoru še ni, razen organizacij, ki se s tem strokovno ukvarjamo po svojih močeh in podjetjem svetujemo, jih izobražujemo, organiziramo srečanja in podobno. Da bi ta zeleni prehod lahko res dobro izpeljali, bi bila vsekakor dragocena podpora vladnih služb,« poudarja Hrastova in dodaja: »Menim, da zdaj ni več časa za razmišljanje, ali bi ali ne bi upravljali trajnostnosti v podjetjih in drugih organizacijah, saj so zahteve obsežne in jasne. V skladu z direktivami EU, ki prihajajo tudi v naš pravni red, moramo torej svoje poslovne modele preobraziti v bolj zelene in digitalne.
Da to lahko storimo, pa znotraj organizacij potrebujemo strukturo, vodje, zaveze, izvedbo in skrben pregled, tudi po verigah vrednosti, poročanje, komuniciranje, zlasti pa izobraževanje. Če namreč področja ne poznamo, ga v organizaciji niti ne moremo uveljaviti, saj zahteva znanja in ustrezne, tudi zelene, kompetence,« je jasna direktorica IRDO.
Kaj je ESRS?
ESRS je v svoji osnovi nabor 12 standardov:
*ESRS 1 Splošne zahteve
*ESRS 2 Splošna razkritja
*ESRS E1 Podnebne spremembe
*ESRS E2 Onesnaževanje
*ESRS E3 Vodni in morski viri
*ESRS E4 Biotska raznovrstnost in ekosistemi
*ESRS E5 Raba virov in krožno gospodarstvo
*ESRS S1 Lastna delovna sila
*ESRS S2 Delavci v vrednostni verigi
*ESRS S3 Prizadete skupnosti
*ESRS S4 Potrošniki in končni uporabniki
*ESRS G1 Poslovno ravnanje
Sorodni prispevki