Navodila za ravnanje z mladimi kadri
»Predvsem je pomembna komunikacija. Če v službi denimo velja prepoved uporabe telefona, jim je treba razložiti, da je tako zato, ker ni dovoljeno snemati; če namreč posnamejo in objavijo posnetek proizvodne hale, lahko razkrijejo nek patent in nekdo iz Kitajske to vidi. Podobno kot zaradi varnosti in zasebnosti bolnika ni dovoljeno snemati v operacijski sobi in posnetka objaviti na TikToku.
Pomembna je tudi fleksibilnost podjetij, zlasti pri prvih zaposlitvah in pri študentskem delu. Študentsko delo ni primarna dejavnost študentov, pač pa nekaj za zraven. Njihova primarna dejavnost je študij oziroma šolanje. Študentsko delo traja v povprečju dva meseca in pol na leto.
Ankete – ne samo naše – kažejo, da želijo mladi čim večjo fleksibilnost, ki jim omogoča delo na daljavo, od doma, hibridno. Da lahko sami izberejo, ali bodo na daljavo delali v ponedeljek ali pa v sredo, ko je lepo vreme.
V podjetju pa po drugi strani včasih pride veliko naročilo. Vsi delajo nadure, kakšen predstavnik generacije Z pa reče, da odhaja, ker ima na urniku tenis. Takrat je pripadnikom drugih generacij čudno, ker sami živijo za firmo. Še zlasti, če so končno splavali in dobili še naročilo. Seveda bodo v službi ostali dlje, nekdo drug pa je pripravljen delati samo do štirih.
A to so vrednote druge generacije. Mogoče pa bi morali tudi drugi kje drugje kdaj posnemati mlade.«
»Generacija Z se slabo pogaja. Če jim kaj ni všeč, ne pridejo več nazaj.«
Ali so pripadniki generacije Z res zahtevni, neodgovorni, neodzivni, nespoštljivi, razvajeni?
Ali pa so iskreni, polni energije, pripravljeni, naučeni, odgovorni do okolja, digitalni mojstri?
Recept, kako jih zadržati
Mlade generacije v podjetjih bistveno spreminjajo komunikacijo. Ta zato postajajo bolj prijazna, več pozornosti namenjajo odnosom in klimi, oboje pa se v zadnjih letih izboljšuje tudi v koncernih, pojasnjuje Aleksander Zdel z Inštituta C. A. R.:
»Včasih smo na delavnicah komunikacije srečevali zadirčne, grobe, arogantne posameznike. Tega ni več. Ne smejo se tako vesti, ker bo sicer tisti, ki nam prinese med 20 in 30 odstotkov prometa, odšel. Fluktuacija bo prevelika. Če želite zadržati ljudi, je treba izrazito paziti na odnose.
Res zahtevajo visoko plačo, obilje. In hočejo biti »komot«. Toda podjetja, ki so nekoliko bolj modra, to zapakirajo tako, da imajo zaposleni službeni računalnik, službeni telefon in tako naprej. Tako prikažejo, da jim je v tem podjetju pravzaprav »fajn«. Plača je mogoče 20 odstotkov nižja od želja, ampak bistven je celoten paket: od hrane v službi do fleksibilnosti delovnega časa.«
Mladi skozi oči delodajalcev
Kako delodajalci gledajo na generacijo Z, pojasnjuje Vesna Miloševič Zupančič:
»Komentirajo, da so zahtevni, neodgovorni, neodzivni, nespoštljivi, razvajeni. Hkrati pa imamo tudi komentarje, da so iskreni, polni energije, pripravljeni, naučeni, odgovorni do okolja, digitalni mojstri. Mi vsako leto delamo z okrog 16 tisoč delodajalci.
Pri mladih cenijo znanje IKT, to, da so se pripravljeni učiti, da relativno bolje od prejšnjih generacij obvladajo tuje jezike, so tudi iskreni; neposreden odziv je včasih lahko zelo dober. Cenijo njihovo samozavest in sprejemanje različnosti. Navsezadnje so zrasli v svetu, kjer nič ni gotovo. Najprej je prišla epidemija, ko smo vse zaprli, potem vojna v Ukrajini, pa vojna v Gazi …
Med izzivi, ki jih izpostavljajo delodajalci, pa so pomanjkanje delovnih navad, visoka pričakovanja glede plače – sploh glede prve plače –, precenjevanje svojega znanja, nesamostojnost pri delu, tudi nezanesljivost. Toda rada bi poudarila, da moramo biti z njimi malo bolj strpni. Vendarle prvič vstopajo na trg dela. To so mladi, ki so lahko stari samo 15 let.«
Sorodni prispevki
